Jedro

Po določbah ZViS ima tožena stranka le pooblastilo, da v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov in eVŠ evidenco študijskih programov vnese podatke, ki ji jih posreduje NAKVIS, oziroma jih, če ta ne posreduje popolnih podatkov, pridobi pri visokošolskem zavodu. Nima pa pooblastila, da bi te podatke presojala po vsebini in vpise v eVŠ evidence zaradi vsebinske presoje podatkov odklonila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba tožene stranke Republike Slovenije, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 6033-35/2018/6 z dne 6. 12. 2018, se odpravi in se zahtevi tožeče stranke z dne 5. 1. 2018 za vpis v eVŠ ugodi ter se toženi stranki naloži, da v roku 8 dni od prejeta te sodbe v eVŠ vpiše: - tožečo stranko kot visokošolski zavod, katerega članice so Univerza A, Fakulteta B in Univerza A, Fakulteta C ter Univerza A, Fakulteta C, ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi tako, da jih odslej evidentira kot članice tožnice Univerza A; - naslednje javnoveljavne študijske programe in študijske programe:

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo Univerze A (v nadaljevanju tožeča stranka ali A) za vpis v evidenčni in analitski informacijski sistem visokega šolstva v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju eVŠ). V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka najprej pojasnjuje, da se je do vloge tožeče stranke, ki je zahtevala vpis v eVŠ ali izdajo odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila iz te evidence, prvič opredelila z odločbo, št. 6033-35/2018/3 z dne 13. 3. 2018. Vlogo tožeče stranke je zavrnila iz razloga ugotovljene neskladnosti ustanovitve univerze z zakonodajo, ki ureja ustanavljanje visokošolskih zavodov, to je z določbami Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS). Zoper to odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče RS s sodbo, št. III U 48/2018-35 z dne 30. 10. 2018, ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka pojasnjuje, da je skladno z navodilom sodišča upoštevala, da je predmet odločanja vloga tožeče stranke z dne 5. 1. 2018, s katero je ta od tožene stranke zahtevala, da uredi vpis A, skupaj z njenimi članicami Univerza A, Fakulteta B (v nadaljevanju B), Univerza A, Fakulteta C (v nadaljevanju C) in Univerza A, Fakulteta D (v nadaljevanju D), v spletni portal eVŠ.

2. Tožena stranka je v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo zahtevo tožeče stranke zavrnila. Pojasnila je, da je na podlagi določbe 81.c člena ZViS pristojna za upravljanje z eVŠ kot elektronsko zbirko podatkov v visokem šolstvu v Republiki Sloveniji. Ta se sestoji iz različnih evidenc, tudi iz evidence visokošolskih zavodov. Skladno z določbo prvega odstavka 82.a člena ZViS se podatki iz 81.č člena tega zakona, to je podatki iz evidence visokošolskih zavodov v eVŠ, zbirajo za visokošolske zavode, ki so nastali v skladu z ZViS. To pa pomeni, da je zbiranje oziroma vnos podatkov v eVŠ dopusten samo ob izpolnitvi ustreznih materialnopravnih določb ZViS. Tožena stranka poudarja, da sprejema dejstvo, da je bilo s pravnomočno odločbo Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju NAKVIS) ugotovljeno, da so v konkretnem primeru sicer izpolnjeni pogoji za ustanovitev visokošolskega zavoda Univerza A, vendar pa obenem meni, da je tožeča stranka to pravico realizirala v nasprotju z odločbami ZViS in tudi v nasprotju z določbami Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ).

3. Po določbi prvega odstavka 10. člena ZViS je pravna oseba lahko le univerza, v okviru katere se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi kot članice univerze. Te imajo pravice in obveznosti določene z ZViS, aktom o ustanovitvi univerze in njenim statutom, pri tem pa nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. Šele kolikor ne gre za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva, lahko članice univerze v pravnem prometu nastopajo v svojem imenu in za svoj račun, vse v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze. To pomeni, da članica univerze ne more imeti statusa neodvisne in samostojne pravne osebe in tudi ne lastnega ustanovitvenega akta.

4. V konkretnem primeru po podatkih evidence AJPES, kljub ustanovitvi A hkrati obstajajo tudi trije samostojni visokošolski zavodi, ki se deklarirajo za članice A, to je B, C in D. Vsaka članica ima svoj akt o ustanovitvi, kar je v nasprotju s prej opisano določbo 10. člena ZViS. Istočasen obstoj štirih samostojnih visokošolskih zavodov je v nasprotju tudi z določbami ZZ, saj članica univerze, ki je notranja organizacijska enota univerze, preko katere slednja izvaja študijske programe, ne more obstajati kot zavod znotraj zavoda. Ustanovitveni akt A je tudi sam s seboj v nasprotju in v neskladju z ZViS, saj tako, na primer, v 4. členu določa, da so članice in pridružene članice lahko samostojne pravne osebe, po drugi strani pa članice niso samostojne, saj so notranja organizacijska enota univerze.

5. Tožena stranka še poudarja, da se ob prvem odločanju sodišče ni opredelilo do opisanih kršitev materialnega prava, torej določb ZViS in ZZ, pač pa ministrstvu naložilo izdajo nove odločbe v 30. dneh, ob upoštevanju stališč iz sodbe. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu, št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007, ima upravni organ možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti. Upravni organ lahko priznava pravice in pravne koristi ter nalaga obveznost s posamičnim upravnim aktom le, kolikor je za to podlaga v materialnem predpisu. Če bi torej v konkretnem primeru tožena stranka zahtevi tožeče stranke za vpis v eVŠ ugodila, bi s tem ravnala v nasprotju z določbami ZViS, zlasti njegovega 10. člena, ter določbami ZZ, kar bi obenem povzročilo negativno precedenčno odločitev in pravno nevzdržno stanje. Tožena stranka ne nasprotuje pravici A, da ustanovi zasebno univerzo, saj ji je to pravico podelila pravnomočna odločba NAKVIS. Ker pa meni, da tožeča stranka te svoje pravice ni realizirala v skladu z zakonodajo, ki ureja ustanavljanje visokošolskih zavodov, je njeno vlogo za vpis v eVŠ zavrnila.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Uvodoma izpostavlja, da je tožena stranka odločila v nasprotju s sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 48/2015-35 z dne 30. 10. 2018. Sodišče je v tem sporu presojalo odločbo tožene stranke, ki je smiselno enaka izpodbijani odločbi. Srž spora izvira iz vprašanja ali ima tožena stranka kot upravljavec eVŠ pravico do materialnopravne presoje pri obdelavi podatkov evidenc iz drugega odstavka 81.c člena ZViS. Skladno z 82. členom tega zakona namreč podatke zgolj pridobi od NAKVIS, oziroma visokošolskih zavodov, kolikor NAKVIS z njimi ne razpolaga, nekatere podatke pa določi sama. Kljub jasni vsebini določb ZViS, pa tožena stranka argumentira, da ima pravico do materialnopravne presoje ob obdelavi podatkov eVŠ, ker naj bi bila v skladu z določbo 82.a člena ZViS dolžna zbirati podatke za visokošolske zavode, ki so nastali v skladu s tem zakonom. Do tega vprašanja se je sodišče v prej navedeni sodbi že opredelilo in se postavilo na stališče, da je za akreditacije in s tem za vsebinsko presojo materialnopravnih pogojev pridobitve statusa akreditiranega visokošolskega zavoda pristojna izključno NAKVIS. Tožena stranka pa te pravice nima in s tem tudi ne pravice presojati ali je visokošolski zavod ali njegov program nastal v skladu z ZViS, pač pa mora zgolj vnesti podatke v eVŠ. Ker gre ob odločanju v predmetni zadevi za povsem identično dejansko stanje in pravno podlago kot ob prvem odločanju, ni dvoma, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka je obenem ravnala v nasprotju z določbo četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da so upravni organi, če sodišče upravni akt odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje, vezani na stališča sodišča. Tako ravnanje je nujno tudi zato, ker bi bila sicer v nasprotnem primeru kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena, vse Ustave RS. Utemeljitev tožene stranke, zakaj kljub sodbi sodišča vztraja pri enaki odločitvi, ne vsebuje analize ter logične presoje zakonodaje in odločb sodišča, pač pa tožena stranka zgolj navrže nekaj navedb v opravičilo svojega ravnanja. Tožena stranka tako niti ne izpodbija temeljnega zaključka, da bi morala podatke o tožeči stranki vpisati v eVŠ, pač pa se zgolj sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007, ne da bi pojasnila, zakaj naj bi bilo stališče sodišča zmotno. Tožena stranka se dobro zaveda, da v konkretnem primeru nima pravice do materialnopravne presoje in zato tudi ne poda nobene tehtne argumentacije v tej smeri, pač pa le navaja, da je treba ZViS brati celotno, vse pa s ciljem, da bi izigravala tožečo stranki ter ji onemogočila normalno delovanje.

7. Tožeča stranka je zasebni visokošolski zavod, kateremu je Senat za akreditacijo pri Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo z odločbo, št. 0141-15/2007/12 z dne 6. 10. 2008, podal pozitivno strokovno mnenje glede njene ustanovitve. Odločba je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 925/2013-12 z dne 1. 4. 2015. NAKVIS je nato tožečo stranko z dopisom z dne 15. 9. 2016 seznanila, da jo je vpisala v Javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov kot univerzo, in to s pripadajočimi članicami B, C ter D. Poleg tega jo je tudi obvestila, da je v skladu z 32. členom ZViS tožeča stranka odgovorna za programske akreditacije posameznih visokošolskih zavodov ter da bo institucionalna evalvacija potekala na ravni univerze, torej tožeče stranke. Akreditacija je veljavna do dne 30. 9. 2020, kar izhaja tudi iz Javne evidence visokošolskih zavodov. Tožeča stranka poudarja, da bi temu postopku moral slediti vpis tožeče stranke v eVŠ. Tako je bilo tudi stališče sodišča v še enem od upravnih sporov med istima strankama, ki se je vodil pod opr. št. III U 25/2018. 8. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožena stranka kot upravljavec eVŠ dolžna vpisati vse podatke o akreditacijah visokošolskih zavodov v Republiki Sloveniji, katere v svoje evidence vpiše NAKVIS. V te evidence je tožeča stranka vpisana kot nosilec akreditacije visokošolskega zavoda v Republiki Sloveniji s pripadajočimi članicami, prav tako so v te evidence vpisani njihovi javnoveljavni študijski programi in študijski programi za izpopolnjevanje pri članicah tožeče stranke. Te podatke tožeča stranka v nadaljevanju tožbe predstavlja tako, kot so prikazani v evidenci NAKVIS, in sicer v tabelaričnem prikazu. Tožena stranka je s prej navedeno odločbo Senata za akreditacijo pri Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo z dne 6. 10. 2008 seznanjena, posledično tudi seznanjena z dejstvom, da je tožeča stranka imetnik akreditacije visokošolskega zavoda v RS, vendar pa kljub temu vse do dne vložitve tožbe vpisa ni izvedla in so zato v eVŠ članice tožeče stranke še vedno vpisane kot samostojni visokošolski zavodi. Tožena stranka je sicer podala pobudo NAKVIS za postopek izredne evalvacije tožeče stranke kot visokošolskega zavoda, kar izhaja iz njenega dopisa z dne 23. 3. 2017. S tem dopisom je smiselno priznala, da je za akreditacije pristojen NAKVIS, da je tožeča stranka v evidenci NAKVIS vpisana kot akreditiran visokošolski zavod in da je v pristojnosti NAKVIS, da odloča o tem ali je še upravičena do te akreditacije. NAKVIS je v zvezi s tem že zavzela svoje stališče in očitke nepravilnosti, ki jih tožeči stranki očita tožena stranka zavrnila in posledično zato ni uvedla postopka izredne evalvacije.

9. Tožeča stranka nadalje navaja, da niti tožena stranka niti katerikoli drug organ, ki je nosilec javnih pooblastil, ni izdal nobene odločbe ali upravnega akta v zvezi z domnevnimi nezakonitostmi, ki ji jih očita tožena stranka. Zato tudi ne more biti okrnjena njena pravica do delovanja na podlagi akreditacije visokošolskega zavoda in posledično tudi ni podlage, da tožena stranka ne bi izvršila vpisa v eVŠ. ZViS namreč v 167. členu določa, da visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko je akreditiran in vpisan v sodni register ter ima akreditiran vsaj en študijski program za pridobitev izobrazbe. Te pogoje tožeča stranka izpolnjuje. Prav tako ni utemeljeno stališče tožene stranke, da je ustanovitev tožeče stranke v nasprotju z določbo 10. člena ZViS in določbami ZZ, kar za slednje navaja zgolj na splošno. Stališče tožene stranke, da so članice tožeče stranke z združitvijo s tožečo stranko izgubile svojo pravno subjektiviteto, nima podlage niti v določbi 10. člena ZViS niti v določbah ZZ. Članice so akreditirani zasebni visokošolski zavodi, ki so imele pred združitvijo s tožečo stranko status samostojnih visokošolski zavodov. S priključitvijo k tožeči stranki pa so status samostojnega visokošolskega zavoda izgubile ter pridobile status članic univerze, pri čemer gre še vedno za zasebne visokošolske zavode. Niti ZViS niti drug predpis ne določa, da bi samostojni zasebni visokošolski zavod izgubil svojo pravno osebnost zgolj zaradi združitve z drugimi visokošolskimi zavodi v zasebno univerzo. V zvezi s tem velja opozorili na določbo 4. člena ZZ, ki razlikuje zasebne in javne zavode ter njihov status. Zasebni zavodi so vselej pravne osebe, medtem ko so javni zavodi pravne osebe le, če ni z zakonom oziroma odlokom občine ali mesta določeno drugače. Pravno osebnost pridobijo z vpisom v sodni register, kar pomeni, da zasebni zavod ne more obstajati drugače, kot da je vpisan v sodni register ter ima položaj pravne osebe. Tako interpretacijo potrjuje besedilo 10. člena Statuta Univerze v Ljubljani, ki izrecno navaja, da je vsaka članica univerze pravna oseba, določa pa primere, ko je njena pravna sposobnost omejena. Vpogled v register AJPES pokaže, da so vse fakultete, ki so članice Univerze v Ljubljani, vpisane kot samostojne pravne osebe. Akt o ustanovitvi tožeče stranke natančno povzema ureditev razmerja med Univerzo v Ljubljani in njenimi članicami. Tožena stranka je sicer navajala, da je Univerzo v Ljubljani večkrat opozorila na neskladje statusa njenih članic z določbami ZViS, vendar pa so te še vedno vpisane v eVŠ kot univerza in članice. To kaže na problem dvojne funkcije tožene stranke, saj naj bi bila po eni strani pristojna za urejanje pogojev delovanja visokošolskih zavodov, po drugi pa je ustanoviteljica Univerze v Ljubljani. Kot ustanoviteljica deluje v korist položaja te univerze, kot oblastni organ pa bi morala ravnati nepristransko in enakopravno, brez diskriminacije med visokošolskimi zavodi, česar pa očitno v konkretnem primeru ne zmore.

10. Iz Javne evidence visokošolskih zavodov, ki jo vodi NAKVIS, je razvidno, da so članice tožeče stranke akreditirane kot članice in ne kot samostojni visokošolski zavodi in je zato lahko le univerza sopogodbenica v razmerju do tožene stranke. Ko postane visokošolski zavod član univerze, ex lege nastopi posledica iz 10. člena ZVis, to je, da posluje v imenu in za račun univerze ter da postane univerza nosilec pravic in obveznosti, ki jih je do akreditacije imela do tedaj samostojna članica. Vpisi v AJPES so posledica akreditacije, njihov namen pa varnost pravnega prometa. Vse to kaže, da so stališča tožene stranke materialnopravno zmotna.

11. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj v predmetnem upravnem sporu odloča isti senat, kot je odločal v zadevi št. III U 48/2018, in to ob smiselni uporabi 159. člena Sodnega reda. Sodišču nadalje predlaga, naj v zadevi samo odloči o vpisu tožnice v eVŠ, in sicer primarno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevi tožeče stranke z dne 5. 1. 2018 za vpis v eVŠ ugodi tako, da se tožeča stranka vpiše v eVŠ kot visokošolski zavod, vpis B, C in D, ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, pa spremeni tako, da so odslej evidentirane kot članice tožeče stranke, v eVŠ pa vpišejo javnoveljavni študijski programi in študijski programi, kot jih navaja v nadaljevanju. Sodišče naj tudi določi, da je te vpise tožena stranka dolžna v eVŠ izvesti na dan prejema sodbe sodišča. Podrejeno pa tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahtevi tožeče stranke z dne 5. 1. 2018 za vpis v eVŠ ugodi ter toženi stranki naloži, da v roku 8 dni od prejema sodbe v eVŠ vpiše tožečo stranko kot visokošolski zavod, katerega članice so B, C in D, ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi tako, da jih odslej evidentira kot članice tožeče stranke ter v eVŠ vpiše javnoveljavne študijske programe in študijske programe, kot jih navaja v nadaljevanju. Tožena stranka naj ji v vsakem primeru povrne stroške tega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede navedb tožeče stranke v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1617/2005 z dne 20. 6. 2007, pojasnjuje, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi, zaradi katerih je zavrnila zahtevo tožene stranke za vpis v eVŠ, saj bi sicer ravnala v nasprotju z ZViS. Glede na ta sklep je imela možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, saj je imela za to utemeljene razloge, predvsem pa je upoštevala načelo zakonitosti. Tožena stranka v nadaljevanju citira določbo 51.v člena ZViS, ki ureja vsebino evidenc, ki jo vodi NAKVIS. Poudarja, da ni jasno, na podlagi katere akreditacijske odločbe je NAKVIS vpisala tožečo stranko v Javno evidenco akreditacij visokošolskih zavodov. Odločba Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo, to je predhodnika NAKVIS, z dne 6. 10. 2008, na katero se sklicuje tožeča stranka, namreč ne vsebuje podatkov, kot se vodijo v evidencah NAKVIS, poleg tega pa se nanaša na zasebno univerzo Univerza E, torej z drugačnim imenom in sedežem, kot ga ima tožeča stranka. Iz te odločbe tudi ne izhaja, kdo so njene članice in katere študijske programe bodo izvajale, v tem času pa Fakulteta......., sedaj z imenom Univerza A, Fakulteta D, niti ni obstajala. Kot članice te univerze so bile predvidene Fakulteta....., Fakulteta........ in Fakulteta F, ki je kasneje od namere, da postane članica Univerze E odstopila. Navedeno prav tako tudi ne izhaja iz dopisa NAKVIS z dne 15. 9. 2016, pač pa je iz njega razvidno, da se je Svet NAKVIS seznanil z vlogo tožeče stranke, v kateri je navedla novo članico D ter da je vlogo za spremembo akreditacije štel kot obvestilo o novi članici.

13. Tožena stranka navaja, da v skladu z 81.c členom ZViS upravlja eVŠ, ki se sestoji iz različnih evidenc, tudi z evidence visokošolskih zavodov. Skladno z določbo 82.a člena tega zakona se podatki iz 81.č člena zbirajo za visokošolske zavode, ki so nastali v skladu z ZViS. To pomeni, da je vnos in zbiranje podatkov dopustno samo ob izpolnitvi ustreznih materialnopravnih določb ZViS glede ustanovitve visokošolskega zavoda, pogojev za začetek dela in opravljanja dejavnosti ter tudi glede statusnopravnih določb ZViS, ki urejajo razmerja med univerzo, kot pravno osebo, in njenimi članicami.

14. Tožena stranka je tožeči stranki z dopisom z dne 6. 2. 2018 pojasnila, da kot nesporno sprejema dejstvo, da je s pravnomočno odločbo NAKVIS ugotovljeno, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za ustanovitev visokošolskega zavoda, torej tožeče stranke, da pa meni, da je pravica do njene ustanovitve realizirana v nasprotju z določbami ZViS, saj prvi odstavek 10. člena tega zakona določa, da je pravna oseba zgolj univerza, v njenem okviru pa se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi, kot članice univerze. Članica univerze v razmerju do univerze, katere članica je, ne more imeti statusa samostojne in neodvisne pravne osebe, prav tako tudi ne lastnega ustanovitvenega akta. Prav tako članica univerze, ki je njena notranja organizacijska enota, preko katere univerza izvaja študijske programe, ne more obstajati kot zavod znotraj zavoda, saj bi bilo to v nasprotju ne le z določbami ZViS, pač pa tudi z določbami ZZ. Četudi se B, C in D deklarirajo kot članice tožeče stranke, še vedno obstajajo kot samostojni visokošolski zavodi, vsaka s svojim aktom o ustanovitvi. Tožeča stranka, kljub večkratnim opozorilom tožene stranke, v ustanovitvenem aktu ni uredila univerzalnega pravnega nasledstva, torej uredila statusa njenih članic, kar pomeni, da istočasno obstajajo štirje samostojni visokošolski zavodi. Nesporno je tožeča stranka lahko ustanovljena kot zasebna univerza, saj ji je to pravico podelila odločba NAKVIS, vendar pa te pravice ni realizirala v skladu z določbami ZViS. Tožena stranka zanika, da naj bi izigravala tožečo stranko in onemogočala njeno normalno delovanje, kar utemeljuje z urejanjem koncesijskih pogodb, oziroma aneksom k tem pogodbam, ki jih je sklenila z B in C ter pojasnjuje tudi, kakšna bi bila ta razmerja, kolikor bi tožeča stranka postala njun pravni naslednik.

15. Glede navedb tožeče stranke o Univerzi v Ljubljani, tožena stranka pojasnjuje, da je statut te univerze njen interni akt in je glede pravne subjektivitete članic v nasprotju z določbo 10. člena ZViS ter tudi v nasprotju z ustanovitvenim aktom te univerze, to je Odlokom o preoblikovanju Univerze v Ljubljani. Tožeča stranka bi se zato morala zgledovati po tem odloku ali Odloku o ustanovitvi Univerze na Primorskem. Univerza v Ljubljani je bila torej ustanovljena na podlagi zakonitega Odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani, ki je skladen tako z določbami ZViS kot z določbami ZZ. Članice Univerze v Ljubljani nimajo lastnih ustanovitvenih aktov, kot jih imajo B, C in D. Tožena stranka je Univerzo v Ljubljani večkrat opozarjala, da članice ne bi smele biti samostojne pravne osebe in kot take vpisane v AJPES, je pa ta univerza v eVŠ vpisana v skladu z določbami Odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani in ZViS, torej vpisana kot univerza s članicami. Pravilno je to opredeljeno tudi v Javni evidenci akreditacij visokošolskih zavodov in Javni evidenci akreditacij študijskih programov, ki ju vodi NAKVIS. Pravnega položaja Univerze v Ljubljani tudi sicer ne določa njen statut, temveč Odlok o preoblikovanju Univerze v Ljubljani, tako da se kot pravna oseba šteje le univerza, ne pa njene članice. Tožena stranka zato vse pogodbe sklepa le z univerzo in ne s članicami, kar pomeni, da ne upošteva nezakonitih določil statuta in ne vpisov v AJPES. Univerza v Ljubljani je bila sicer v eVŠ vpisana na podlagi njenega vpisa v predhodno obstoječi razvid visokošolskih zavodov in ne na podlagi statuta. Pravilnik o razvidu visokošolskih zavodov je v prehodnih določbah sicer določal, da se Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru vpišeta v evidenco po uradni dolžnosti, v nadaljevanju pa povzel vsebino novele ZViS iz leta 2016 ter pogoje, ki so veljali za vpis visokošolskega zavoda v razvid visokošolskih zavodov. V obravnavanem primeru zato nikakor ne gre za diskriminatorno ali pristransko ravnanje tožene stranke.

16. Tožena stranka se v nadaljevanju odgovora opredeljuje še do določb ZZ, povzema vsebino 1. in 4. člena tega zakona ter poudarja, da so po določbah ZViS visokošolski zavodi tako zasebnopravni zavodi kot javni zavodi. Oboji so pravne osebe, akti o njihovi ustanovitvi pa morajo biti skladni z ZViS. Okrožno sodišče v G je v sodni register pravilno vpisalo toženo stranko, torej zasebni visokošolski zavod, in to na podlagi njenega ustanovitvenega akta, skladnega z določbo 10. člena ZViS. Navedbe tožeče stranke glede razlik med javnimi in zasebnim zavodi glede na določbe ZZ so torej neutemeljene, tožeča stranka pa bi morala urediti pravno nasledstvo, ne glede na to ali gre za javno ali zasebno univerzo na podlagi 14. člena ZViS. Noben zakon javnim zavodom ne dovoljuje, da bi se znotraj zavoda ustanovili drugi zavodi, enako to velja za zasebne zavode. ZViS zato prav tako ne dopušča ustanovitve zasebne univerze kot združenja zasebnih fakultet, ki bi ohranile status pravne osebe, a bi bile hkrati njene članice. Tožena stranka je sicer tožeči stranki v dopisu z dne 6. 2. 2018 predlagala, kako naj pravilno in zakonito uredi pravno nasledstvo ter kot primer navedla Odlok o ustanovitvi Univerze na Primorskem. Dodaja pa še, da bi moral v obravnavanem primeru NAKVIS vlogo za spremembo akreditacije tožeče stranke obravnavati v akreditacijskem postopku skladno z določbami ZViS, ne pa se le seznaniti s spremembo. Skladno s prvim odstavkom a51š. členom ZViS morata namreč univerza in samostojni visokošolski zavod vložiti vlogo za akreditacijo sprememb visokošolskega zavoda v primeru preoblikovanja v drugo vrsto zavoda, pripojitve, spojitve ali razdelitve visokošolski zavodov ter spremembe lokacije izvajanja študijskega programa ali uvedbe nove lokacije izvajanja študijskega programa.

17. Tožena stranka odgovor na tožbo zaključuje z ugotovitvijo, da se tožeča stranka sicer sklicuje na Javno evidenco visokošolskih zavodov, ki jo vodi NAKVIS, iz katere pa je razvidno, da D, B in C niso bile akreditirane kot članice tožeče stranke z akreditacijsko odločbo v skladu z določbami ZViS, pač pa jih je kot take v evidenco vpisal NAKVIS. To je torej storil brez zakonite podlage, saj tudi iz odločbe Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo z dne 6. 10. 2008 te fakultete niso opredeljene kot članice tožeče stranke. Toženi stranki se sicer odločbe NAKVIS ne vročajo in zato tudi ne more vlagati pritožb na njene odločitve.

18. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. ZViS v 14. členu ureja ustanovitev zavoda tako, da mora ustanovitelj pred sprejemom akta o ustanovitvi pri NAKVIS pridobiti odločbo o akreditaciji visokošolskega zavoda. Pristojnosti in odločanje NAKVIS so urejene v 51.e členu do 51.ž člena ZViS. Zakon ne predvideva nobene pristojnosti ali naloge tožene stranke pri odločanju v postopku akreditacije in ustanovitve visokošolskega zavoda. Tožena stranka tako zapiše, da je tožeči stranki pravnomočna odločba NAKVIS sicer podelila pravico do ustanovitve, kljub temu pa naj bi bila ustanovitev tožeče stranke po njenem mnenju v nasprotju z določbami ZViS. To kaže, da je tožena stranka samovoljno in nezakonito prevzela pristojnosti, ki jih sicer nima. Četudi je tožena stranka izčrpala vse zakonite poti za razjasnitev spornega vprašanja, je ukrepala samovoljno s tem, ko je zavrnila dolžnost izvajanja zakonite pristojnosti glede vpisa akreditacije. O tem, da tožena stranka nima pristojnosti, kot si jih v obravnavanem primeru prilašča, je odločilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je z odločbo, št. U-I-370/06 z dne 17. 1. 2008, razveljavilo takrat veljavni osmi odstavek 50. člena ZViS, ki je določal, da Svet NAKVIS opravlja svoje naloge kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo in to zato, ker se je postavilo na stališče, da mora biti samostojen in neodvisen organ. Iz vseh navedenih razlogov zato tožeča stranka zavrača navajanja tožene stranke v zvezi z zakonitostjo ustanovitve in delovanja tožeče stranke, vprašanja, ki jih zastavlja v odgovoru na tožbo, pa je Upravno sodišče RS že obravnavalo in se do njih opredelilo.

K točki I izreka:

19. Tožba je utemeljena.

20. Sodišče se je najprej opredelilo do predloga tožeče stranke, naj tožbo ob smiselni uporabi določbe 159. člena Sodnega reda obravnava isti senat, ki je o vsebinsko enaki odločitvi tožene stranke prvič odločal v zadevi št. III U 48/2018, vendar pa temu predlogu ni sledilo. Po določbi 159. člena Sodnega reda se zadeva, v kateri je bil procesni akt že vložen, pa je bil umaknjen oziroma je bila zadeva vrnjena v preiskavo ali sodišču nižje stopnje v odpravo pomanjkljivosti ali je bila zadeva razveljavljena (in je bila zadeva v vpisniku odčrtana kot rešena), dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva; zadeva, ki je bila razveljavljena, pa se ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu. Citirano zakonsko določbo je po presoji sodišča treba uporabiti le v primerih, ko o razveljavljeni in nato ponovni dodelitvi zadeve v odločanje odloča sodišče. V postopku upravnega spora pa sodišče ne presoja odločitve drugih sodišč niti njegova prva odločitev v obravnavani zadevi ni bila z odločitvijo instančnega sodišča razveljavljena, temveč je sodišče odpravilo odločitev upravnega organa ter mu vrnil zadevo v ponovno odločanje. Dodeljevanje zadev upravnega spora, ne glede na to ali se s tožbo izpodbija prvo odločitev upravnega organa ali odločitev v ponovljenem postopku, se zato izvrši v skladu z določbo 156. člena Sodnega reda (dodelitev zakonitemu sodniku), kar je bilo v konkretnem primeru tudi spoštovano.

21. Med strankama ni sporno, da je NAKVIS s pravnomočno odločbo ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za ustanovitev visokošolskega zavoda A in da je nato tožečo stranko z dopisom z dne 15. 9. 2016 seznanila, da jo je vpisala v Javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov, s pripadajočimi članicami B, C in D. Iz te evidence izhajajo tudi podatki o javnoveljavnih študijskih programih in študijskih programih za izpopolnjevanje pri članicah tožeče stranke. Po podatkih evidence AJPES so tožeča stranka in njene tri članice vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, torej so v sodnem registru vpisane kot samostojne pravne osebe, članice pa imajo vsaka svoj akt o ustanovitvi. Tožeča stranka je z vlogo z dne 5. 1. 2018 pri toženi stranki zahtevala vpis A v eVŠ, in sicer, da v te evidence vpiše tožečo stranko kot samostojni visokošolski zavod ter spremeni vpis B, C in D, ki so v eVŠ doslej vpisane kot samostojni visokošolski zavodi s tem, da se evidentirajo kot članice tožeče stranke, skladno s tem vpisom pa vpišejo tudi javnoveljavni študijski programi in študijski programi, ki jih izvajajo. Tožena stranka je predlagani vpis z izpodbijano odločbo zavrnila, saj meni, da je pravica ustanovitve A realizirana v nasprotju z materialnopravnimi določbami ZViS, konkretno 10. členom tega zakona ter v nasprotju z določbami ZZ, zbiranje oziroma vnos podatkov v eVŠ pa je dopustna samo ob izpolnitvi ustreznih materialnopravnih določb. Tožeča stranka taka stališča tožene stranke zavrača kot materialnopravno zmotne, saj ji je NAKVIS podelila akreditacijo, ki je veljavna do dne 30. 9. 2020, tožena stranka pa je po mnenju tožeče stranke podatke o akreditaciji dolžna vpisati v eVŠ, saj ni pristojna, da bi presojala ali je tožeča stranka do akreditacije upravičena. Tožena stranka je pri Svetu NAKVIS podala pobudo za uvedbo postopka izredne evalvacije tožeče stranke kot visokošolskega zavoda zaradi prej opisanih zatrjevanih nepravilnosti, vendar pa Svet NAKVIS tega postopka ni uvedel. Med strankama je torej sporno ali ima tožena stranka kot upravljavec eVŠ pri obdelavi podatkov iz teh evidenc pravico do vsebinske presoje akreditacije, ki jo je tožeči stranki podelila NAKVIS in s tem pravico, da vpis v evidenco kljub podeljeni akreditaciji zavrne, kolikor presodi, da je bila ta podeljena v nasprotju z določbami ZViS in ZZ. Sodišče zato ni presojalo ali je bila odločitev NAKVIS pravilna, četudi tožena stranka meni, da bi se moralo do tega opredeliti, saj to ni predmet tega upravnega spora.

22. Univerza je avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem (prvi odstavek 6. člena ZViS). Je pravna oseba, v okviru katere se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visokošolske strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (prvi odstavek 10. člena ZViS). Te imajo pravice in obveznosti, določene z ZViS, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze, pri čemer pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi in statut, v imenu in za račun univerze, v drugih primerih pa lahko tudi v svojem imenu in za svoj račun (drugi do četrti odstavek 10. člena ZViS).

23. Izpolnjevanje pogojev za ustanovitev visokošolskega zavoda, izvajanje visokošolske dejavnosti ter kakovost visokošolskih zavodov in študijskih programov preverja NAKVIS v postopkih akreditacije in zunanje evalvacije (prvi odstavek 51.o člena ZViS). Odločitev o prvi akreditaciji in o njenih nadaljnjih podaljšanjih sprejme Svet NAKVIS po postopku, urejenem v 51.p in 51.r členu ZViS. Akreditacijo podeli, če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev visokošolskega zavoda in pogoji iz meril, ki jih ta Svet sprejme v skladu z določbo 3. alineje enajstega odstavka 51.h ZViS. O podeljenih akreditacijah visokošolskih zavodov in o akreditacijah študijskih programov vodi NAKVIS evidenco (51.v člen ZViS). Svet NAKVIS odloča tudi v postopkih izrednih evalvacij po 51.š členu ZViS. Tak postopek lahko uvede na lastno ali prejeto pobudo, če upravičeno sumi o večjih pomanjkljivostih oziroma neskladnostih pri delovanju visokošolskega zavoda oziroma sistemu zagotavljanja kakovosti visokošolskega zavoda.

24. Na podlagi pooblastila iz 3. alineje enajstega odstavka 51.h člena ZViS je Svet NAKVIS sprejel Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (v nadaljevanju Merila). Določil je, da po teh merilih NAKVIS presoja izpolnjevanje pogojev za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, pri čemer je njena poglavitna naloga ugotavljanje ali visokošolski zavodi, poleg zakonskih določb, izpolnjujejo merila oziroma dosegajo standarde kakovosti ter druge predpise NAKVIS (prvi in drugi odstavek 1. člena Meril). NAKVIS ta Merila uporablja med drugim tudi v skladu z zakonom, ki ureja področje visokega šolstva, torej v skladu z ZViS (1. alineja prvega odstavka 2. člena Meril, enako drugi odstavek 3. člena Meril). 4. člen Meril določa, da so v pristojnosti NAKVIS prva akreditacija visokošolskega zavoda, akreditacija študijskega programa, podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda in akreditacija sprememb visokošolskega zavoda.

25. Visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko je akreditiran in vpisan v sodni register ter ima akreditiran vsaj en študijski program za pridobitev izobrazbe (16. člen ZViS). Podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji se vodijo v eVŠ evidenci visokošolskih zavodov (81.č člen ZViS), podatki o študijskih programih pa v eVŠ evidenci študijskih programov (81.d člen ZViS), to je v eVŠ evidencah, katerih podatke obdeluje tožena stranka, kot upravljavec eVŠ (tretji odstavek 81.c člena ZViS). Tožena stranka podatke eVŠ evidence visokošolski zavodov iz 81.č člena ZViS zbira za visokošolske zavode in študijske programe, ki so nastali v skladu s tem zakonom (prvi odstavek 82.a člena ZViS) in jih brezplačno pridobi od NAKVIS oziroma visokošolskih zavodov, če NAKVIS z njimi ne razpolaga (prvi odstavek 82. člena ZViS). Iz navedenega sodišče, enako kot v sodbi, št. III U 48/2018-35 z dne 30. 10. 2018, zaključuje, da tožena stranka nima pristojnosti, da bi presojala odločitve NAKVIS, torej akreditacije visokošolskih zavodov in študijskih programov. Pristojnost presojati, ali so izpolnjeni pogoji za ustanovitev visokošolskega zavoda, za izvajanje visokošolske dejavnosti in presoja kakovost visokošolskih zavodov in študijskih programov, je namreč v izključni pristojnosti NAKVIS, ta pa pri tem upošteva tako določbe ZViS, kot tudi določbe Meril. Odločitve sprejema Svet NAKVIS (51.h člen ZViS), tudi odločitve o akreditacijah, zoper te odločitve pa je dopustna pritožba na pritožbeno komisijo NAKVIS, zoper njeno odločitev pa še upravni spor (51.k člen ZViS). Opisane določbe ZViS torej toženi stranki ne dajejo pristojnosti niti da bi sodelovala v postopku akreditacij niti da bi presojala ali je bila odločitev NAKVIS, da določenemu zavodu podeli akreditacijo, vsebinsko pravilna in v skladu z določbami ZViS. Po določbah ZViS ima le pooblastilo, da v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov in eVŠ evidenco študijskih programov vnese podatke, ki ji jih posreduje NAKVIS, oziroma jih, če ta ne posreduje popolnih podatkov, pridobi pri visokošolskem zavodu. Nima pa pooblastila, da bi te podatke presojala po vsebini in vpise v eVŠ evidence zaradi vsebinske presoje podatkov odklonila.

26. Tožena stranka svoje stališče, da lahko odkloni vpis v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov in eVŠ študijskih programov, kolikor kljub pridobljeni akreditaciji visokošolskega zavoda meni, da gre za neskladnost ustanovitve visokošolskega zavoda z ZViS, utemeljuje na določbi 82.a člena tega zakona. Ta med drugim določa, da se podatki iz 81.č člena ZViS (to je podatki, ki se zbirajo v eVŠ evidenci visokošolskih zavodov) ter podatki iz 81.d člena ZViS (to je podatki, ki se zbirajo v eVŠ evidenci študijskih programov) zbirajo za visokošolske zavode in študijske programe, ki so nastali v skladu z ZViS. Sodišče je že ob prvem odločanju v zadevi pojasnilo, da ta določba tožeči stranki ne daje pooblastila, da bi pri vnosu podatkov v eVŠ ter presojala po njihovi vsebini, pač pa določa časovna obdobja, znotraj katerih se zbirajo podatki v eVŠ evidencah, pri čemer se ta obdobja razlikujejo glede na vrsto podatkov. Tako se podatki o študentih iz prvega odstavka 81.e. člena ZVis (eVŠ evidenca študentov in diplomantov) zbirajo od študijskega leta 2005/2006, podatki o diplomantih od leta 2005 ter podatki iz 25. točke prvega odstavka 81.e člena tega zakona od študijskega leta 2012/2013 (drugi odstavek 82.a člena ZViS); nadalje podatki iz drugega odstavka 81e. člena ZViS za tuje študente od študijskega leta 2012/2013 (tretji odstavek) in podatki iz evidence iz 81.i člena ZViS (to je eVŠ evidenca izvajalcev visokošolske dejavnosti) od leta 1994 (četrti odstavek). Ob tem sodišče dodaja, da bi zakonodajalec, kolikor bi imel namen toženi stranki podeliti pristojnost presoje ali je visokošolski zavod ali študijski program nastal v skladu z ZViS ter možnost, da kljub podeljeni akreditaciji vpis v eVŠ odkloni, to v zakonu določil in tudi določil pravila za postopek take presoje, način odločanja tožene stranke, udeležbo prizadete stranke in pravna sredstva s sprejemom takih odločitev.

27. Namen vzpostavitve eVŠ evidenc je pojasnjen v prvem odstavku 81.c člena ZViS. Gre za elektronsko zbirko podatkov o visokem šolstvu v Republiki Sloveniji, ki se vodi za potrebe ugotavljanja upravičenosti pravic študentov do študija in drugih pravic v breme javnih sredstev, načrtovanja politike in spremljanja delovanja visokega šolstva, spremljanja mreže visokošolskih zavodov in študijskih programov, obveščanja javnosti ter za raziskovalnoanalitične in statistične namene oziroma za izvajanje statističnih, socialno-ekonomskih in drugih raziskovanj s področja visokega šolstva. Da je bil namen uvedbe eVŠ vzpostavitev sistema, po katerem bi se na enem mestu zbrali vsi podatki, ki so relevantni za visoko šolstvo, s ciljem povečati preglednost nad temi podatki in obveščenost javnosti, je razvidno tudi iz zakonodajnega gradiva za postopek sprejemanja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, to je novele ZVis-H (Uradni list RS, št. 78/11), s katero so bile v ZVis vnesene določbe, ki urejajo eVŠ. Iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu, EVA 2010-3211-0015, št. 00723-3/2011/9 z 16. 6. 2011, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora RS, izhaja, da so se v takrat spremenjenem 82. členu ZVis določili viri podatkov za evidence eVŠ s pojasnilom, da bo velika večina podatkov, hranjenih v evidencah eVŠ, zajeta iz informacijskih sistemov NAKVIS (o visokošolskih zavodih, študijskih programih, pogodbah o transnacionalnem izobraževanju) ter iz informacijskih sistemov visokošolskih zavodov (o vpisanih študentih, diplomah in izpisih, izvajalcih dejavnosti na visokošolskih zavodih ter tistih podatkih o visokošolskih zavodih, katerimi NAKVIS ne razpolaga). eVŠ evidence so torej centralna zbirka podatkov, ki kot analitično orodje omogoča sprotno spremljanje delovanja visokega šolstva in njegovo analizo. Tudi na podlagi opisanega zakonodajnega gradiva je torej mogoče priti do zaključka, da je namen eVŠ in v zvezi s tem naloga tožene stranke, da podatke iz evidenc obdeluje (četrti odstavek 81.c člena ZViS), nima pa pristojnosti presoje ali so izpolnjeni materialnopravni pogoji za vpis v eVŠ, kot to trdi v izpodbijani odločbi.

28. Take pristojnosti toženi stranki ne daje niti določba 79. člena ZViS. Po tej določbi nadzor nad zakonitostjo dela in izpolnjevanjem pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti opravlja ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v skladu s posebnimi predpisi. Prav slednje vodi do zaključka, da tožena stranka nadzora ne more izvajati neposredno na podlagi določb ZViS ter odkloniti vpis pravnomočnih odločitev NAKVIS v eVŠ evidence, kolikor meni, da visokošolski zavod ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, ker ni oblikovan v skladu z ZViS, pač pa mora nadzor izvajati v skladu s posebnimi predpisi. Tožena stranka je sicer v obravnavanem primeru pri NAKVIS dala pobudo za postopek izredne evalvacije tožeče stranke, vendar pa je NAKVIS ta predlog zavrnila. To pa ne pomeni, da ima s tem tožena stranka možnost, da svoje stališče do akreditacije, ki jo je NAKVIS podelila tožeči stranki, uveljavi s tem, da odkloni vpis v eVŠ evidence. Kateri so "posebni predpisi", ki toženi stranki omogočajo nadzor nad zakonitostjo dela in izpolnjevanjem pogojev za opravljanje visokošolske dejavnosti, mora tožena stranka presoditi sama, vsekakor pa to niso določbe ZViS, ki urejajo eVŠ evidence in pristojnosti oziroma dolžnosti tožene stranke v zvezi s tem.

29. Odločitve tožene stranke ne more utemeljevati niti njeno sklicevanje na ZZ, ko trdi, da je oblikovanje tožeče stranke in njenih članic v nasprotju z določbami tega predpisa. Presoja pravilnega statusnega oblikovanja pravne osebe, tudi zavoda (ne glede na to ali gre za javni ali zasebni zavod), je namreč v pristojnosti registrskega sodišča. V konkretnem primeru je to presojo opravilo Okrožno sodišče v G, ko je odločalo o vpisu tožene stranke v sodni register ter predlagani vpis dopustilo, ne da bi ob tem posegalo v pravni status članic tožeče stranke.

30. Iz vsega doslej navedenega izhaja, da je tožena stranka pri odločanju napačno uporabila določbe materialnega prava, to je določbe ZViS, in je zato sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo ter samo odločilo o stvari. Po določbi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sme sodišče upravni akt odpraviti in samo odločiti o stvari, med drugim takrat, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, zlasti pa, če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. V sporni zadevi dejansko stanje med strankama ni sporno, dokazi, ki so bili podlaga za izpodbijano odločbo, pa sodišču dopuščajo, da v zadevi odloči meritorno, ne da bi za to izvedlo glavno obravnavo (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Izvedbe obravnave sicer stranki postopka niti nista zahtevali.

31. Sodišče je s sodbo ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni od prejema sodbe v eVŠ vpiše tožečo stranko kot visokošolski zavod, katerega članice so B, C in D, ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi tako, da jih odslej evidentira kot članice A ter vpiše javnopravne študijske programe in študijske programe, kot izhajajo iz izreka te sodbe. Primarnemu tožbenemu zahtevku sodišče ni sledilo, saj je vpis v eVŠ tehnične narave (med drugim mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZViS sama določiti enolični identifikator univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda ter enolični identifikator članice univerze, dodatno pa pridobiti vse zahtevane podatke, kolikor z njimi še ne razpolaga), za kar pa sodišče, ki opravlja sodno in ne izvršilno funkcijo, ni ustrezno usposobljeno. Zato je sledilo podrejenemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da vpis v eVŠ izvrši v roku 8 dni na način, kot je določen v izreku.

K točki II izreka:

32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.