Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dve nasprotujoči si ugotovitvi, zato ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje glede posesti tožnice sploh ugotovilo. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, saj opisano nasprotje v razlogih onemogoča pritožbeni preizkus odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da jo je toženec motil v njeni mirni posesti parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, tako, da je 3. 4. 2015 brez dovoljenja in soglasja tožnice po celotni dolžini parcelne meje med zemljiščema parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, postavil pet betonskih blokov - kvadrov in tako tožnici onemogočil oziroma otežil dosedanjo uporabo parcele 1 in 2, obe k. o. X ter posledično uporabo poslovne stavbe z ID 000; - zavrnilo zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo vseh petih betonskih blokov ter - zahtevek, da se je toženec dolžan vzdržati ravnanj, opisanih v točki 1 in vseh podobnih motilnih ravnanj in posegov v posest tožnice. Tožnici je še naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 591,18 EUR s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna. Ne soglaša s tem, da je že pred motilnim ravnanjem opustila dotedanji način izvrševanja posesti. Za takšno ugotovitev izpovedbe strank in prič ne dajejo podlage. Poslovna stavba tožnice za svoje nemoteno obratovanje potrebuje nakladalno rampo na južnem delu stavbe. Dostop do nje je možen le tako, da se (v minimalnem obsegu) pri manevriranju s priklopnikom uporablja tudi del zemljišča toženca. Iz tega razloga je bila tudi po delu njegovega zemljišča (pred denacionalizacijo je bilo tudi to zemljišče last tožnice) položena asfaltna podlaga. Posest se je ves čas izvrševala na enak način, frekvenca dostopov pa je razumljivo nihala glede na potrebe delovnih procesov. Okoliščina, da je tožnica v poslovni stavbi začasno ustavila proizvodnjo, ne more pomeniti opustitve posesti, saj namerava tožnica proizvodnjo pisarniških stolov zamenjati z drugo vrsto proizvodnje in jo dopolniti še z drugimi logističnimi in skladiščnimi dejavnostmi. V primeru poslovnega objekta gre za delujoč in živ poslovni kompleks. Posest se je z nezmanjšano frekvenco izvrševala tudi v času, ko je tožnica svojo dosedanjo poslovno dejavnost nadomeščala s skladiščno in logistično in bi se, če ne bi prišlo do motilnega ravnanja, izvrševala še danes. To ne izhaja niti iz izpovedbe priče J. ter zakonite zastopnice tožnice. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje pa pomeni kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče ne opredeli do večkrat pojasnjene okoliščine, da se objekt rekonstruira in pripravlja tudi na novo proizvodnjo, ves čas pa v njem poteka dejavnost skladiščenja in logistike, kar kaže na kontinuirano rabo objekta in potrebo po uporabi nakladalne rampe, je sodišče storilo tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni še, da so odločilni razlogi v izpodbijanem sklepu nejasni in onemogočajo njegov preizkus.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je odločitev sodišča pravilna. Opozarja, da je po izdaji sklepa prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3082/2015 z dne 18. 11. 2015, ki je bila izdana v pravdni zadevi zaradi prepovedi vznemirjanja. Razsojeno je bilo, da se tožnici prepoveduje kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico F. Z. na nepremičnini parc. št. 2, k. o. X, zaradi česar tožnica na njej nima posestnega varstva. Navaja še, da je v postopku dokazovala tudi to, da betonski bloki ležijo na njeni parceli 2 k. o. X. Ugotovitev sodišča, da je tožnica že pred zatrjevanim motenjem opustila posest, je pravilna.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je v času motilnega dejanja (3. 4. 2015) tožnica imela posest nad delom zemljišča toženca, in sicer v zvezi z dovozom tovornih vozil do nakladalne rampe in da je toženec s postavitvijo petih betonskih blokov tožnico motil v posesti dela nepremičnine parc. št. 2, k. o. X. V nadaljevanju, ko je presojalo ugovor toženca, da tožnica že od 15. 9. 2014 v poslovnih prostorih ne izvaja poslovne aktivnosti, pa je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica že pred zatrjevanim motilnim dejanjem, in sicer najmanj v začetku leta 2015, opustila proizvodnjo in s tem dotedanji način izvrševanja posesti na toženčevem zemljišču. Ugotovi torej, da tožnica na dan, ko naj bi toženec storil motilno dejanje, posesti na toženčevem zemljišču ni več imela.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dve nasprotujoči si ugotovitvi, saj ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje glede posesti tožnice sploh ugotovilo. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, saj opisano nasprotje v razlogih onemogoča pritožbeni preizkus odločitve. Ker te kršitve pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more samo odpraviti, saj ne more namesto sodišča prve stopnje napisati novih (nenasprotujočih si) razlogov, je sklep na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Toženec je odgovoru na pritožbo priložil sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3082/2015 z dne 18. 11. 2015 ter smiselno zatrdil, da je tožnica na podlagi zgoraj citirane sodbe izgubila pravico do posestnega varstva na toženčevi parceli 2, k. o. X. Gre za ugovor, ki je povezan s pravilom petitorium absorbet possessorium(1). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da toženec s tem ugovorom in predloženim dokazom sicer ni bil prepozen, saj gre za odločitev, za katero je izvedel že po izdaji izpodbijanega sklepa(2), vendar pa pritožbeno sodišče tega ugovora zaradi varovanja pravice do izjave, ki jo je treba zagotoviti tožnici, ni moglo presojati. Poleg tega ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne dajejo podlage za zaključek, da se betonski kvadri, ki jih je toženec postavil, nahajajo (le) na parceli 2, k. o. X. 8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitev, ki je bila ugotovljena. V primeru, da bi na podlagi že izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica na dan zatrjevanega motenja imela posest(3) na spornem delu, ki vključuje tudi del toženčeve nepremičnine parc. št. 2, k. o. X, bo moralo obravnavati tudi ugovor toženca, da je na svoji parceli pridobil pravico do posesti in s tem v zvezi ugotoviti tudi lokacijo postavljenih kvadrov. V kolikor se namreč ti nahajajo (tudi) na tožničini nepremičnini, toženec z ugovorom pravice ne bo mogel uspeti.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodišče v postopku zaradi motenja posesti daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Izjemo od tega pravila predstavlja ugovor, ki je povezan s pravilom petitorium absorbet possessorium, po katerem lahko toženec ugovarja, da je v drugem postopku, ki je tekel sočasno, pridobil pravico do posesti oziroma je tožnik to pravico izgubil. Op. št. (2): Sodba II Cp 3082/2015 je bila pooblaščenki toženca vročena 4. 12. 2015 (priloga B13).

Op. št. (3): Ne da bi se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka kakorkoli opredeljevalo do vprašanja, ali je imela tožnica na dan zatrjevanega motenja posest na spornem delu zemljišča ali ne, opozarja, da se posest kot dejanska oblast nad stvarjo lahko izvaja na različne načine. Ni treba, da je oseba v trajnem neposrednem fizičnem kontaktu s stvarjo, da bi ji pravo priznavalo položaj posestnika. Tako se na primer posest nepremičnine lahko izvaja tudi na daljavo, pomembno je, da je bila posest pridobljena in da je posestnik ves čas v položaju, da jo lahko izvaja. Izvrševanja neposredne fizične oblasti nad stvarjo se zato ne sme razumeti preveč dobesedno. Ali določeno razmerje pomeni tudi dejansko oblast nad stvarjo ali ne, mora zato sodišče v vsakem konkretnem primeru skrbno presoditi in pri tem upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.