Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je bila sporna posadna listina izdana brez podlage, je ta lahko po določilu 52. člena ZOR le nična (absolutno neveljavna). Odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta navedeno listino razveljavili in tako uporabili milejšo civilno sankcijo (relativno neveljavnost), s tem nista kršili materialnega zakona v revidentkino škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko 1. izreka razveljavilo posadno listino, ki sta jo 22.12.1994 sklenili toženki glede 1/3 nepremičnine z.k. vl. št. 1409, z.k. telesa II. in I. k.o... Z izrekom pod točko 2. pa je bilo naloženo Zvezi društev upokojencev S., da v korist tožnika izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah vl. št. 1409 k.o... glede z.k. telesa II. vknjižila lastninska pravica, glede z.k. telesa I., to je parcela 430/1, pa pravica uporabe na tožnika. Pritožbo druge toženke zoper tako sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper pravnomočno sodbo je vložila revizijo druga toženka, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se razveljavita sodbi sodišč nižjih stopenj. Izpodbijana sodba je po revizijskih izvajanjih materialnopravno zmotna, ker se je dom upokojencev gradil iz sredstev samoprispevka in je bil namenjen za vse upokojence na teritoriju takratne Občinske skupščine S. Z ustanovitvijo novih občin sta iz Občine S. nastali 01.01.1995 Mestna občina S. in Občina M. Sporna nepremičnina je tako solastnina navedenih občin in zato bi morala biti pritegnjena v postopek kot nujni sospornik tudi Občina M. Postopek je bil bistveno kršen, ker je odločitev v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, to je, da bodo prostori služili tudi za upravne prostore Zveze društev upokojencev S. Dalje je postopek kršen, ker drugi toženki ni bil vročen odgovor na tožbo prve toženke. Končno se druga toženka ne strinja z višino priznanih pravdnih stroškov. Vse stroške bi morala nositi prva toženka, ker je do spora prišlo zaradi njenih napak.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

O procesnih kršitvah: Kršitev postopka iz razloga, ker naj bi drugi toženki ne bila vročena vloga prve toženke, je druga toženka neuspešno uveljavljala že v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče uveljavljane kršitve ni ugotovilo, ker je na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da je bila druga toženka seznanjena s sporno vlogo na naroku za glavno obravnavo 09.04.1998, na katerem je bil navzoč tudi zakoniti zastopnik druge toženke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča druge stopnje o zadevni procesni kršitvi v skladu s podatki spisa, da uveljavljana bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP ni podana ter zato toženkina revizija v tej smeri ni utemeljena (pri tem revizijsko sodišče še ugotavlja, da revidentka omenja odgovor na tožbo prve toženke, ki ga ni vložila in očitno s tem misli na prvo pripravljalno vlogo, na katero se tudi nanašajo tako razlogi pritožbenega kot revizijskega sodišča). Nadaljnja kršitev postopka naj bi bila podana zato, ker da naj bi bila odločitev v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. S takimi razlogi revidentka očitno uveljavlja nepravilno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Taki razlogi niso procesnopravne, ampak materialnopravne narave, o katerih pa bo odgovorjeno v okviru revizijsko uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizija druge toženke v smeri postopkovnih kršitev zato ni utemeljena.

Glede materialnopravnih kršitev: Dejansko stanje, na katero sta sodišči nižjih stopenj oprli svojo presojo spora, je naslednje: Samoupravna stanovanjska skupnost Občine S., katere pravni naslednik je Mestna občina S., in tožnik (torej Društvo upokojencev S.), sta bila investitorja prizidka (torej nepremičnine, katere ena tretjinka je sedaj sporna) v 80-ih letih (prejšnjega stoletja). Prizidek se je gradil iz sredstev samoprispevka, izglasovanega v letu 1982 na območju Krajevne skupnosti S. (ki je na območju sedanje prve toženke), sredstev tožnika in samoupravne stanovanjske skupnosti ter deloma republiških sredstev. Prizidek poslovnostanovanjske narave je bil grajen tudi za potrebe tožnika, ki je izvajal aktivnosti med gradnjo (medtem ko revidentka ni izvajala nobenih aktivnosti). Soinvestitorja sta že s predpogodbo z dne 18.12.1989 dogovorila, da znaša na prizidku tožnikov delež ena tretjinka in delež samoupravne stanovanjske skupnosti dve tretjinki, pri čemer je bilo tedaj dogovorjeno, da se bo postopek formalno izpeljal, ko bo opravljena ustrezna geodetska izmera. Poslovni prostori prizidka predstavljajo 1/3 prostorov, ki jih uporablja razen ene manjše pisarne (ki jo uporablja revidentka), tožnik. Sodišči nižjih stopenj sta ob takih ugotovitvah zaključili, da je prizidek predstavljal solastnino oziroma skupno vlaganje tožnika in pravnega prednika sedanje prve toženke (samoupravne stanovanjske skupnosti), da je z gradnjo nastala nova stvar, na kateri sta po zakonu pridobila v smislu 21. člena ZTLR stvarnopravne pravice investitorja, ki sta s predpogodbo dogovorila tudi velikost njunih deležev na nepremičnini. Dalje sta presodili, da je posadna listina z dne 22.12.1994, na podlagi katere je revidentka vpisana v zemljiški knjigi kot solastnica spornega prizidka do 1/3, rezultat pomote prve toženke, ki je listino izdala v korist druge toženke namesto tožnika (kot je v postopku navedla tudi prva toženka in zato pripoznala tožbeni zahtevek tožnika). V posledici navedenega je sodišče prve stopnje razveljavilo posadno listino z dne 22.12.1994 in drugi toženki, to je revidentki, naložilo, da mora v korist tožnika izstaviti zahtevano zemljiškoknjižno listino.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da ugotovljeno dejansko stanje potrjuje pravilnost odločitve sodišč nižjih stopenj. Tožnik je skupaj s samoupravno stanovanjsko skupnostjo že v letu 1989 pridobil takrat možna stvarnopravna upravičenja na prizidku kot novi stvari (v skladu z določilom 21. člena ZTLR), v obsegu ene tretjinke. Sporna v postopku je samo ta ena tretjinka, ker nadaljnja dvetretjinka, na kateri je vpisana kot stvarnopravna upravičenka prva toženka, ni sporna. Tožnik je v sporu zoper drugo toženko dokazal, da je solastnik ene tretjinke obravnavane nepremičnine na podlagi originarne pridobitve in dalje, da je posadna listina (ki predstavlja razpolagalni akt) in na kateri temelji zemljiškoknjižni vpis druge toženke pri sporni nepremičnini, brez podlage (nima temelja v zavezovalnem, to je obveznostnem ali kakšnem drugem pravnem poslu). Tožnikov zahtevek proti drugi toženki ima zato podlago v 37. členu ZTLR. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila sporna posadna listina izdana brez podlage, je ta lahko po določilu 52. člena ZOR le nična (absolutno neveljavna). Odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta navedeno listino razveljavili in tako uporabili milejšo civilno sankcijo (relativno neveljavnost), s tem nista kršili materialnega zakona v revidentkino škodo. Zaradi takega stanja revizijsko soidšče ni poseglo v ta del odločitve.

V zvezi z nadaljnjimi revizijskimi izvajanji je pojasniti, da je revidentka postavila trditve o domnevni pomanjkljivi pasivni legitimaciji prve toženke (ker da bi morala sodelovati tudi Občina M.) šele v revizijskem postopku. Takih dejanskih navedb (čeprav lahko zadevajo materialnopravno presojo) revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev. Sicer pa je za odločitev odločilnega pomena, da se je spor nanašal le na eno tretjinko nepremičnine, ki se je lastita samo tožnik in druga toženka (in ki torej ne zadeva preostalih dveh tretjink, ki pripada prvi toženki oziroma po revizijskih izvajanjih tudi novo nastali Občini M. in zaradi česar rešitev tega spora ne vpliva na morebitno razdružitev premoženja med novonastalimi občinami, kot to smiselno uveljavlja revizija).

Ker v skladu z zgoraj navedenimi razlogi revizija druge toženke ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).