Jedro

Predlagatelj (sindikat) ni upravičen do izpodbijanja odločbe, s katero je bil drugemu sindikatu dodeljen status reprezentativnosti. Kolektivni delovni spor v zvezi z reprezentativnostjo sindikata lahko sproži le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oz. delodajalec nista priznala statusa reprezentativnosti sindikata (50. člen ZDSS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagatelja za odpravo odločbe Ministrstva A. št. ... z dne 7. 11. 2005, s katero je Konfederacija sindikatov B. določena kot reprezentativni sindikat v dejavnosti obrambe.

Zoper naveden sklep se pritožuje predlagatelj in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrglo predlog, da se razveljavi odločba Ministrstva A. z dne 7. 11. 2005, saj je naslovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnem sporu. Prav tako Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Ur. l. RS, št. 13/1993 - ZRSin) v 4. odstavku 10. člena določa, da je za spore zagotovljeno sodno varstvo v postopku pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Po mnenju predlagatelja je za predmetni spor pristojno delovno sodišče, saj predlagatelj uveljavlja presojo odločbe nasprotne udeleženke glede zakonitosti, torej njene skladnosti s formalnim in materialnim pravom. Presoja materialne zakonitosti izpodbijane odločbe obsega uporabo materialnega prava, presoja formalne zakonitosti pa vprašanje pravilnosti in zakonitosti postopka in zakonitosti pisnega odpravka odločbe. Predlagatelj ima status reprezentativnega sindikata v dejavnosti obrambe in ima zaradi tega pravni interes v predmetnem sporu, da se na istem statusnem nivoju, kot se pojavlja Sindikat C., ne pojavlja Konfederacija sindikatov B.. Škodljive posledice so predlagatelju nastale, med drugim tudi s sklenitvijo Kolektivne pogodbe za državno upravo, upravo pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, ki jo je sklepala tudi Konfederacija sindikatov B. in jo je podpisala kot edini reprezentativni sindikat iz dejavnosti obrambe in s tem omogočila "legalno prevedbo pripadnikov Slovenske vojske". Prav tako je Konfederacija sindikatov B. podpisnik Kolektivne pogodbe za javni sektor in vseh aneksov, kot reprezentativni sindikat v dejavnosti obrambe in iz tega razloga podpisuje Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti in njene anekse. Konfederacija sindikatov B. ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev, da deluje kot reprezentativni sindikat, zato je predlagatelj prepričan, da mora biti v pravnem redu institut za ugotavljanje reprezentativnosti sindikatov in sodno varstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijanega sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predlagatelj ni upravičen do izpodbijanja odločbe, s katero je bil drugemu sindikatu dodeljen status reprezentativnosti. Pravna podlaga za tak zaključek je v določbi 50. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki določa, da predlog za uvedbo postopka v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata lahko vloži sindikat zoper odločbo pristojnega ministra oz. odločitev delodajalca, s katero je ugotovljeno, da sindikat ne izpolnjuje pogojev za določitev reprezentativnosti. To pa pomeni, da kolektivni delovni spor v zvezi z reprezentativnostjo sindikata lahko sproži le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oz. delodajalec nista priznala statusa reprezentativnosti sindikata. Zakon zato ne daje sodnega varstva drugemu sindikatu, na katerega se odločba o reprezentativnosti ne nanaša. Ker se izpodbijana odločba Ministrstva A. z dne 7. 11. 2005 ne nanaša na predlagatelja, je ob upoštevanju navedenega potrebno ugotoviti, da predlagatelj v zvezi z zahtevkom, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, nima sodnega varstva. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlagatelj se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbe VDSS (opr. št. X Pdp 882/2011 z dne 15. 3. 2013 in opr. št. Kdp 3/2003 z dne 27. 11. 2003) in da je v teh sodbah Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da spori o reprezentativnosti sindikata sodijo v pristojnost delovnih sodišč, saj je v navedenih sporih bil predlagatelj sindikat, ki je prejel negativno odločbo Ministrstva, da ne izpolnjuje pogoja za določitev reprezentativnosti. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo pa v skladu z 50. členom ZDSS-1, predlog za začetek postopka v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata, vloži sindikat zoper odločbo pristojnega organa, s katero je ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za določitev reprezentativnosti. Sodno varstvo v sporih o reprezentativnosti sindikata je torej dopustno le zoper zavrnilno odločbo ministrstva, katero pa lahko izpodbija le tisti sindikat, na katerega se odločba nanaša. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeno razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).