U-I-284/98

13. 6. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zorana Milanoviča iz Ljubljane na seji dne 13. junija 2002

s k l e n i l o:

Pobuda za oceno ustavnosti drugega odstavka 367. člena, prvega odstavka 411. člena, prvega odstavka 421. člena in 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/01) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik je edini živeči dedič pokojne Štefanije Jerančič, ki je bila med leti 1947 in 1958 z različnimi sodbami obsojena za več kaznivih dejanj. Za te sodbe pobudnik meni, da so krivične, in bi zoper nje želel vložiti različna pravna sredstva, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP): zahtevo za varstvo zakonitosti, obnovo postopka na podlagi določbe 410. člena ZKP in obnovo postopka na podlagi 416. člena ZKP, ker je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-67/94 z dne 21. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 31) odločilo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo določbe Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45 in nasl.), ki so in kolikor so bile že v času nastanka in uporabe navedenega zakona v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Ker pa je bila obsojenka sestra njegove babice, teh pravnih sredstev ne more vložiti, saj ne sodi v krog upravičencev, ki smejo po izpodbijanih določbah drugega odstavka 367. člena, prvega odstavka 411. člena, prvega odstavka 421. člena in prvega odstavka 559. člena ZKP vlagati navedena pravna sredstva v korist obdolženca. Takšna ureditev je po njegovem mnenju v nasprotju z 22., s 25., s 30., s 33. in s 35. členom Ustave. Pobudnik svoj interes za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti in zahtev za obnovo postopka utemeljuje z razveljavitvijo sodb, ki so bile podlaga za prikrajšanje v premoženju obsojenke zaradi izrečenih denarnih kazni, odvzemov protipravno pridobljene premoženjske koristi in odvzemov predmetov (za vrnitev tega premoženja je pobudnik zainteresiran kot dedič obsojenke), ter moralno rehabilitacijo pokojne sorodnice.

2.Na navedbe v pobudi je odgovoril Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve, svoje mnenje je posredovala tudi Vlada.

3.Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve meni, da je pobuda pomanjkljiva, saj ne navaja razlogov, zaradi katerih bi bila izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z Ustavo. Nadalje pojasnjuje, da je razlog za določitev bližnjih sorodnikov in svojcev kot upravičencev za vlaganje pravnih sredstev v korist obdolženca dodatno zavarovanje pravic in procesnega položaja obdolženca. Posebej pa je v odgovoru poudarjeno, da razlog za izpodbijano ureditev ni morebitna kasnejša pravica do dedovanja.

4.Vlada meni, da z napadeno ureditvijo niso prekršene pravica do enakega varstva pravic, pravica do pravnega sredstva, pravica do rehabilitacije, pravica do zasebne lastnine, niti varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic. Z ZKP določen krog upravičencev za vlaganje pravnih sredstev v korist obdolženca je izraz kazenskopravne politike Republike Slovenije. Ustava pri opredeljevanju pravice do sodnega varstva ter pravice do povračila škode napotuje na zakonsko ureditev. V konkretnem primeru je to ZKP. Primerjava s sistemom civilnega, dednega in denacionalizacijskega prava ni možna, saj predstavlja kazensko pravo samostojno pravno vejo v pravnem sistemu, ki temelji na drugačnih načelih kot dispozitivno pravo. Pobudo za oceno ustavnosti zato šteje za neutemeljeno.

5.Na navedbe Sekretariata Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve se je odzval pobudnik. V odgovoru navaja, da je pomanjkljiva ureditev ZKP, če niso obdolženčeve pravice in njegov procesni položaj dodatno zavarovani tako, da bi po obsojenčevi smrti vsaj subsidiarno omogočala izpodbijanje kazenskih sodb s strani zakonitih dedičev drugega in tretjega dednega reda.

6.Pomanjkljivost je posebej očitna, ker gre za sodbe, stare tudi več kot pol stoletja. Medtem so se zamenjale generacije, obsojencem najbližje osebe pa so umrle. Veljavna ureditev ZKP tako ne upošteva, da obsojenec, ki nima oseb, navedenih v drugem odstavku 367. člena ZKP, navkljub načelu enakosti pred zakonom ne more doseči rehabilitacije in drugih pravic, ki jih določa 30. člen Ustave.

B.

7.Določbe ZKP, glede katerih pobudnik zatrjuje, da so v neskladju z Ustavo, se po vrsti med drugim sklicujejo na drugi odstavek 367. člena ZKP, ki določa, katere osebe se smejo pritožiti v korist obtoženca. Prvi odstavek 411. člena ZKP med drugim določa, da smejo po obsojenčevi smrti obnovo kazenskega postopka zahtevati državni tožilec, če je postopek tekel na njegovo zahtevo, in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

8.Prvi odstavek 421. člena ZKP določa, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti po obdolženčevi smrti v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. V prehodni določbi 559. člena ZKP pa je določeno, da smejo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred uveljavitvijo veljavnega ZKP, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v dveh letih po uveljavitvi veljavnega ZKP vložiti obsojenec, njegov zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

9.Drugi odstavek 367. člena ZKP določa, da se smejo v korist obtoženca pritožiti tudi njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik. Ker med te osebe pobudnik ne sodi, po veljavni zakonski ureditvi ne more zahtevati obnove kazenskega postopka niti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V korist pokojne obsojenke bi lahko izredna pravna sredstva po veljavnih določbah ZKP vložil edino državni tožilec.

10.Temeljni namen kazenskega postopka je zagotoviti, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo in da bi se vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, omogočilo pošteno sojenje.

Kazenski postopek neposredno ni namenjen varovanju premoženjskih pravic obdolženčevih sorodnikov ali drugih oseb, ki so z njim povezani npr. kot njegovi (univerzalni ali singularni) pravni nasledniki.

11.Ta ugotovitev velja tudi za primere, ko se smejo določene osebe, ki jih našteva drugi odstavek 367. člena ZKP, pritožiti ali vložiti drugo pravno sredstvo v korist obdolženca. Takšna možnost je predvidena zgolj zaradi varovanja obdolženčevega procesnega položaja, ne pa zaradi varstva interesov teh oseb.

12.Teorija kazenskega procesnega prava, ki v tem pogledu ne odstopa od primerjalnopravnih rešitev, je v zvezi z enako določbo drugega odstavka 360. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZKP77) pojasnjevala, da ni dovoljena pritožba v korist obdolženca, če bi osebe, navedene v tisti določbi, preko zaščite obdolženčevih interesov varovale svoj lastni interes. Zakon, ki ureja kazenski postopek, ne dopušča takšnega sodelovanja navedenih oseb niti na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku. Glede na določbe prvega odstavka 411. člena, prvega odstavka 421. člena in 559. člena ZKP, ki odkažejo na določbo drugega odstavka 367. člena ZKP, je navedeno treba upoštevati tudi pri presoji neposrednega varstva interesov obsojenčevih pravnih naslednikov z vlaganjem zahtev za obnovo kazenskega postopka in zahtev za varstvo zakonitosti.

13.Glede na navedeno očitno ni v neskladju z Ustavo, če zakon, ki ureja kazenski postopek, ne omogoča vložiti zahteve za obnovo postopka niti zahteve za varstvo zakonitosti osebam, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 367. člena ZKP, so pa obsojenčevi pravni nasledniki na temelju določb, ki urejajo dedovanje.

14.Pobudnik še navaja, da bi z vlaganjem pravnih sredstev želel doseči moralno rehabilitacijo obsojene zapustnice. Z določitvijo kroga upravičencev za vlaganje pravnih sredstev so v konkretnem primeru zožene možnosti za obsojenkino moralno rehabilitacijo po sodni poti. Vendar lahko npr. obnovo postopka v njeno korist še vedno zahteva državni tožilec. Odločitev, kako širokemu krogu oseb bo po obsojenčevi smrti omogočeno neposredno, brez sodelovanja državnega tožilca, vlagati izredna pravna sredstva z namenom moralne rehabilitacije obsojenca, pa sodi v polje proste presoje zakonodajalca. Zato očitno ni v neskladju z Ustavo, če v konkretnem primeru pobudnik ne more vložiti izrednih pravnih sredstev v korist zapustnice.

15.Ker je pobuda za oceno ustavnosti očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

16.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i c a

dr. Dragica Wedam-Lukić

[1]Glej Vasiljević, T., Grubač, M.: Komentar zakona o krivičnom postupku, Savremena administracija, Beograd, 1987, str. 606