Jedro

V okvirih enega temeljnih načel pogodbenega prava, to je dolžnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda - 9. člen OZ), načeloma ni mogoče zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti (razen izjemoma pri fiksnih poslih) zahtevati razveze pogodbe, ne da bi bi upnik pred tem zahteval izpolnitev pogodbe (skušal obdržati pogodbo v veljavi - členi 103 do111 OZ).

Ko je tožnica zahtevke za razvezo pogodb poleg prvotno s tožbo zatrjevanih dejanskih podlag, utemeljevala (iste nespremenjene zahtevke) po razveljavitvi sodbe še s trditvami o spremenjenih okoliščinah (in predlagala dokaze za take trditve), je zahtevala razvezo istih (v tožbenih zahtevki uveljavljanih) pogodb še na novi trditveni (dejstveni) podlagi, to je na podlagi izpolnjenih predpostavk za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin iz 112. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba raz veljavi in zadeva vrača sodišča prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo sporazuma o razveljavitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 15.3.2002 v obliki notarskega zapisa SV 140-02/02 in dodatka k navedenemu sporazumu, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 28.3.2002 v obliki notarskega zapisa SV 170-02/02, kot tudi tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 8.10.2001 in potrdili dne 28.11.2001 v obliki notarskega zapisa SV 609/01. Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 3.632,37 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da po oceni sodišča prve stopnje tožencu ni mogoče očitati voljnega (hotenega) ali krivdnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti (po preužitkarski pogodbi). Odnosi med tožnico in tožencem so bili pravzaprav ves čas zapleteni in sta oba prispevala k temu, kako se je izpolnjevala pogodba, odločilno vlogo pa je imel tudi tožničin vnuk D. P., pri čemer je dokončno toženec prenehal izpolnjevati pogodbene obveznosti za tožnico spomladi 2003, ko mu je to prepovedala tožnica sama in je dela začel opravljati D. P.. Po oceni sodišča prve stopnje je toženec za tožnico pred jesenjo 2002 in celo do spomladi 2003 skrbel in pogodbo izpolnjeval, spori med pravdnima strankama pa so dejansko začeli šele potem, ko je D. P. s tožnico ponovno vzpostavil stike. Sodišče je zato verjelo tožencu, da je tožnica dejansko želela razveljaviti pogodbo iz motivov na strani tožnice, ne pa zaradi tega, ker toženec pogodbe ne bi izpolnjeval. Tudi sodba v zadevi opr.št. P 735/2003-II med pravdnima strankama potrjuje, da je do nesoglasij prišlo v februarju ali marcu 2003, ko je tožnica želela samovoljno razvezati pogodbeno razmerje, v kar toženec ni privolil, zato si je tožnica kot razlog za razvezo pogodbe izmislila krajo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja vse v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) naštete pritožbene razloge. Opozarja na izpovedbe zaslišanih prič M.B. in M. P., kot tudi D. P.. Že iz zaključka v izpodbijani sodbi, da sta obe pravdni stranki prispevali k temu, kako se je oziroma ni izpolnjevala sporna pogodba sledi zaključek, da se pogodba med pravdnima strankama ni izpolnjevala zaradi prispevka toženca, kar je nedvomno razvezni razlog in je zato odločitev materialnopravno napačna, izrek pa v kontradikciji z razlogi. Kontradiktorna je tudi ugotovitev o prispevku obeh strank k neizpolnjevanju pogodbe z zaključkom, da je toženec pogodbo korektno izpolnjeval do takrat, ko je prišlo do oviranja izpolnjevanja pogodbe s strani tožnice. Sodišče tudi ne pojasni, kateremu delu izpovedi D. P. ne verjame. Kontradiktornost pa je tudi v zaključku, da je toženec prenehal opravljati dela za tožnico spomladi 2003 z zaključkom, da naj bi se razdori med pravdnima strankama začeli, ko je D.P. s tožnico ponovno navezal redne stike, to pa je bilo poleti 2002. Glede sproženih kazenskih postopkov zoper toženca zaradi kaznivih dejanj na škodo tožnice opozarja, da ni nujno, da bi moral biti toženec spoznan za krivega kaznivih dejanj zoper tožnico, da bi lahko prišlo do razveze pogodbe. Pri tem ni zanemarljiv obstoj utemeljenega suma, na podlagi česar je mogoče zaključiti, da izpodbijanih pogodb ni več mogoče vzdržati v veljavi. Sodišče je tudi nekritično verjelo zgolj izpovedi toženca, da pa njegovim trditvam ni mogoče verjeti, je tožnica zelo nazorno dokazala, česar sodišče v izpodbijani sodbi sploh ne omenja. Sodišče je v razlogih tudi povsem izpustilo navedbe in dokazne predloge tožeče stranke, ki jih je tožnica navedla in predlagala po izdaji sklepa pritožbenega sodišča z dne 6.6.2007. Ob takem postopanju pa je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, takšno postopanje pa predstavlja tudi nepravilno uporabo določil pravdnega postopka. Poleg tega pa sodišče niti ne omenja trditev in dokazov, ki jih je tožeča stranka navedla in predlagala v pripravljalnih vlogah z dne 30.10.2007 in 21.11.2007 ter narokih. Očitno jih sodišče sploh ni vpogledalo. Očitno sodišče sploh ni vpogledalo tudi v pogodbo tožnice s Centrom starejših občanov Medvode (dogovor z dne 13.6.2006) in zdravniško potrdilo z dne 11.10.2007, saj teh dokazov ne navaja, pa tudi ne razlogov zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Pri tem poudarja, da je v ponovljenem postopku tožeča stranka izpostavila dejstvo, da se je zaradi neizvrševanja pogodbenih obveznosti s strani toženca morala zateči na pomoč k Centru starejših občanov Medvode. Ravno takšno situacijo pa je tožnica s sklenitvijo pogodb želela preprečiti, ko tožnica zaradi starosti in onemoglosti, pešanja psihičnih in fizičnih moči ne bi več mogla skrbeti zase. Ravno za tako situacijo si je s strani toženca zagotovila pomoč na podlagi izpodbijanih pogodb. Opozarja tudi na določilo 5. člena notarskega zapisa SV 140-02/02, ko se je toženec tožnici zavezal nuditi vso potrebno pomoč, ki jo potrebuje v zvezi z vzdrževanjem stanovanjske hiše ter ji nuditi vso oskrbo in nego, kadar jo potrebuje. Podobne zaveze izhajajo iz 3. člena notarskega zapisa SV 609/2001. Posebej pa opozarja, da notarski zapis SV 170-02/02 kot tudi aneks k notarskemu zapisu SV 240/02 z dne 15.3.2002 izrecno navajata, da tožnica odklanja domsko oskrbo in bo ravno zaradi pomoči toženca lahko ostala doma v svojem skromnem domu in v svojem okolju, in ji ni potrebno oditi v dom za starejše občane, ker bi imela premajhno pokojnino za oskrbovanje in plačilo doma. Teh ključnih dejstev sodišče niti ne omenja. Ker mesečni znesek, ki ga mora tožnica plačevati za domsko oskrbo, presega pokojnino, ki jo prejema, ji mora manjkajoča denarna sredstva dajati vnuk D.P.. To znaša okrog 400,00 EUR mesečno. Ti razlogi pa nedvomno predstavljajo razlog za razvezo pogodb, saj je s tem odpadla causa teh pogodb. Graja tudi zaključek, naj bi tožnica preprečevala izpolnjevanje obveznosti po izpodbijanih pogodbah. Z odhodom v dom starejših občanov tožnica tožencu tudi pojmovno ne more onemogočati izpolnjevanja pogodb. Toženec pa se niti ne potrudi, da bi kakorkoli skrbel za tožnico, saj je v domu sploh še ni obiskal. To pa pomeni, da tudi ni zainteresiran za kakršnokoli nudenje pomoči tožnici. Zadnjih pet let toženec pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje, zato je zahtevek več kot utemeljen. Tudi v zvezi z vzdrževanjem hiše toženec ne stori ničesar, čeprav je to ena izmed bistvenih pogodbenih obveznosti, ki zavezujejo toženca. Pri tem popravilo električnega toka in glavnega električnega voda nedvomno sodi med opravila, ki so nujno potrebna vzdrževalna dela za uporabo in funkcioniranje stanovanjske hiše. Sodišče pa trditev, ki se nanašajo na vzdrževanje in popravilo elektroinštalacij v svoji odločitvi niti ne omenja. S takim ravnanjem pa tožeči stranki onemogoča pravno varstvo. Zato je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljeni so po oceni pritožbenega sodišča pritožbeni očitki, kolikor tožeča stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka ni uspela s stopnjo prepričljivosti dokazati zatrjevanega razloga za razvezo pogodb (sporazumov) zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti (ob sedaj očitno nespornem dejstvu, da za razvezo pogodb zaradi nevzdržnosti skupnega življenja, glede na prevzete pogodbene obveznosti in nedogovorjeno skupno življenje, ni podlage). Pogodbene obveznosti toženca jasno določa 5. člen pogodbe o preužitku (notarskega zapisa), sklenjene 15.3.2002, sporazumno dopolnjene 28.3.2002 z dodatkom, in jih pravilno in dokazno podprto ugotavlja sodišče prve stopnje (na četrti strani sodbe); pravdni stranki kot pogodbenika sta najprej ugotovila, da toženec v stanovanju, ki je predmet pogodbe, že vrsto let živi in nudi tožnici vso potrebno pomoč, ki jo potrebuje v zvezi z vzdrževanjem stanovanjske hiše, kot tudi vso oskrbo in nego, kadar jo potrebuje sama; toženec se je zavezal v istem obsegu še naprej skrbeti za tožnico, poleg tega pa še poskrbeti za zdravila, zdravnika in prevoze v bolnišnico, ko bo to potrebno ter po smrti tožnice vzdrževati njen grob. Četudi gre v obravnavanem primeru za trajno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, ko je tožnica svojo pogodbeno obveznost izpolnila (z izročitvijo stanovanja tožencu), toženec pa naj bi jo sukcesivno izpolnjeval do tožničine smrti (in še pozneje - vzdrževanje njenega groba), pri čemer ni mogoče mimo (s pogodbo ugotovljenega) dejstva, da je toženec že vrsto let pred sklenitvijo pogodbe tožnici nudil vso potrebno pomoč, ki jo je potrebovala v zvezi z vzdrževanjem stanovanjske hiše, kot tudi vso oskrbo in nego, kadar jo je potrebovala sama, pa pri oceni izpolnjevanja toženčevih pogodbenih obveznosti ni mogoče mimo dejstva, da se je toženec zavezal zgolj za "pomoč" tožnici v primerih potrebe (v zvezi z vzdrževanjem stanovanjske hiše, kot tudi vso oskrbo in nego tožnice), upoštevajoč pri tem, da pa je od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe minilo skoraj točno (le) eno leto. In pri oceni izpolnjevanja toženčevih pogodbenih obveznosti tudi ni mogoče mimo dejstva, da v okvirih enega temeljnih načel pogodbenega prava, to je dolžnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda - primerjaj 9. člen Obligacijskega zakonika - OZ), načeloma ni mogoče zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti (razen izjemoma pri fiksnih poslih) zahtevati razveze pogodbe, na da bi bi upnik pred tem zahteval izpolnitev pogodbe (skušal obdržati pogodbo v veljavi - primerjaj določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve - členi 103 do111). Da pa bi tožnica kot upnica pred vložitvijo tožbe od toženca zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti, pa niti ne zatrjuje, kar velja tudi za poznejše dogajanje (v teku postopka). In če se pri tem upošteva še navrženo in nekonkretizirano zatrjevanje tožeče stranke v tožbi o toženčevem neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti (brez konkretne navedbe, katerih dogovorjenih obveznosti naj bi toženec ne izpolnjeval - katere pomoči ji ni nudil), se naveden zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela s stopnjo prepričljivosti dokazati zatrjevanega razloga za razvezo pogodb (sporazumov) zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti (konkretno povzet v prvem odstavku te obrazložitve), pokaže kot zanesljiv, prepričljiv in življenjsko sprejemljiv in ga pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Pri tem pa jasno tožencu ne more biti v škodo nezakrivljeno stanje, to je stanje, ki ga je s svojimi odnosi do toženca in vnuka D.P. "zakrivila" tožnica sama. To velja še posebej, ko tudi iz razlogov pravnomočne sodbe v zadevi opr. št. P 735/2003-II med pravdnima strankama jasno izhaja ugotovitev, da je do nesoglasij med pravdnima strankama prišlo v februarju ali marcu 2003, ko je tožnica želela samovoljno razvezati pogodbeno razmerje, v kar toženec ni privolil, zato si je tožnica kot razlog za razvezo pogodbe izmislila krajo. Zato je pritožba glede navedenega neutemeljena.

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da je v pripravljalnih vlogah z dne 30.10.2007 in 21.11.2007 ter na tem vlogam sledečih narokih, potem ko je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 19.6.2006, zatrjevala in dokazovala spremenjene okoliščine, o čemer se sodišče prve stopnje sploh ni izjasnilo. Tožeča stranka je namreč izpostavila dejstvo, da se je "zaradi neizvrševanja pogodbenih obveznosti s strani toženca" morala zateči na pomoč k Centru starejših občanov Medvode, ravno takšno situacijo pa je s sklenitvijo pogodb želela preprečiti, ko zaradi starosti in onemoglosti ter pešanja psihičnih in fizičnih moči ne bi več mogla skrbeti zase, ko naj bi si ravno za tako situacijo s strani toženca zagotovila pomoč na podlagi izpodbijanih pogodb (ter pri tem opozarjala tudi na določilo 5. člena notarskega zapisa SV 140..., ko se je toženec tožnici zavezal nuditi vso potrebno pomoč, ki jo potrebuje v zvezi z vzdrževanjem stanovanjske hiše ter ji nuditi vso oskrbo in nego, kadar jo potrebuje, podobne zaveze pa izhajajo tudi iz 3. člena notarskega zapisa SV 609...; še posebej pa je opozarjala, da notarski zapis SV 170... kot tudi aneks k notarskemu zapisu SV 240... z dne 15.3.2002 izrecno navajata, da tožnica odklanja domsko oskrbo in bo ravno zaradi pomoči toženca lahko ostala doma v svojem skromnem domu in v svojem okolju, in ji ni potrebno oditi v dom za starejše občane, ker bi imela premajhno pokojnino za oskrbovanje in plačilo doma; ker mesečni znesek, ki ga mora tožnica plačevati za domsko oskrbo, presega pokojnino, ki jo prejema, in ji mora manjkajoča denarna sredstva dajati vnuk D. P., to pa znaša okrog 400,00 EUR mesečno; ti razlogi pa nedvomno predstavljajo razlog za razvezo pogodb, saj je s tem odpadla causa teh pogodb), teh ključnih dejstev pa sodišče niti ne omenja. Navedene, v pritožbi izrecno izpostavljene trditve, o katerih izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov, pa predstavljajo spremembo tožbe. Sprememba tožbe je namreč po drugem odstavku 184. člena ZPP (med drugim) sprememba istovetnosti zahtevka, ki je po prvem odstavku 184. člena ZPP dopustna do konca glavne obravnave. In ko je tožnica zahtevke za razvezo citiranih pogodb poleg prvotno s tožbo zatrjevanih dejanskih podlag, utemeljevala (iste nespremenjene zahtevke) po razveljavitvi sodbe z dne 19.6.2006 še s trditvami o spremenjenih okoliščinah (in predlagala dokaze za take trditve), je zahtevala razvezo istih (v tožbenih zahtevki uveljavljanih) pogodb še na novi trditveni (dejstveni) podlagi, to je na podlagi izpolnjenih predpostavk za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin iz 112. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je (ob tem, da je zatrjevan namen sklenitve pogodbe - causa, ki pri vprašanju izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ni bil odločilnega pomena, pri tem lahko odločilnega pomena). Tožeča stranka je torej z navedenimi trditvami sprva uveljavljani dejanski podlagi zahtevkov dodala novo dejansko podlago (istih zahtevkov), s tem pa jasno pred koncem obravnave spremenila istovetnost zahtevka (zahtevkov, tudi če ni izrecno izpostavila, da spreminja tožbo - take obveznosti ji določbe ZPP namreč ne nalagajo).

Za spremembo tožbe je sicer res potrebna privolitev tožene stranke, vendar jo lahko kljub temu, da se tožena stranka spremembi upira, sodišče dovoli iz razlogov smotrnosti za dokončno ureditev razmerja (prvi odstavek 185. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje navedenih določb ZPP glede spremembe tožbe ni uporabilo, pritožba tožeče stranke pa izrecno opozarja na to, da o navedenem (trditvah, ki tvorijo dejansko podlago spremembe tožbe) izpodbijana sodba nima razlogov, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost postopka. Zato je pritožbeno sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz gornjih razlogov jasno sledi, katere določbe ZPP so bile kršene in v čem je kršitev (drugi odstavek 360. člena ZPP).

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.