Jedro

Za odločitev o pravici do dodatka za poveljevanje je bistveno le, ali je takšen dodatek določal 11. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožniku dodatek za poveljevanje zaradi vodenja skupine za sporno obdobje priznan s sklepom ministra za obrambo. Sklep ministra namreč določa, da tožniku dodatek za poveljevanje pripada, vendar ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Uredba. Tak zapis v sklepu ministra torej ne daje podlage za zaključek, da se izpolnjevanje pogojev nanaša na vodjo skupine, ki naj bi imel po stališču pritožbe glede na položaj in opis delovnih nalog edini pristojnost poveljevanja.

Sodišče v primeru, ko pripadnik SV, na katerega se 11. člen Uredbe ne nanaša, uveljavlja plačilo dodatka za poveljevanje, ne more primerjati posameznih nalog takšnega pripadnika z nalogami funkcij, ki so določene v 11. členu Uredbe, ter samo določati funkcije, za katere se prizna dodatek za poveljevanje, saj je notranja organizacija dela v pristojnosti delodajalca. Sodišče se ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke, ki s svojimi notranjimi akti tudi predvidi linijo in vsebino poveljevanja. Zato v sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 11. členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za poveljevanje za čas od 1. 10. 2014 do 17. 4. 2015 v skupni višini 3.021,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 do plačila in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja za isti čas v skupni višini 1.813,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 do plačila (točka I izreka). S sklepom je postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na izplačilo dodatka za poveljevanje za januar 2015 v višini 136,36 EUR in februar 2015 v višini 125,00 EUR ter na izplačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja za januar 2015 v višini 81,81 EUR in februar 2015 v višini 75,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 do plačila, ter v delu glede odvoda prispevkov in davkov od vseh vtoževanih zneskov (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 746,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (točki I in III izreka) se pritožuje tožnik zaradi kršitev ustavnih pravic (14. člen URS, 22. člen URS in 23. člen URS), bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil tožniku dodatek za poveljevanje določen v sklepu ministra za obrambo z dne 4. 7. 2014, ko je bil za obdobje od 1. 10. 2014 do 17. 4. 2015 kot vodja skupine A. imenovan v začasno skupino za delovanje. Sklep ministra navaja, da tožniku dodatek za poveljevanje pripada, in sicer smiselno ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Uredba. Glede na to, da je s sklepom ministra določena sestava oziroma so določeni člani začasne skupine, od vodij do ostalih udeležencev, je jasno, da se dikcija "ob izpolnjevanju pogojev" nanaša na vodjo A., ki ima glede na položaj in opis delovnih nalog edini pristojnost poveljevanja. Tožnik je dodatek za poveljevanje prejel tako pred kot tudi po spornem obdobju. Podal je ustrezno trditveno podlago, predložil je akt o imenovanju začasne skupine z dne 27. 2. 2012 in sklep o določitvi primerljivih ravni organizacijskih enot in skupin ... v sestavi slovenskih kontingentov v MOM z dne 27. 6. 2017, ki določa, da je organizacijska enota, ki jo je vodil tožnik, primerljiva z oddelkom. Tožena stranka je že pred izdajo sklepa v letu 2017 štela, da je A. dejansko primerljiva z oddelkom. Do te bistvene okoliščine se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je sodba v tem delu neobrazložena. Tožnik je predlagal svoje zaslišanje v zvezi z dejstvom, da gre za funkcijo in da se dejansko ne da primerjati funkcij v SV in ... iz razloga, ker v SV ni podobnih funkcij, kot je začasna skupina. Če je sodišče prve stopnje štelo, da tožnikova trditvena podlaga ni bila zadostna, bi ga bilo dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva na to opozoriti. Sodba je nerazumljiva, ker se sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 38/2017 z 6. 4. 2017, v kateri je navedeno, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela, saj sodba glede na citirani judikat izključuje presojo dejanskih nalog, po drugi strani pa tožniku očita, da dejanskih nalog ni navedel. Glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja pritožba navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku dodatek pripada le ob pogojih, določenih v 10. členu Uredbe. Pravna podlaga za priznanje dodatka je v Uredbi in v sklepu ministra z dne 4. 7. 2017 o imenovanju v začasno skupino za delovanje. Tožnik je onesnaževanje dokazoval z izpiski meritev, ki jih tožena stranka ni izpodbijala. Dodatno je predlagal še zaslišanje izvedenca ekološke stroke ter zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. ter G.G.. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, svojo odločitev je pavšalno obrazložilo, kar ogroža tožnikovo pravico do pritožbe. Napačno je odločilo glede razporeditve dokaznega bremena. Tožnik je s primerom H.H. dokazoval, da je tožena stranka dodatek povsem arbitrarno in selektivno priznavala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila izpodbijana sodba neobrazložena glede bistvene okoliščine, in sicer da je A. (A.) primerljiva z oddelkom, torej enaka oziroma višja enota kot oddelek, zaradi česar tožnik šteje, da mu pripada dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa bistvena dejstva, na podlagi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za poveljevanje. Tožnikova navedba, da je A. primerljiv z oddelkom, ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane, saj je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nebistvena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje ni sama s seboj v nasprotju, ker naj bi štelo, da gre pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevku za izplačilo dodatka za poveljevanje za pravno vprašanje, po drugi strani pa naj bi ugotovilo, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, ker ni navedel, kakšne so bile njegove delovne zadolžitve in pristojnosti kot vodje, zakaj in v čem so te primerljive z zadolžitvami in pristojnostmi funkcij iz 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. 1. RS, št. 67/08 do 98/15 - Uredba) ter konkretno s katero funkcijo. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo pravilno stališče, da tožnik ni upravičen do dodatka za poveljevanje, ker 11. člen Uredbe taksativno določa funkcije, ki jim ta dodatek pripada, to pa so poveljniki, načelniki, vodje - inštruktorji, enotovni podčastniki, sektorski podčastniki, namestniki poveljnika in namestniki načelnika. Sodišču prve stopnje se res ne bi bilo treba opredeliti do tožnikovih navedb, s katerimi je dokazoval primerljivost svoje funkcije vodje A. s funkcijami iz 11. člena Uredbe, vendar zaradi tega sodbi ni mogoče očitati, da je sama s seboj v nasprotju. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev o pravici do dodatka za poveljevanje bistveno le, ali je takšen dodatek določal 11. člen Uredbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožniku dodatek za poveljevanje zaradi vodenja skupine A. za čas od 1. 10. 2014 do 17. 4. 2015 priznan s sklepom ministra za obrambo št. ... z dne 4. 7. 2014. Sklep ministra namreč določa, da tožniku dodatek za poveljevanje pripada, vendar ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Uredba. Tak zapis v sklepu ministra torej ne daje podlage za zaključek, da se izpolnjevanje pogojev nanaša na vodjo A., ki naj bi imel po stališču pritožbe glede na položaj in opis delovnih nalog edini pristojnost poveljevanja. Prav tako ni odločilno, da je sklep ministra obligatoren, pogodba o napotitvi, ki jo v takšnem primeru predvideva tretji odstavek 98.c Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr), pa ne. Niti sklep ministra niti pogodba o zaposlitvi namreč ne moreta določiti večjega obsega pravic, kot je določen v Uredbi.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 33/91-1 in nasl. - URS), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ker je tožnik prejel dodatek za poveljevanje tako pred kot tudi po spornem obdobju, in sicer v letih 2012 in 2017. To dejstvo, da je tožnik v letih 2012 in 2017 prejemal dodatek za poveljevanje kot vodja skupine A., za čas od 1. 10. 2014 do 17. 4. 2015 pa ne, ne pomeni zatrjevane kršitve URS, saj je bistveno le, da tožnik po Uredbi pogojev za priznanje dodatka ni izpolnjeval. Tožnik uveljavlja tudi kršitev 23. člena URS, to je kršenje pravice do sodnega varstva, ki pa je v ničemer ne obrazloži. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana, saj tožniku ta pravica ni bila v ničemer kršena. Posledično tudi ni utemeljena navedba, da je iz istega razloga, torej ker je v letih 2012 in 2017 že prejemal dodatek za poveljevanje, kršen prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice - EKČP (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11; Ur. 1. RS - MP, št. 7/94), ki določa pravico do poštenega sojenja.

9. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 38/2017 z dne 6. 4. 2017 navedlo, da sodišče v primeru, ko pripadnik SV, na katerega se 11. člen Uredbe ne nanaša, uveljavlja plačilo dodatka za poveljevanje, ne more primerjati posameznih nalog takšnega pripadnika z nalogami funkcij, ki so določene v 11. členu Uredbe, ter samo določati funkcije, za katere se prizna dodatek za poveljevanje, saj je notranja organizacija dela v pristojnosti delodajalca. Sodišče se ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke, ki s svojimi notranjimi akti tudi predvidi linijo in vsebino poveljevanja. Zato v sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 11. členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka. Takšno stališče potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 24/2019 z dne 18. 6. 2019, ki se sicer nanaša na vprašanje položajnega dodatka.

10. Zato niti ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bile tožnikove delovne zadolžitve in pristojnosti kot vodje A. primerljive z zadolžitvami in pristojnostmi funkcij iz 11. člena Uredbe. Tudi če bi tožnik podal trditveno podlago, kot jo zahteva sodišče prve stopnje, to ne bi utemeljevalo priznanja pravice do dodatka za poveljevanje. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, da trditveno podlago ustrezno dopolni, če je štelo, da ni zadostna za presojo utemeljenosti pravice do dodatka za poveljevanje na podlagi vsebinske primerjave s funkcijami, ki so določene v 1l . členu Uredbe.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožniku ob imenovanju v skupino A. dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja priznan s sklepom ministra z dne 4. 7. 2017. Glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja velja podobno kot glede dodatka za poveljevanje - za priznanje dodatka morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa Uredba. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da je treba sklep ministra šteti za konstitutivni akt, na podlagi katerega se pripadniku na misiji prizna pravica do dodatka (za poveljevanje in) za posebne pogoje bivanja in delovanja. Ob imenovanju v skupino A. tožniku dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja s sklepom ministra z dne 4. 7. 2017 ni mogel bil priznan. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, bi tožniku dodatek pripadal le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 10. členu Uredbe, torej da se prizna in izplača le za območje, za katero izplačilo dodatka določi minister (četrti odstavek 10. člena Uredbe). Za območje, na katerem je deloval tožnik (I.), ta dodatek z Odredbo o določitvi dodatkov za nevarnost na območju delovanja, dodatka za nevarne naloge in dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja pripadnikom v MOM ni bil predviden.

12. Ker ni podana pravna podlaga za priznanje dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja, niso odločilne pritožbene navedbe, da je tožnik onesnaženost zraka v J. dokazoval z izpiski meritev, ki jih tožena stranka ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca ekološke stroke ter zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. ter G.G., ki bi izpovedale o onesnaženosti okolja na misiji. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je zaradi takšne zavrnitve dokaznih predlogov "ogrožena" njegova pravica do pritožbe. Izvedba dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita. Ker ni podane pravne podlage za ugoditev zahtevku, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na domnevno priznanje dodatka H.H.. Ker je tožena stranka tožniku zakonito zavrnila priznanje dodatka, ni pravilno stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje odločitev o neizplačilu dodatka sprejelo povsem arbitrarno, toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati, da je kršila načelo enakosti iz prvega odstavka 14. člena URS.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.