Jedro

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela le do 11. 1. 2011, sodišče prve stopnje ni moglo odločati o tem, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi po 11. 1. 2011, vse do 4. 5. 2011.

Izrek

Pritožbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 4. 1. 2011 in delno prvostopno odločbo imenovanega zdravnika z dne 9. 12. 2010 glede odločitve, da je tožnik od 18. 12. 2010 zmožen za delo (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe) in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela tudi od 18. 12. 2010 do 11. 1. 2011 (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Zoper ugotovitev sodišča, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za poln delovni čas zaradi poškodbe izven dela od 18. 12. 2010 do 11. 1. 2011 se pritožuje tožnik. V laični pritožbi navaja, da meni, da je prišlo do napake v datumu 11. 1. 2011, saj naj bi dejansko bil v bolniškem staležu do 4. 5. 2011, ko mu je bila napravljena artroskopija in je bilo ugotovljeno današnje stanje. Od 4. 5. 2011 dalje je v bolniškem staležu do ocene invalidske komisije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 4. 1. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 9. 12. 2010, s katero je ta odločil, da je tožnik od 9. 12. 2010 do 17. 12. 2010 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, od 18. 12. 2010 dalje pa zmožen za delo.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi tožnika, da je sodišče prve stopnje pomotoma navedlo datum, do kdaj je bil tožnik začasno nezmožen za delo, to je 11. 1. 2011 in, da bi moral biti pravilen datum, ko je potekla začasna nezmožnost za delo 4. 5. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi dne 27. 5. 2011 svoj tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval odpravo dokončne odločbe z dne 4. 1. 2011 ter, da se ugotovi, da je bil začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela tudi od 18. 12. 2010 do 11. 1. 2011. Sodišče je tako njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tožnik do konca glavne obravnave ni zahteval, da bi sodišče ugotovilo njegovo začasno nezmožnost za delo do 4. 5. 2011, kot sedaj navaja v pritožbi.

Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek stranke in s sodbo odloči le o zahtevku. V skladu z 2. členom ZPP odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče strankam ne sme prisoditi ničesar, česar te niso zahtevale, sodišče lahko zahtevku stranke ugodi ali ga zavrne. Ker je tožnik v postavljenem tožbenem zahtevku zahteval, da se ugotovi njegova začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela le do 11. 1. 2011, sodišče ni moglo odločati o tem, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi po 11. 1. 2011, vse do 4. 5. 2011, kakor navaja pritožnik v pritožbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.