Jedro

Pri urejanju obligacijskih razmerij veljata načeli dispozitivne narave določb OZ in avtonomije pogodbenih strank, z izjemo spoštovanja kogentnih določb. Pravdni stranki sta s posojilno pogodbo z dne 17. 5. 2002 uredili dve že obstoječi posojilni razmerji z namenom, da terjatvi ne bi zastarali. Pogodba ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Dogovor v pogodbi, da ta nadomesti predhodni posojilni pogodbi z dne 5. 6. 1997 oz. dne 22. 5. 1998, je jasen in dopusten. Tako je v konkretnem primeru povsem vseeno, ali gre za novacijo, poravnavo ali nek povsem avtonomen dogovor. V vseh treh primerih bi bil temelj toženkine obveznosti pogodba z dne 17. 5. 2002. Toženka je tako dolžna dogovorjeno obveznost izpolniti in je zato tožbeni zahtevek tožnika v vsakem primeru utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper toženko zahteval plačilo 21,967.903,96 SIT (91.670,44 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,129.533,50 SIT (4.713,46 EUR) za čas od 10. 12. 2001 dalje do plačila in od zneska 20,838.370,46 SIT (86.956,98 EUR) za čas od 31. 12. 2004 dalje do plačila. Navajal je, da sta pravdni stranki sklenili dve posojilni pogodbi, in sicer dne 6. 11. 2001 za posojilo v višini 10.000 DEM in z rokom vračila 10. 12. 2001 in dne 17. 5. 2002 za posojilo v višini 170.000 DEM z rokom vračila 31. 12. 2004. Posojilni pogodbi sta bili podpisani za nazaj, in sicer za vsoto, kot jo je toženka že prejela. Toženka posojil ni vrnila. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je toženki naložilo plačilo 91.670,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 1,129.533,50 SIT od dne 11. 12. 2001 do vključno dne 31. 12. 2006, preračunano v EUR po tečaju zamenjave, in zakonske zamudne obresti od zneska 4.713,46 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, ter evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 20,838.370,46 SIT od dne 1. 1. 2005 do vključno dne 31. 12. 2006, preračunano v EUR po tečaju zamenjave, in zakonske zamudne obresti od zneska 86.956,98 EUR od 1. 1. 2007 do plačila. Zavrnilo pa je zakonske zamudne obresti od zneska 4.713,46 EUR (prej 1,129.533,50 SIT) za čas od 10. 12. 2001 do 11. 12. 2001 in zakonske zamudne obresti od zneska 86.956,98 EUR (prej 20,838.370,46 SIT) za čas od 31. 12. 2004 do 1. 1. 2005. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo posojilo po pogodbi z dne 6. 11. 2001 v višini 10.000 DEM izročeno ob podpisu pogodbe. Glede posojilne pogodbe z dne 17. 5. 2002 pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je po svoji vsebini dejansko pogodba o pripoznavi dolga. Takšna pogodba ima po sami naravi stvari največkrat prvine novacije ali poravnave. V konkretnem primeru gre za novacijo, saj sta stranki s pogodbo z dne 17. 5. 2002 določili novo glavnico (170.000 DEM) in nov rok vračila (31. 12. 2004). Iz 1. člena pogodbe tudi jasno izhaja, da ta pogodba ne obstaja poleg prejšnjih dveh posojilnih pogodb, ampak namesto njih. V skladu s 364. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripoznava dolga povzroči pretrganje zastaranja, zato je tožba pravočasna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je brezpredmetno presojanje vsebine in narave pogodbe z dne 17. 5. 2002. Pravdni stranki sta s to pogodbo uredili dve že obstoječi posojilni razmerji z namenom, da terjatvi ne bi zastarali. Veljata načeli dispozitivne narave določb OZ in avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskih razmerij. Pravdni stranki sta s pogodbama na avtonomen način uredili svoje obveznostno razmerje, ki pa ni v nasprotju s kogentnimi določbami. Vseeno je, elemente katerih tipov pogodb, ki so urejene v OZ, omenjeni pogodbi vsebujeta. Pomembno je, da sta znani in jasni obveznosti obeh pogodbenih strank in modalitete njihove izpolnitve. Pritožbeno razglabljanje, ali posamezni elementi obravnavanih pogodb kažejo na novacijo ali ne, je zato brezpredmetno.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo iz razlogov po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prvem odstavku 360. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da se razveljavita sodbi sodišč prve in druge stopnje in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje glede pravne narave pogodbe z dne 17. 5. 2002. Strinja se, da gre za pogodbo o pripoznavi dolga, ni pa v njej mogoče najti elementov novacije oz. poravnave. Sporazum o novem roku vračila se na podlagi drugega odstavka 323. člena OZ ne šteje za prenovitev. S to pogodbo pa tudi ni bil dogovorjen nov oz. drugačen predmet obveznosti, saj gre pri znesku 170.000 DEM zgolj za seštevek zneskov, ki sta bila dana s posojilnima pogodbama z dne 5. 6. 1997 in dne 22. 5. 1998. Ker s pogodbo z dne 17. 5. 2002 ni prišlo do prenovitve, temelj toženkine obveznosti predstavljata le pogodbi z dne 5. 6. 1997 oz. dne 22. 5. 1998, ki pa nista zajeti v dejanski in pravni podlagi tožbe, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje pritožbenih navedb, podanih glede pravne narave pogodbe z dne 17. 5. 2002, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo, zato je postopalo v nasprotju z 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in prvim odstavkom 360. člena ZPP. Revizija pa ne napada razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje glede posojilne pogodbe z dne 6. 11. 2001. 4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodbe sodišča druge stopnje, da veljata načeli dispozitivne narave določb OZ in avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskih razmerij, z izjemo spoštovanja kogentnih določb. Pomembno je, da sta znani in jasni obveznosti obeh pogodbenih strank in modalitete njihove izpolnitve, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno. Pravdni stranki sta s posojilno pogodbo z dne 17. 5. 2002 (v nadaljevanju pogodba) uredili dve že obstoječi posojilni razmerji z namenom, da terjatvi ne bi zastarali. Pogodba ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Dogovor v pogodbi, da nadomesti predhodni posojilni pogodbi z dne 5. 6. 1997 oz. dne 22. 5. 1998, je jasen in dopusten. Tako je v konkretnem primeru povsem vseeno, ali gre za novacijo, poravnavo ali nek povsem avtonomen dogovor. Toženka je dolžna dogovorjeno obveznost izpolniti in je zato tožbeni zahtevek tožnika v vsakem primeru utemeljen. Namreč v vseh treh primerih bi bil temelj toženkine obveznosti pogodba. Zmotno je tako stališče toženke, da ker ne gre za novacijo, temelj toženkine obveznosti predstavljata le pogodbi z dne 5. 6. 1997 oz. 22. 5. 1998. Poleg navedenega, tudi če bi držalo, da ne gre za novacijo, so revizijske navedbe v tej smeri brezpredmetne, saj sodišče druge stopnje sploh ne trdi, da gre za novacijo, ampak je bilo to zgolj stališče sodišča prve stopnje.

7. Neutemeljeni so očitki o postopanju v nasprotju z 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in prvim odstavkom 360. člena ZPP, saj to, da je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da ni pomembno, ali gre za novacijo ali ne oz. za kakšno vrsto pogodbe gre, ne pomeni, da toženkinih pritožbenih navedb ni presojalo, pač pa je zgolj drugače materialnopravno tolmačilo spor med pravdnima strankam, kot pa ga vidi toženka.

8. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).