Jedro

Prvi odstavek 20. člena ZSPJS med drugim določa, da javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS sicer izrecno ne določa, kako je z ohranitvijo plačnih razredov ob imenovanju v drug naziv, vendar jo je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in določbami ZJU. Ker je bil tožnik imenovan v naziv za uradniško delovno mesto, je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. ZJU namreč v 23. členu ločuje uradniška od strokovno-tehničnih delovnih mest ter da skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Da je treba tudi pri vprašanju napredovanj uradniška delovna mesta ločiti od strokovno-tehničnih delovnih mest, izhaja iz 16. člena ZSPJS, ki določa, za koliko plačnih razredov je mogoče napredovati na delovnih mestih, na katerih se delo opravlja v nazivih, in za koliko na delovnih mestih, na katerih javni uslužbenci nalog ne opravljajo v nazivih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani del sodbe: - spremeni v točki II in III izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "II. Druga točka izreka sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 in sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 se razveljavita.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2018 obračunati razliko v plači med plačo za 41. plačni razred in dejansko izplačano plačo v tem obdobju, od bruto mesečnih razlik v plači odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila." - spremeni v točki V izreka sodbe tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni plačati 245,79 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do izteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku za razveljavitev prve točke sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 6. 9. 2016 ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v tem obsegu odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da se druga točka izreka sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 ter sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 razveljavita (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2018 obračunati razliko v plači med plačo za 41. plačni razred in dejansko izplačano plačo v tem obdobju, od bruto mesečnih razlik v plači odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila (točka III izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače - obračun in izplačilo vtoževane razlike v plači z zahtevanimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 9. 2018 dalje - je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni plačati 299,87 EUR njegovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa nezakonita zaradi pomanjkljive obrazložitve. Na podlagi 1. točke Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, A. sindikatom in Sindikatom B. (Ur. l. RS, št. 40/16; Stavkovni sporazum) je bil podpisan Aneks št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del, Ur. l. RS, št. 51/16; Aneks št. 2) in sprejeta Uredba o spremembi Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in o pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 44/16; Uredba). Tožena stranka je bila skladno s Stavkovnim sporazumom dolžna najkasneje v roku 45 dni po uveljavitvi Uredbe sprejeti akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in izdati individualne delovnopravne akte. Na tej podlagi je bil sprejet Akt o spremembah in dopolnitvah aktov v notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih C. št. ..., ki je pričel veljati 6. 9. 2016 (Akt o sistemizaciji) in s katerim so bile na podlagi zavez iz Stavkovnega sporazuma na posameznih delovnih mestih v 5., 6. ter 7/1 tarifnem razredu določene uvrstitve delovnih mest v višje oziroma drugačne izhodiščne plačne razrede, s tem pa so bila povezana nova poimenovanja oziroma šifre določenih delovnih mest. Rezultat navedenega je bilo preimenovanje tožnikovega delovnega mesta v višji policijski inšpektor (šifra delovnega mesta ...). Na podlagi 4., 24., 33. in 53. člena ZJU, Stavkovnega sporazuma in Akta o sistemizaciji je predstojnik D. zaposlenim, med njimi tudi tožniku, izdal sklepe (tožniku je bil izdan prvostopni izpodbijani sklep). Z izdanimi sklepi je bila realizirana zaveza iz 1. točke Stavkovnega sporazuma, skladno s prilogo I. Sporazuma, ki določa drugačne izhodiščne plačne razrede pri posameznih delovnih mestih oziroma uradniških nazivih. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter hkrati napačno uporabilo materialno pravo, saj je pri presoji uporabilo zgolj ZJU, zanemarilo pa dejstvo, da je bil med Vlado RS in A. sindikatom in Sindikatom B., torej med socialnimi partnerji, na podlagi predhodnih pogajanj in usklajevanj podpisan Stavkovni sporazum, iz katerega v prilogi I. jasno in nedvoumno izhaja, da je pod zaporedno št. ... določeno novo delovno mesto višji policijski inšpektor, v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II z 38. izhodiščnim plačnim razredom. Navedeno novo delovno mesto je posledica pisnega dogovora med toženo stranko (Vlado RS) in A. sindikatom in Sindikatom B.. Sodišče ni pristojno posegati v že veljavno sklenjene dogovore, prav tako ni pristojno odločati o nasprotju z jasno izraženo voljo socialnih partnerjev. Sodišče prve stopnje glede odločitve o tem, ali tožniku pripada višja plača že od 23. 7. 2016 dalje, izhaja iz tega, da je bil izdan sklep zgolj deklaratorne narave, zaradi uveljavitve I. točke Stavkovnega sporazuma ter posledične izdaje ostalih sklepov, po drugi strani pa glede premestitve tožnika navede, da sta izpodbijana sklepa že zaradi pomanjkljive obrazložitve nezakonita in da je treba spoštovati vse določbe ZJU glede premestitve. Glede tega tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sklep ni ustrezno obrazložen sklep. Ne gre za običajni primer napredovanja ali premestitve javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, temveč za specifično situacijo, ko je razporeditev posledica sprejema veljavnega Stavkovnega sporazuma, prilogi I., Aneksu št. 2 in Uredbi o aktu o sistemizaciji. Pred učinkovanjem izpodbijanega prvostopnega sklepa, torej pred 5. 9. 2016, je tožnik zasedal delovno mesto višji policijski inšpektor - specialist (šifra delovnega mesta ...), v uradniškem nazivu V. stopnje, višji policijski inšpektor - specialist II in bil uvrščen v 39. plačni razred, izhodiščni plačni razred delovnega mesta pa je bil 35. razred, izhodiščni plačni razred naziva pa 37. plačni razred. Na podlagi 20. člena ZSPJS je bil pravilno uvrščen v 40. plačni razred. Sodišče ni obrazložilo razlogov glede uvrstitve v 41. plačni razred že od 23. 7. 2016 dalje. Pritožba se sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v istovrstni zadevi opr. št. Pdp 978/2017. Sodišče prve stopnje je namreč pri priznanju napredovanja izhajalo iz napačnega delovnega mesta. Višji policijski inšpektor oziroma izhodiščni razred za tožnika je 38. plačni razred, ne pa 39. Navaja, da je bila tožena stranka dolžna v 45. dneh po Stavkovnem sporazumu sprejeti Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter izdati individualne delovno pravne akte, kar je tudi storila in s tem v celoti izpolnila zaveze iz Stavkovnega sporazuma.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik do 23. 7. 2016 opravljal delo na delovnem mestu "višji policijski inšpektor specialist". Na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 5. 2015 je tožnik s 1. 5. 2015 iz uradniškega naziva "višji policijski inšpektor specialist III" napredoval v naziv "višji policijski inšpektor specialist II" in bil uvrščen v 39. plačni razred. Izhodiščni plačni razred za ta naziv je bil do 23. 6. 2016 določen v 37. plačnem razredu. S sklepom z dne 6. 9. 2016 je tožena stranka odločila, da bo tožnik od 6. 9. 2016 opravljal delo na delovnem mestu "višji policijski inšpektor (šifra delovnega mesta ...)" ...v uradniškem nazivu "višji policijski inšpektor II", s polnim delovnim časom in uvrstitvijo v 40. plačni razred. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka z odločbo z dne 6. 9. 2016 tožnika imenovala v uradniški naziv V. stopnje: "višji policijski inšpektor II". Tožnik se je zoper sklep in odločbo pritožil, saj je menil, da bi moral biti uvrščen v 41. plačni razred, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je s sklepom z dne 14. 12. 2016 pritožbo zavrnila.

7. Med strankama dejansko stanje ni bilo sporno, zato je sodišče prve stopnje v skladu z 42. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) odločilo brez opravljene glavne obravnave. Bistvo spora je v tem, ali tožniku višja plača za nov naziv pripada od 23. 7. 2016 dalje, ko je začel veljati Aneks št. 2, torej ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je v času od 23. 7. 2016 do 6. 9. 2016 v D. bilo sistemizirano delovno mesto višji policijski inšpektor specialist, ki ga je zasedal tožnik v nazivu višji policijski inšpektor specialist II. Že od 23. 7. 2016 je bil za ta naziv določen 39. plačni razred brez napredovanj. Razlogovalo je, da ne iz določb Stavkovnega sporazuma, ne iz določb Aneksa št. 2 ne izhaja nasprotno, saj imata oba določbe le o rokih za uskladitev z njima, aktov o sistemizaciji, ne pa izrecnih določb o tem, od kdaj za posamezni naziv javnim uslužbencem pripada plača, kot jo določa Aneks št. 2. Tega po stališču sodišča prve stopnje ne določa niti določba Stavkovnega sporazuma o roku, v katerem naj bi javnim uslužbencem izdali individualnopravne akte oziroma sklepe, kar omenja tudi Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v C.. Odločitev je oprlo tudi na to, da sklepi delodajalca niso vedno konstitutivne, ampak lahko le deklaratorne narave, tako da le ugotavljajo že nastale pravne učinke. Upoštevalo je tudi določbo petega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki v bistvenem določa, da se določba zakona uporablja kot sestavni del te pogodbe, če je plača delavca v pogodbi o zaposlitvi določena v nasprotju z zakonom. Glede na to je štelo, da je Aneks št. 2 začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, javni uslužbenci pa so pridobili pravico do plače, kot jo določa Aneks št. 2, (že) s 23. 7. 2016, in sicer ne glede na to, ali in kdaj jim je toženka izdala individualne sklepe. Ni sprejelo nasprotne razlage, za katero se je zavzemala tožena stranka, ker naj bi to pomenilo, da ti javni uslužbenci v primeru, ko jim tožena stranka ne bi izdala posamičnih sklepov, do višje plače, kljub določbam Aneksa št. 2, sploh ne bi bili upravičeni.

8. Sodišče prve stopnje je sprejelo zmotno materialnopravno stališče. Prvi odstavek 20. člena ZSPJS med drugim določa, da javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS sicer izrecno ne določa, kako je z ohranitvijo plačnih razredov ob imenovanju v drug naziv, vendar jo je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.). Ker je bil tožnik imenovan v naziv za uradniško delovno mesto, je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. ZJU namreč v 23. členu ločuje uradniška od strokovno-tehničnih delovnih mest ter da skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Da je treba tudi pri vprašanju napredovanj uradniška delovna mesta ločiti od strokovno-tehničnih delovnih mest, izhaja iz 16. člena ZSPJS, ki določa, za koliko plačnih razredov je mogoče napredovati na delovnih mestih, na katerih se delo opravlja v nazivih, in za koliko na delovnih mestih, na katerih javni uslužbenci nalog ne opravljajo v nazivih.

9. Glede na navedeno v zadevi ni pomembno, za koliko plačnih razredov se izhodiščni plačni razred ukinjenega delovnega mesta razlikuje od izhodiščnega plačnega razreda novega delovnega mesta. Za odločitev v zadevi je torej bistvena le pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v nazivu na ukinjenem delovnem mestu dosegel dve napredovanji. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu v nazivu napredoval za dva plačna razreda (izhodiščni plačni razred uradniškega naziva, v katerem je opravljal delo, je bil 37. plačni razred, tožnik pa je bil pred spremembo sistemizacije uvrščen v 39. plačni razred) in da je izhodiščni plačni razred novega uradniškega naziva 38. plačni razred, je tožena stranka tožnika z izpodbijanim sklepom z dne 6. 9. 2016 pravilno uvrstila v 40. plačni razred (tj. izhodiščni plačni razred novega naziva, povišan za dve napredovanji).

10. Tožnik torej zgolj na podlagi uveljavitve Aneksa št. 2 ni bil s 23. 7. 2016 uvrščen v naziv z 39. izhodiščnim plačnim razredom, da bi lahko šteli, da je po premestitvi upravičen do 41. plačnega razreda, glede na dve doseženi napredovanji. Ni namreč bistveno, da iz Stavkovnega sporazuma ne izhaja, da spremembe začnejo veljati šele v roku 45 dni po sprejemu ali uveljavitvi aneksa. Do sklenitve aneksa je dejansko prišlo. Aneks, sklenjen med Vlado RS in reprezentativnim sindikatom javnega sektorja, je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 23. 7. 2016. Aneks je v 3. členu določil rok za uskladitev aktov, in sicer da se akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest uskladi z aneksom najkasneje v roku 45 dni od uveljavitve aneksa. Iz aneksa torej izrecno izhaja, da ima Vlada RS 45 dni časa od uveljavitve aneksa, da sprejme akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, ki je lahko predstavljal edino pravno podlago za določitev (nove) tožnikove plače. Rok 45 dni za uskladitev sprememb je določen v samem aneksu, ki je po svoji naravi sporazum med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja. Kot pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil akt o sistematizaciji spremenjen 6. 9. 2016, kar je znotraj roka, določenega z aneksom. Istega dne, 6. 9. 2016, sta bila tožniku izdana tudi sklep in odločba o imenovanju v uradniški naziv. Bistveno je, da je bila nova sistemizacija sprejeta znotraj roka, prav tako tudi izdan izpodbijani posamični akt tožene stranke. Zato ne more biti odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, ko tožena stranka ne bi izdala posamičnih sklepov, javni uslužbenci do višje plače, kljub določbam Aneksa št. 2, sploh ne bi bili upravičeni. Tožena stranka je torej v roku izpolnila vse obveznosti iz Aneksa št. 2, tožnik pa je do plače v višini 40. plačnega razreda upravičen od 6. 9. 2016 dalje. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več podobnih zadevah (glej odločitve VDSS opr. št. Pdp 978/2017, opr. št. Pdp 486/2018, opr. št. Pdp 549/2018, opr. št. Pdp 699/2018).

11. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani sklep o premestitvi ter odločitev Komisije za pritožbe o njegovi zakonitosti nezakonita že zaradi pomanjkljive obrazložitve. Tožnik je bil s 6. 9. 2016 trajno premeščen na delovno mesto višji policijski inšpektor, vendar pa ne gre za pravni položaj, ko bi bilo mogoče šteti, da je premestitev brez soglasja zaposlenega nezakonita, v smislu določb 149. do 152.a člena ZJU (glede na to, da Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/13 do 77/17 nima posebnih določb). V obravnavani zadevi gre za specifično situacijo, za uskladitev stanja z novo sistemizacijo, ki je posledica Stavkovnega sporazuma. Zato pritožbeno sodišče dodaja, da je sklep v zadostni meri obrazložen ter da je mogoče preizkusiti utemeljenost razlogov za premestitev tožnika z izpodbijanim sklepom.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo v II. in III. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo še stroškovno odločitev v V. točki izreka, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnik v sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene priglašene stroške. Upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.463,58 EUR), je tožena stranka po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) upravičena do nagrade v višini 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 9. 3. 2018 ter do izdatkov za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT, ki določa povračilo izdatkov za stranko, in sicer v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 % od presežka nad 1.000 točk, kar glede na vrednost predmetnega spora oziroma vrednost opravljenih storitev znaša 10,5 točk. Skupaj je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 535,5 točk po OT, kar je glede na vrednost točke 0,459 EUR skupaj 245,79 EUR. Ta znesek je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

14. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje določbe OT, toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4) ter 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 7,5 točk, skupaj torej 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako toženi stranki priznalo 175,57 EUR. Toženi stranki ni priznalo stroška za poročilo stranki, saj je ta postavka že zajeta v nagradi za pritožbo.

15. Tožnik ni upravičen do nagrade za odgovor na pritožbo, saj je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, za odločitev o pritožbi pa odgovor niti ni bil potreben, saj zaradi zmotnega materialnopravnega stališča tožnika ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).