Jedro

Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da mu je nastala škoda v višini zakonskih zamudnih obresti, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Toženec je tožniku res šele z odločbo z leta 2010 priznal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od leta 2003 dalje. Vendar je toženec pri postopanju ravnal skladno z običajnimi pravili službe in ni prekršil tiste potrebne skrbnosti, ki se pričakuje pri delu strokovnjaka v danih okoliščinah v škodo tožnika in tožniku po uradni dolžnosti priznal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu vse od leta 2003 dalje. Ker protipravno ravnanje toženca ni ugotovljeno, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine po prvem odstavku 276. člena ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda) neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 2. 2011 in št. ... z dne 7. 6. 2011 ter da mu je toženec dolžan plačati škodo v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega v mesecu vsakič do 31. 12. 2010, in sicer od posameznih konkretno določenih zneskov za obdobje od maja 2006 (pravilno: 2003) do vključno septembra 2009, vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ne drži trditev v sodbi v 2. točki, da je toženec v odgovoru na tožbo prerekal tožnikov tožbeni zahtevek po temelju in po višini. V odgovoru na tožbo sicer toženec uvodoma res piše, da prereka tožnikov tožbeni zahtevek po temelju in po višini, toda v nadaljevanju odgovora se obrazloži le temelj zahtevka, o višini pa se ne zapiše niti besede več. Drži pa trditev, da je ostal na istem delovnem mestu kot pred invalidnostjo. Toda na tem delovnem mestu ni več opravljal vseh del in zadolžitev, ampak je opravljal samo lažja dela, v skladu z odločbo o invalidnosti. Ne drži pa trditev v sodbi, da je imel še vedno enako plačo. Za manj dela in za lažje delo je prejemal tudi nižjo plačo. Toženec, ki je vodil upravni postopek, ga je bil dolžan obvestiti o odgovoru njegovega delodajalca z dne 12. 1. 1996. A tudi v primeru, ko je toženec verjel delodajalcu in bil mnenja, da tožnika o dopisu njegovega delodajalca ni treba obvestiti, bi moral o tem izdati odločbo. Meni, da toženec ni ravnal v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Enako velja tudi glede dela pri podjetju A.. Tudi v tem primeru bi moral toženec izdati odločbo, še pred tem pa ga seznaniti z mnenjem invalidske komisije. Če bi toženec ravnal tako, bi tožnik dokazoval, da v to podjetje ni bil premeščen po lastni volji, ampak na podlagi dogovora s prejšnjim delodajalcem. Ne drži trditev v sodbi pod točko 10, da je toženec o tožnikovem zahtevku odločal na podlagi njegovega zahtevka z dne 29. 10. 2007. Že v odločbi o invalidnosti z dne 27. 11. 1995 je navedeno, da bo o pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo. Toženec je bil zato dolžan voditi postopek po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Da je temu res tako je razvidno iz dejstva, da je toženec sam zbral podatke potrebne za priznanje nadomestila že v letih 1995 in 1996 - 2000, kot navaja sodba v točki 9 obrazložitve in ko zahteve z dne 29. 10. 2007, še ni bilo. Razen tega tudi v odločbi z dne 10. 12. 2010 piše v uvodu te odločbe, da se odločba izdaja po uradni dolžnosti. Trditev toženca, da ni bil obveščen o zaposlitvah tožnika v podjetjih B. d.o.o. in v C. vse do dne 29. 10. 2007, ne držijo. Za vsako zaposlitev invalida je potrebno mnenje invalidske komisije o ustreznosti delovnega mesta. Te invalidske komisije so organi toženca in se njihova mnenja vedno dostavijo tožencu (verjetno tožniku). Tudi delodajalci in zavod za zaposlovanje obvestijo toženca o vsaki spremembi zaposlitve. Če je bil toženec obveščen o tožnikovi zaposlitvi pri D. in A., je jasno, da je bil obveščen tudi o kasnejših zaposlitvah. Sicer pa toženec v vlogi z dne 21. 10. 2013 navaja tudi, da je tožnik vložil eno zahtevo tudi dne 11. 5. 2000. Meni, da je postopek za priznanje tožnikovih pravic en sam postopek. Ta postopek se je začel z dnem izdaje odločbe o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti, v kateri je izrecno zapisano, da bo toženec o ostalih tožnikovih pravicah odločal s posebno odločbo po uradni dolžnosti. Priči E.E. tudi ni verjeti in zato, ker ta priča ni bila predlagana na zaslišanje v roku, je toženec prekludiran za predlog njenega zaslišanja. Meni, da je navedba v 12. točki obrazložitve, da tožnik ni zahteval nadomestila leta 2003, za to pravdo irelevantno. Vztraja, da je toženec postopek vodil malomarno, protizakonito in samovoljno. Sodišče prve stopnje neutemeljeno opravičuje toženca za njegovo zamudo in malomarnost s trditvijo, da je bil spis odstopljen enoti v F.. Prav tako ne drži trditev, da je teklo več postopkov. To, da so potrebni podatki za odločitev prispeli v spis šele v letu 2009, je krivda toženca, ker teh podatkov ni pravočasno zahteval in je na tožnika pozabil. Tožnik uveljavlja škodo v višini zakonskih zamudnih obresti. Takšnemu zahtevku po višini pa toženec ni ugovarjal. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. II Ps 1631/2011 z dne 26. 10. 2012, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati škodo v višini zakonskih zamudnih obresti na mesečne zneske po odločbi št. ... z dne 10. 12. 2010 izplačanih nadomestil plače za nazaj, od zapadlosti vsakega posameznega zneska do 31. 12. 2010 ter odločilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 55/2013 z dne 6. 6. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot pravilno je štelo odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po 2. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), čeprav iz drugih razlogov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da pa je odločitev glede odškodnine po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1, najmanj preuranjena.

Pritožbeno sodišče je poudarilo, da se po 1. odstavku 176. člena ZPIZ-1 odškodninska odgovornost toženca presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava. Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: obstoj pravno priznane škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno. V 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode.

Iz navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožniku nastala škoda v višini zakonskih zamudnih obresti od z odločbo toženca z dne 10. 12. 2010 priznanih zneskov mesečnih nadomestil, ki tečejo od takrat, ko bi nadomestila morala biti izplačana, do plačila nadomestila in da mu je ta škoda nastala zato, ker toženec, ob tem da je invalid III. kategorije že od leta 1995 dalje in je zahtevo za priznanje nadomestila podal leta 2003, ni pravočasno odločil o pravici do nadomestila, ker je o tem odločil šele z odločbo z dne 10. 12. 2010. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, še zlasti, ali je bilo toženčevo ravnanje v postopku izdaje odločbe z dne 10. 12. 2010 protipravno. Pri tem bo moralo ugotoviti, na kakšni podlagi je bil uveden postopek izdaje odločbe toženca z dne 10. 12. 2010, torej na zahtevo tožnika ali po uradni dolžnosti, in kdaj, ter v kakšnem roku bi morala biti izdana odločba o priznanju nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ter predvsem zakaj oz. kaj je vplivalo na to, da je bila odločba izdana šele dne 10. 12. 2010 in z njo priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 5. 2003 dalje.

Po izvedenem dokaznem postopku skladno z napotki pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti na podlagi 1. odstavka 276. člena ZPIZ-1, zavrnilo. Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da mu je nastala škoda v višini zakonskih zamudnih obresti, ker toženec ni pravočasno odločil o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V postopku je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je vložil zahtevo za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu leta 2003, saj takšne zahteve ni v upravnem spisu, niti je tožnik ni predložil v sodnem postopku. Sodišče pravilno ugotavlja, da se je postopek za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu začel, ko se je toženec na podlagi tožnikove zahteve z dne 29. 10. 2007, s katero je uveljavljal priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, seznanil z dejstvom, da je tožnik vmes zamenjal zaposlitev. Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo tožniku priznano od 1. 5. 2003, ker so bili od takrat izpolnjeni pogoji za njegovo priznanje, čeprav tožnik tega nadomestila ni nikoli zahteval. Sodišče torej ni zapisalo, da se je postopek za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu začel 29. 10. 2007 oz. da je toženec odločal na podlagi zahteve vložene 29. 10. 2007, kot zmotno navaja pritožba, pač pa, da se je postopek za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu začel, ko se je toženec seznanil z dejstvom, da je tožnik vmes zamenjal zaposlitev (oz. pravilno: da je večkrat zamenjal zaposlitev).

Nadalje je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 29. 10. 2007 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo in torej ne zahteve za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 5. 2003 dalje, je toženec tožniku priznal in izdal o tem odločbo po uradni dolžnosti, kar jasno izhaja iz odločbe z dne 10. 12. 2010 in na to pravilno opozarja pritožba. Pritožbena navedba, da so mu pri tožencu podtaknili zahtevo z dne 29. 10. 2007 je zato povsem irelevantna.

Zmotno je stališče pritožbe, da je tudi sicer toženec dolžan voditi postopek po uradni dolžnosti in ne na zahtevo zavarovanca. Zavarovanec je najmanj dolžan, če že ne vloži zahteve za priznanje določene pravice, toženca obvestiti o tem, da je zamenjal delodajalca in da je pričel delati na drugem delu. Toženec šele na podlagi takšnega ključnega podatka začne postopek za (najprej) priznanje in (na to) odmero nadomestila. Namreč za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je (bilo) glede na določbo 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) relevantno, ali je zavarovanec zaposlen ustrezno svoji delovni zmožnosti in torej, ali je delo, ki ga opravlja drugo ustrezno delo. Šele z izpolnitvijo tega temeljnega pogoja (so) se ugotavljajo pogoji določeni v 134. členu ZPIZ/92 za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Tožnik ne zatrjuje, da je toženca kadarkoli obvestil, da je po letu 2000 zamenjal (več) zaposlitev oz. delo. Tožnik tudi ne ugovarja ugotovitvam sodišča, da je bilo v njegovem primeru glede na izpoved priče in listinsko dokumentacijo, potrebno za priznanje in odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pridobiti veliko podatkov. Konkretno je, glede na listinsko dokumentacijo, toženec po predhodni pridobitvi opisa pogojev dela, v letu 2008 z izvedenskimi mnenji invalidskih komisij ugotavljal, ali je posamezno delo za tožnika ustrezno delo. Pri različnih delodajalcih je pridobil podatke o pogodbah o zaposlitvah in plačah, ob hkratnem potekanju drugih postopkov in sicer postopka za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in različnih pristojnostih posameznih območnih enot toženca (F., G.) za določene postopke. S tem,da se v spisu nahajajo številni dopisi toženca ter tudi zapisi, da je zadeva nujna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so določeni podatki za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prispeli tekom postopka v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti 5. 10. 2009 in 15. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je celotno postopanje in aktivnosti toženca povzelo in po datumih navedlo posamezna ključna dejanja (točka 10 in 11) v zvezi z ocenami invalidskih komisij ter z dokončno odločbo končanem invalidskem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Toženec je tožniku sicer res šele z odločbo z dne 10. 12. 2010 priznal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 5. 2003 dalje. Vendar je toženec pri postopanju ravnal skladno z običajnimi pravili službe in ni prekršil tiste potrebne skrbnosti, ki se pričakuje pri delu strokovnjaka v danih okoliščinah v škodo tožnika. Toženec je postopal skladno s svojo prakso in še več, tožniku ne da bi za priznanje takšnega nadomestila vložil zahtevo, izpeljal celotni postopek in sam pridobil vse potrebne podatke ter tožniku po uradni dolžnosti priznal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu vse od leta 2003 dalje (pritožbeno sodišče se v to, ali je takšna odločitev toženca pravilna, ne spušča, glede na obseg preizkusa sodbe in dejstvo, da je odločba z dne 10. 12. 2003 pravnomočna. Takšna odločba pa se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni le po postopku in pod pogoji določenimi za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi).

Sodišče prve stopnje pri postopanju toženca ni ugotovilo protipravnega ravnanja in je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Protipravnost je pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej in se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede na sodno prakso toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oz. v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Glede trajanja postopka (brez vložene zahteve in obvestila, da je zamenjal delodajalca in delo) v zvezi z odločitvijo o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 5. 2003 šele z odločbo z dne 10. 12. 2010, zagotovo pri tožencu ni podane protipravnosti v zvezi z uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev odškodninske odgovornosti, zaradi česar je pravilno tožbeni zahtevek za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti zavrnjen ter pri tem upoštevano, da je toženec ugovarjal tožbenemu zahtevku po temelju in višini.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti od 15. 11. 1995 in na odločitev v odločbi z dne 21. 11. 1995, da bo o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo, so že zato, ker se nanašajo na obdobje pred 1. 5. 2003 neutemeljene in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne. Gre za vprašanje, ali je toženec že odločil o nadomestilu skladno z odločbo z dne 21. 11. 1995 ter tožnikovo vlogo z dne 11. 5. 2000 in izdal odločbo o tem, ali je tožnik (glede na že pridobljene podatke in so v upravnem spisu) upravičen do tega nadomestila ali ne. To vprašanje se ne nanaša na ta (sodni) postopek in tudi ni v pristojnosti sodišča. Vsa nadaljnja pritožbena izvajanja o tem, kako potekajo postopki, kdo koga obvešča so, ne glede na to, če so pravilna, za pritožbeno rešitev zadeve irelevantna.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, saj je na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno odločeno, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.