Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, kot je opisano v krivdoreku sodbe, ni kaznivo dejanje, saj iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je bil denar, ki naj bi si ga protipravno prilastil, obsojencu zaupan.

Kupnina obsojenecu ni bila izročena (zaupana) kot tuja stvar v pričakovanju, da bo vrnjena, ampak kot denarna protivrednost, ki jo je moral oškodovanec (kot kupec) obsojencu plačati po prodajni pogodbi.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se T. U. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da si je protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana, na ta način, da je dne 15. 5. 2015 v AA od J. R. prejel 1.131,00 evrov kot plačilo za 2.800 kg soje, vendar do izdobave soje ni prišlo, zaradi česar je R. od U. že naslednji dan zahteval, da mu vrne izročen denar, U. pa ga mu kljub večkratnim pozivom vse do danes ni vrnil in si ga je protipravno prilastil, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca J .R. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.131,00 EUR napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 29. 11. 2016 obsojenega T. U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu v korist oškodovanca J. R. naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 1.131,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 je v pogojni obsodbi določilo dodatni pogoj, da mora obsojenec oškodovancu v roku treh mesecev povrniti znesek v višini 1.131,00 EUR, sicer bo pogojna obsodba lahko preklicana. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da mora obsojenec plačati tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 72,00 EUR in sodno takso v višini 56,00 EUR ter po prvem odstavku 94. člena ZKP krivdno povzročene stroške v višini 58,57 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 5. 2017 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 140,00 EUR.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v njenem uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru z dne 26. 7. 2017 navaja, da zagovornik pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona v pretežni meri podaja lastno oceno izvedenih dokazov, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko je očitek o kršitvi pravice do obrambe utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 12. 4. 2018 vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in nasprotuje tožilkinim navedbam, da v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker obravnavano dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbami, da denar, izročen na podlagi prodajne pogodbe (kupnina), ni tuja stvar, zato ga ni mogoče zatajiti. Po njegovem stališču je zatajitev kupnine pojmovno nemogoča in gre za contradictio in adiecto. Prodajalec v trenutku izročitve kupnine pridobi razpolagalno pravico nad denarjem, neodvisno od njegove obveznosti izročiti stvar, ki je predmet prodaje. Denar, ki ga prejme kot kupnino, zato ni tuja stvar, s katero bi smel prodajalec razpolagati šele, ko mu kupec to dovoli, saj mu ni izročen na zaupanje. V primeru, da kupec blaga ne prejme, sme zahtevati izročitev blaga, lahko pa odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev kupnine. Oškodovanec v obravnavanem primeru ni trdil, da je poskušal doseči izročitev soje, oziroma da je dal obsojencu dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Prav tako ni trdil, da je od pogodbe odstopil. Brez odstopa in razveze pogodbe pa sploh ni pridobil zahtevka za vrnitev kupnine. Pa tudi če bi ga, je takšen zahtevek zgolj civilnopravni in že izročena kupnina ne postane protipravna. Za protipravno ravnanje bi šlo le, če bi bil kupec ob sklenitvi spravljen v zmoto, vendar bi bila v takem primeru podana goljufija. Izpodbijanima sodbama zagovornik še očita, da nasprotujeta sodni praksi in širita polje kaznivosti, saj bi glede na zavzeto stališče vsak prodajalec, ki prejme kupnino, pa blaga kupcu ne izroči, storil kaznivo dejanje zatajitve.

6. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja, ki predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt, in hkrati za presojo, ali je podana kršitev kazenskega zakona, mu očita, da si je protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana, na ta način, da je dne 15. 5. 2015 v AA od J. R. prejel 1.131,00 evrov kot plačilo za 2.800 kg soje, vendar do izdobave soje ni prišlo, zaradi česar je R. od U. že naslednji dan zahteval, da mu vrne izročen denar, U. pa ga mu kljub večkratnim pozivom vse do danes ni vrnil in si ga je protipravno prilastil. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je bila med obsojenim U. in oškodovanim R. sklenjena prodajna pogodba, po kateri je bil obsojenec prodajalec soje, oškodovanec pa njen kupec. Ugotovljeno je bilo, da je oškodovanec kot kupnino za sojo obsojencu izročil denarni znesek v višini 1.131,00 EUR, medtem ko do dobave soje ni prišlo, zaradi česar je oškodovanec zahteval vrnitev kupnine, ki pa mu je obsojenec ni hotel vrniti.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da so v opisanem dejanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, kar sta obrazložili s tem, da je obsojenec vedel, da do dobave soje ni prišlo, pa si je prejeta denarna sredstva kljub temu zadržal in si jih prilastil. Obsojenec je vedel, da oškodovanec 15. 5. 2015 zaradi dežja soje ni mogel odpeljati, prav tako je izvedel, da oškodovancu soje na kmetijski zadrugi naslednji dan, ko je prišel ponjo, niso več hoteli izročiti, pa je prejeta denarna sredstva kljub temu zadržal (13. in 14. točka sodbe sodišča prve stopnje in 6. točka sodbe sodišča druge stopnje).

8. Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. To kaznivo dejanje praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, na podlagi katerega je storilcu zaupana tuja premična stvar, ki v primeru kršitve pogodbe lahko preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe očita protipravna prilastitev tuje zaupane mu premične stvari.1 Prilastitev pomeni takšno ravnanje, ko storilec z zaupano mu stvarjo na zunaj zaznaven način ravna, kakor da je njen lastnik (se ut dominum gerere). Sem spadajo vse oblike razpolaganja, ki kažejo na voljo storilca, da z zaupano tujo stvarjo ravna, kot da je njegova (na primer stvar skrije, predela, proda, zamenja, uniči, zadrži kot svojo ipd.). Da storilec izvrši obravnavano kaznivo dejanje, mora najprej priti v posest stvari, ki mu jo oškodovanec zaupa na podlagi določenega pravnega naslova. Ali gre za tujo stvar, ki mu je zaupana, pa je v prvi vrsti odvisno od vrste in narave pravnega naslova, na podlagi katerega ima storilec stvar v posesti. O tuji premični stvari, ki je nekomu zaupana, je mogoče govoriti tedaj, ko jo ima na podlagi takega pravnega naslova, ki ne povzroči lastništva stvari (na primer pogodba o hrambi, transportu, najemu, izposoji, popravilu itd.).2 Če pa jo ima pri sebi na podlagi naslova, ki predstavlja temelj za pridobitev lastninske pravice, potem o tuji, zaupani mu stvari v smislu prvega odstavka 208. člena KZ-1 ni mogoče govoriti. V takšnih primerih namreč stvar ni izročena (zaupana) v pričakovanju, da bo po preteku določenega roka ali ob (ne)izpolnitvi določenega pogoja vrnjena.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, kot je opisano v krivdoreku sodbe, ni kaznivo dejanje. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja namreč ne izhaja, da je bil denar, ki naj bi si ga protipravno prilastil, obsojencu zaupan. Nasprotno, v obravnavanem primeru je bil denarni znesek v višini 1.131,00 EUR obsojencu izročen na podlagi prodajne pogodbe kot plačilo za 2.800 kg soje. Prodajno pogodbo opredeljuje prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika. S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Bistvo prodajne pogodbe je v prenosu pravice proti plačilu v denarju.3 Prodajalec se s sklenitvijo prodajne pogodbe zaveže, da bo kupcu dobavil predmet prodaje tako, da bo ta postal njegov lastnik, kupec pa mora prodajalcu kot ceno oziroma kupnino zanj plačati določeno vsoto denarja.

10. Kupnina obsojenemu T. U. ni bila izročena (zaupana) kot tuja stvar v pričakovanju, da bo vrnjena, ampak kot denarna protivrednost, ki jo je moral oškodovanec (kot kupec) obsojencu plačati po prodajni pogodbi. Pri kaznivem dejanju zatajitve pa je bistveno prav to, da storilec s prisvojitvijo zaupane mu stvari prelomi to zaupanje. Denar je z izročitvijo kupnine prešel v obsojenčevo premoženjskopravno sfero in v odnosu do njega ni bil tuja, zaupana mu stvar. Tako izročen denar zato tudi naknadno, ko je oškodovanec od obsojenca, ker do izdobave soje ni prišlo, zahteval, naj mu denar vrne, ni mogel postati tuja, zaupana mu stvar v smislu prvega odstavka 208. člena KZ-1. Takšna oškodovančeva zahteva, dana po izročitvi kupnine, namreč v ničemer ne vpliva na to, da denar obsojencu v trenutku izročitve ni bil zaupan kot stvar, s katero ne bi smel razpolagati kot s svojo.

11. Sprejeti, da so v opisanem dejanju, kot ga imamo pred sabo v tej zadevi, uresničeni zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve, bi hkrati pomenilo, da bodisi kupec bodisi prodajalec vselej, kadar prejme izpolnitev obveznosti od nasprotne pogodbene stranke, svoje obveznosti pa (iz kakršnegakoli razloga) ne izpolni, zaradi česar pogodbi zvesta stranka zahteva vrnitev tistega, kar je dala, stori kaznivo dejanje zatajitve, če ne sledi taki zahtevi sopogodbenika. To bi v nasprotju z načelom omejenosti kazenskopravne represije pomenilo nedopustno širjenje polja kaznivosti, obenem pa bi kazenskopravni postopek v nasprotju z načelom ultima ratio postal nadomestek civilnopravnim postopkom.

12. Utemeljene so zato zagovornikove navedbe, da v opisu dejanja, kot izhaja iz krivdoreka sodbe, niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Navedeno pomeni, da je z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, ne da bi se opredeljevalo do ostalih zagovornikovih navedb, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je T. U. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odločbe o stroških kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je zato oškodovanca J. R. na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.131,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, razen krivdno povzročenih stroškov v višini 58,57 EUR, ki jih je skladno s prvim odstavkom 94. člena ZKP obdolženec dolžan plačati ne glede na izid kazenskega postopka, naložilo v breme proračuna.

1 Gl. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 31821/2014-136 z dne 18. 2. 2016. 2 Gl. Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017 - posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo, d. o. o., Maribor, 2017, str. 416, 417. 3 Gl. Juhart, M., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 63.