Jedro

V podjetniški pogodbi ali v poslovniku o delu komisije za varstvo pravic mora biti vnaprej določeno število članov, ki morajo biti navzoči, da komisija lahko veljavno sklepa in odloča o vprašanjih iz svoje pristojnosti (tako imenovana sklepčnost). Če v avtonomnih aktih kvorum ni določen, komisija za varstvo pravic tožene stranke pravno veljavno zaseda le v svojem polnem sestavu.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se odločbi sodišča druge in prve stopnje v drugi točki izreka v delu, ki se nanaša na razporeditveni sklep direktorja tožene stranke z dne 24.7.1991 in sklep komisije za varstvo pravic z dne 27.1.1992 razveljavita in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika tako, da je ugotovilo obstoj njegove terjatve v višini razlike med izplačanim nadomestilom osebnega dohodka, obračunanim na podlagi obračunske osnove koeficienta relativnega razmerja 2,24 namesto 2,28 za čas od 1.7.1991 do 31.12.1992, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike. Zavrnilo pa je tožbene zahtevke za izplačilo razlike osebnega dohodka med 25. in 29. oziroma 30. grupo dela za čas od 1.7.1987 dalje ter na razveljavitev dokončnega sklepa direktorja z dne 23.1.1991 o začasnem čakanju na delo in sklepa direktorja z dne 24.7.1991, potrjenega s sklepom komisije za varstvo pravic z dne 27.1.1992 o razporeditvi tožnika na delovno mesto samostojnega kontrolorja od 1.2.1992 dalje. Sodišče je ugotovilo, da za uveljavljane zahtevke ne obstoja ne dejanska ne pravna podlaga.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, vloženo zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopnega sodišča. Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova prikrajšanja na osebnem dohodku - kot posledici opravljanja zahtevnejših del in nalog od tistih, na katere je bil tožnik formalno razporejen - zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov (zaslišanje priče) ni ugotovilo pravega dejanskega stanja. To pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju revidenta je bilo tudi glede odločitve sodišča o pravilni sestavi komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke materialno pravo zmotno uporabljeno. Komisija je sprejela sklep o zavrnitvi tožnikovega ugovora na seji dne 19.12.1991 v nepopolni sestavi. To pomeni, po mnenju revidenta, tudi absolutno bistveno kršitev postopka v smislu 1. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z določbo 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih in 103. člena zakona o delovnih razmerjih.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Ur. list RS, št. 35/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je deloma utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava kot posledice nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede denarnega zahtevka tožnika ni utemeljena. Okviri odločanja vrhovnega sodišča v revizijskem postopku so z zakonom omejeni. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v obeh odločbah, ker po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta prepoved onemogoča revizijskemu sodišču drugačen dokazni zaključek, kot sta ga sprejeli obe nižji sodišči. Pravno pomembna dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da obseg del, ki jih je tožnik opravljal v spornem obdobju, ni bil bistveno večji in zahtevnejši kot na istem delovnem mestu - vodenja kontrole - pred reorganizacijo toženega podjetja - to je 1.5.1987. Zato ustrezna sprememba elementov analitične ocene tega delovnega mesta ni bila niti potrebna, niti utemeljena. Utemeljen pa tudi ni bil tožnikov zahtevek na plačilo razlike v osebnem dohodku. Revizijski očitek, da sodišče ni zaslišalo priče zato pomeni uveljavljanje ugovora, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Ker zaradi tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče tega ugovora ni smelo upoštevati.

Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po prej navedenem tretjem odstavku 385. člena ZPP ni revizijski razlog.

Pritrditi pa je reviziji, da sta pravni presoji obeh nižjih sodišč o pravilni sestavi komisije za varstvo pravic tožene stranke na njeni seji dne 19.12.1991 zmotni in brez pravne podlage v določbah 124. in 126. člena podjetniške kolektivne pogodbe ... oziroma 103. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Sodišče prve stopnje je omenjeno pravno stališče sprejelo na podlagi navedb tožene stranke (predzadnji stavek prvega odstavka na 6. strani obrazložitve) - torej ga ni utemeljilo niti z dokazno izpovedbo niti z uporabo zakonske oziroma avtonomne norme. Pritožbeno sodišče pa je tožnikov ugovor o nepravilni sestavi komisije za varstvo pravic zavrnilo z utemeljitvijo, da komisija lahko veljavno odloča, če je na seji prisotna večina članov (v obravnavanem primeru štirje namesto petih).

Takšna pravna presoja bi bila sprejemljiva le v primeru, če bi bil v podjetniški pogodbi ali v poslovniku o delu komisije, na katerega sprejem napotuje določilo 126. člena, predpisan kvorum, to je vnaprej določeno število članov, ki morajo biti navzoči, da komisija lahko veljavno sklepa in odloča o vprašanjih iz svoje pristojnosti (tako imenovana sklepčnost). Ker niti v zakonu, niti v avtonomnih aktih kvorum ni določen, komisija za varstvo pravic tožene stranke pravno veljavno zaseda le v svojem polnem sestavu.

Ker komisija za varstvo pravic na svoji seji dne 19.12.1991, ko je odločala o tožnikovem ugovoru zoper razporeditveni sklep direktorja z dne 24.7.1991, ni bila sestavljena tako, kot določa 124. člen podjetniške kolektivne pogodbe, je sprejeti sklep nezakonit in brez pravnih učinkov. V tem obsegu sta sodišči ob povedanem zmotno uporabili materialno pravo. Ker je materialna določba 124. člena podjetniške pogodbe procesnopravne narave, pomeni njena kršitev tudi absolutno bistveno kršitev ugovornega postopka v smislu 1. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS in 103. členom ZDR, ki bi jo sodišči morali upoštevati.

Zato je revizijsko sodišče v tem delu razveljavilo odločitvi obeh sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno presodi - ob uporabi določila 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih - o zakonitosti tožnikove razporeditve.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).