Jedro

Taksni zavezanec za plačilo sodne takse je res tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega procesnega dejanja. Vendar te določbe ni razlagati tako ozko, da bi takso lahko plačal le taksni zavezanec sam, torej je drug zanj ne bi mogel plačati. Da je odločilno plačilo takse in ne, kdo takso dejansko plača, je zaključiti tudi iz ZPP, kjer je pogoj za nadaljevanje postopka, da je določena taksa plačana, pa ni izrecno določeno, da bi moral takso plačati ravno taksni zavezanec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ta pravdni postopek ustavilo, ker je štelo tožbo za umaknjeno iz razloga, ker tožeča stranka zanjo ni plačala sodne takse niti po danem ji plačilnem nalogu.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Navaja, da je tožnik po svoji pooblaščenki prejel plačilni nalog za plačilo sodne takse dne 27.10.2010 in zanj je gospodarska družba N. O. d.o.o. to sodno takso plačala dne 10.11.2010, kar izhaja iz pregleda prometa na računu. Pri plačilu te sodne takse je bil naveden račun in sklic iz naloga za njeno plačilo.

Pritožba je utemeljena.

Nedvomno je, da je bila v obravnavani pravdni zadevi plačana sodna taksa v znesku 348,00 EUR in s sklicem (referenco) 11 42170-7110006-30010710 po plačilnem nalogu sodišča prve stopnje pod opr. št. P 107/2010 z dne 15.10.2010, le da te takse kot taksni zavezanec ni plačal tožnik V. K., ampak družba N. O. d.o.o., kar je ugotoviti iz poizvedbe sodišča prve stopnje z dne 16.11.2010 na list. št. 7 v spisu in iz pritožbi priloženega pregleda prometa U. B. z dne 25.11.2010 (list. št. 38 v spisu).

Kot določa 3. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), je res taksni zavezanec za plačilo sodne takse tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega procesnega dejanja, torej v tej pravdni zadevi tožnik kot vlagatelj tožbe. Vendar te določbe ni razlagati tako ozko, da bi takso lahko plačal le taksni zavezanec sam, torej je drug zanj ne bi mogel plačati. Da je odločilno plačilo takse in ne, kdo takso dejansko plača, je zaključiti tudi iz dikcije 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kjer je pogoj za nadaljevanje postopka, da je določena taksa plačana, pa ni izrecno določeno, da bi moral takso plačati ravno taksni zavezanec. Torej ni ovire, da tretji ne bi mogel plačati sodne takse za taksnega zavezanca in da se s takim plačilom šteje, da je taksni zavezanec določeno dolgovano takso plačal. Pritožbeno sodišče je iz zgoraj pojasnjenega razloga pritožbi tožeče stranke ugodilo in z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP), da bo sodišče prve stopnje lahko nadaljevalo s tem pravdnim postopkom, seveda ob upoštevanju zgoraj navedenega.