Jedro

Poslovanja družbe na ta način, da ima zaradi ukinitve svoje dejavnosti večino svojega premoženja v naložbah in ob neopredeljenih ciljih o usmeritvi dejavnosti, ni mogoče opredeliti kot normalnega komercialnega tveganja, na katerega mora računati vsak družbenik v družbi. V takem položaju manjšinskemu družbeniku, ki glede na velikost svojega poslovnega deleža v družbi ne more realno vplivati na poslovne odločitve družbe, ni mogoče oporekati, da obstojijo utemeljeni razlogi za njegov izstop iz družbe. Takšne ocene tožena stranka ne more ovreči s trditvijo, da so njene poslovne odločitve v najboljšem interesu družbenikov, saj izstopni razlog v navedenih okoliščinah ni pogojen s škodljivim ravnanjem preostalih družbenikov, temveč v dejstvu, da v spremenjenih pogojih tožnik ni več pripravljen prevzemati komercialnega tveganja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe opr. št. V Pg 13/2004 z dne 1.3.2004, s katerim je toženi stranki naložilo prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine, vpisane v vl. št. 2386 s tam vpisano parcelno številko 1758 dvorišče 101 m2 ter parc. št. 1756/1 stavbišče 530 m2, dvorišče 1602 m2, vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. 1386 k.o. Dravlje.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi in začasno odredbo razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem se sklicuje na brezpredmetnost sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 1.3.2004 ter popravnega sklepa z dne 9.3.2004 v delu, ki se nanašata na parc. št. 1786/1, ker tožena stranka ni lastnica te parcele. Prvostopno sodišče je s popravnim sklepom z dne 9.3.2004, ki je postal pravnomočen s sklepom pritožbenega sodišča I Cpg 345/2004 z dne 20.4.2004, odpravila pisno pomoto v sklepu z dne 1.3.2004 tako, da se označba parcelne številke namesto zapisane 1786/1, pravilno glasi 1756/1. Na osnovi navedenega popravka ni utemeljena trditev pritožnika, da se izpodbijani sklep nanaša na parc. št. 1786/1. Iz utemeljitve predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da je tožeča stranka izdajo začasne odredbe predlagala v zavarovanje denarne terjatve do toženca v višini ocenjene vrednosti poslovnega deleža po izstopu iz tožene stranke v skladu s 5. odstavkom 427. člena ZGD. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ureja 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve ter verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožba v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na obstoj podlage tožeče stranke za sodni izstop družbenika po 2. odstavku 436. člena ZGD. Ta določba daje družbeniku izrecno pravico, da s tožbo od družbe uveljavlja izstop, če obstajajo zato utemeljeni razlogi. Pojem utemeljenih razlogov za izstop iz družbe predstavlja pravni standard, ki ga mora sodišče v konkretnem primeru zapolniti, pri čemer sama zakonska določba primeroma našteva določene dejanske primere, ko naj bi bil ta dejanski stan izpolnjen. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu izkazano verjetnost obstoja terjatve tožnika na izstop iz tožene stranke utemeljilo na nesporni ugotovitvi, da je pri toženi stranki prišlo do ukinitve proizvodne dejavnosti družbe, odpovedi delovnih razmerij vsem zaposlenim ter odprodajo opreme ter velikega dela nepremičnin. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim izhodiščem, ki ga je prvostopno sodišče izkazalo v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 1.3.2004, po katerem je lahko utemeljen razlog za izstop iz družbe z omejeno odgovornostjo tudi v tem, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli, obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. Res je sicer, da zgolj neuspeh družbenika v fazi uveljavljanja upravljalskih pravic, ki je posledica manjšinskega položaja družbenika v družbi (zavrnitev njegovih predlogov na skupščini), še ne pomeni razloga za izstop iz družbe, zato tožnik zgolj ob takšnih trditvah ne bi mogel uspeti. Dejanske okoliščine, na katere se sklicuje prvostopno sodišče (ukinitev proizvodne dejavnosti, prodaja opreme in nepremičnin družbe), do katere je prišlo proti volji tožnika kot manjšinskega družbenika, pa je prvostopno sodišče pravilno ocenilo z vidika položaja družbe z omejeno odgovornostjo, kot je urejena v Zakonu o gospodarskih družbah. Družba z omejeno odgovornostjo predstavlja kapitalsko družbo, za katero je značilna večja osebna povezanost družbenikov z družbo, kot je na primer pri delniški družbi. Z ustanovitvijo družbe sicer nastane nov subjekt, zato položaja družbenika po ustanovitvi družbe res ni mogoče presojati po pogodbenem temveč po korporacijskem načelu (navedbe pritožnika v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi). Takšen položaj pa družbeniku, ki je v družbi udeležen s svojim deležem ne onemogoča, da iz družbe izstopi, v kolikor nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni mogoče pričakovati od družbenika, da bi še vztrajal v družbi s svojim kapitalskim vložkom.

Družbo z omejen odgovornostjo družbeniki ustanovijo z namenom samostojnega opravljanja pridobitne dejavnosti zaradi pridobivanja dobička (1. člen ZGD). V tem okviru tako predstavlja opredelitev dejavnosti družbe bistveni element, ki je predmet odločanja družbenikov ob ustanovitvi družbe. Odločitev družbe o prenehanju opravljanja bistvenega dela dejavnosti v družbi pa z vidika manjšinskega družbenika, ki se s tako odločitvijo ne strinja, kaže na okoliščino, ki nedvomno vpliva na njegov interes, da je še nadalje kapitalsko udeležen v taki družbi. Iz trditev same tožene stranke je razvidno, da je namen družbe v prevrednotenju sredstev družbe v finančne naložbe (ukinitev proizvodnje dejavnosti, prodaja nepremičnin in opreme in plasma izkupička v kratkoročne finančne naložbe). Tožena stranka niti v trditvah ni ponudila odgovora, kam naj bi usmerila svojo dejavnost, saj se v pritožbi sklicuje zgolj na nedefinirane nove ideje družbenikov glede konkurenčnejše dejavnosti, kamor naj bi usmerila svoja denarna sredstva. Poslovanja družbe na ta način, da ima zaradi ukinitve svoje dejavnosti večino svojega premoženja v naložbah in ob neopredeljenih ciljih o usmeritvi dejavnosti, ni mogoče opredeliti kot normalnega komercialnega tveganja, na katerega mora računati vsak družbenik v družbi. V takem položaju manjšinskemu družbeniku, ki glede na velikost svojega poslovnega deleža v družbi ne more realno vplivati na poslovne odločitve družbe, ni mogoče oporekati, da obstojijo utemeljeni razlogi za njegov izstop iz družbe. Takšne ocene tožena stranka ne more ovreči s trditvijo, da so njene poslovne odločitve v najboljšem interesu družbenikov, saj izstopni razlog v navedenih okoliščinah ni pogojen s škodljivim ravnanjem preostalih družbenikov, temveč v dejstvu, da v spremenjenih pogojih tožnik ni več pripravljen prevzemati komercialnega tveganja s svojim deležem v družbi. Tožena stranka pa za trditev, da naj bi bili preostali družbeniki v primeru izstopa tožeče stranke iz družbe oškodovani ob morebitni kasnejši likvidaciji tožene stranke, v dosedanjem postopku razen lastnih trditev ni ponudila relevantnih dokazov. Prvostopno sodišče je tako na podlagi dosedanje trditvene podlage pravdnih strank pravilno sklepalo, da je tožeča stranka izkazala verjetnost terjatve, ki jo zatrjuje v tožbi.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 270. člena ZIZ pa pritožbeno sodišče poudarja, da za izdajo začasne odredbe sodišču zadostuje verjetno izkazana nevarnost dolžnikovega odtujevanja premoženja, zaradi katere bi bila lahko uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali otežena. Navedeni pogoj je tako izpolnjen tudi v primeru odplačnega razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, to je v primeru prodaje premičnega in nepremičnega premoženja. Ker iz samih trditev tožene stranke izhaja namen vnovčevanja premoženja tožene stranke in plasiranja izkupička v finančne naložbe, je citirani pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ izpolnjen. Prvostopnemu sodišču se tako niti ne bi bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem varnosti naložb, kamor je tožena stranka plasirala denarna sredstva. Tožeča stranka namreč ni bila dolžna dokazovati krivdnega ravnanja tožene stranke glede uporabe kupnine, ki bi jo prejela od prodaje nepremičnine, na katero meri začasna odredba, saj zakon v 2. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ tovrstnega dodatnega pogoja ne predpisuje (glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 78/99). Iz navedenega razloga se pritožbene trditve, s katerimi pritožnik izkazuje varnost svojih finančnih naložb, izkažejo kot nerelevantne. Nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZIZ ni mogoče ovreči z utemeljevanjem ekonomičnosti ravnanja dolžnika, saj se nevarnost ne utemeljuje v zmanjševanju vrednosti premoženja dolžnika temveč za to zadostuje že izkazan težji položaj upnika pri sledenju premoženja dolžnika, na katerega bi lahko posegel z izvršbo.

Iz navedenega razloga se izkažejo kot nerelevantne tudi pritožbene trditve glede kršitev postopka prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na plasiranje sredstev že prodane nepremičnine, vpisane pri vl. št. 450. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.