Jedro

Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v III. točki izreka, ki se nanaša na poziv nazaj na delo, zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas med strankama v času od 1. 1. 2010 do 11. 12. 2015 (I. točka izreka) in nezakonito prenehanje tega delovnega razmerja dne 1. 1. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo za nedoločen čas in jo prijaviti v delovno razmerje na delovno mesto novinar - poročevalec, ki je uvrščeno v 7. tarifni razred oz. bruto plačo 1.560,00 EUR (III. točka izreka), jo prijaviti v delovno razmerje in ji za čas od 1. 1. 2015 do 11. 12. 2015 izplačevati, skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za nedoločen čas, mesečno plačo v višini 1.560,00 EUR bruto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je bilo zahtevano (IV. točka izreka), ji za čas od 1. 1. 2010 in od nezakonite odpovedi delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti priznanje delovne dobe za ta čas, obračunati plače v višini 1.560,00 EUR bruto in od bruto zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa tožnici izplačati neto zneske, znižane za bruto zneske, ki ji jih je tožena stranka že izplačala kot avtorske honorarje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto razlik plač, ki se nanašajo na plače od 1. 1. 2010 do 1. 1. 2015 v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (V. točka izreka), ji izplačati iz naslova prehrane med delom za čas od 1. 1. 2010 do 1. 1. 2015 znesek 6.383,76 EUR, v mesečnih zneskih in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (VI. točka izreka), ji izplačati iz naslova stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od 1. 1. 2010 do 1. 1. 2015 znesek 7.294,50 EUR v mesečnih zneskih in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (VII. točka izreka), ji obračunati bruto zneske regresa za leta 2010, 2011, 2012, 2013 in 2014 ter od teh zneskov odvesti obvezne dajatve, tožnici pa izplačati neto zneske z zapadlostjo, kot izhaja iz VIII. točke izreka in ji izplačati odškodnino v višini štirih mesečnih bruto plač, t.j. 6.240,00 EUR (IX. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v X. točki zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v presežku (da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino za neizrabljen letni dopust, odškodnino v višini osmih mesečnih bruto plač, razliko med vtoževanim in prisojenim zneskom iz naslova prehrane med delom in prevoza na delo in iz dela za čas od 1. 1. 2010 do 1. 1. 2015). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.228,04 EUR (XI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma tožbo zavrže, podredno pa, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožnici naloži povrnitev stroškov pritožbe. Navaja, da se je z dnem 18. 12. 2015 pripojila družbi A. d. o. o., zato je bil B.C. D. O. O. s tem dnem izbrisan iz sodnega registra. Dne 22. 12. 2015 se je družba A. d. o. o. preimenovala v C. D. O. O. Navaja, da izrek sodbe, ki se nanaša na toženo stranko, nasprotuje razlogom sodbe, ki se nanašajo na radio D., saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnica opravljala različna tajniška dela za radio D., česar tožnica ni vtoževala. Navaja, da tožnica trditev o prejetem navodilu, da mora biti prisotna na delovnem mestu ali da mora opravljati delo v obsegu polnega delovnega časa, ni dokazala. Priči E.E. in F.F. pa sta potrdili nasprotno - E.E. je zanikal, da bi tožnici dal navodilo, da mora prihajati na delo, saj ni pristojen za organizacijo dela novinarjev, F.F. pa je izpostavila avtonomijo tožnice pri razporejanju opravil in odsotnosti. Navaja, da se sodišče do navedb teh prič in do razhajanj s tožnico glede tega, ali je morala delo opravljati v dopisništvu in do njene avtonomije dela, ni opredelilo. Trdi, da je tudi tožnica povedala, da za svojo odsotnost ni potrebovala odobritve in da z vodstvom družbe v G. glede odsotnosti ni komunicirala, to je uskladila le s kolegi znotraj dopisništva in sporočila urednikom. Navaja, da tožnica ni nikomur poročala o svojem delu, sama pa od tožnice ni pričakovala, da bo storitve opravljala le zanjo. Meni, da osebno opravljanje dela ob odsotnosti drugih elementov delovnega razmerja ne povzroči obstoja delovnega razmerja. Tožnici ni odredila opravljanja dela v njenih poslovnih prostorih oz. v točno določenih časovnih okvirih. Navaja, da se je tožnica s sodelavci dogovorila, kaj bo delala, imela pa je možnost dela na domu, na svojo delovno obremenitev in delovni čas je lahko vplivala in se je s tem bistveno razlikovala od ostalih zaposlenih. Trdi, da nobena priča ni potrdila navedb tožnice, da je bila njena prisotnost zahtevana. Meni, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj je sodišče sledilo navedbam tožnice o tem, da mora biti dnevno in polni delovni čas prisotna na delovnem mestu. E.E. je potrdil, da je bilo honorarnim delavcem in tudi tožnici omogočeno uporabljati delovno opremo tožene stranke in opravljanje dela v njenih poslovnih prostorih. Navaja, da tožnica ni bila dolžna evidentirati prihodov in odhodov, plačana je bila glede na dejansko opravljeno delo, ni imela norme oziroma minimalnega obsega dela, ki bi ga bila dolžna opraviti, in tudi ni dobila letne ocene. Trdi, da je delo tožnice variiralo iz meseca v mesec. Navaja, da je samostojnost tožnice potrdila H.H., priče I.I., J.J. in K.K. pa niso konkretizirale, kako naj bi bila tožnica v enakem položaju kot zaposleni, in nihče ni potrdil obstoja posameznih elementov delovnega razmerja. Navaja, da tudi nadzora nad tožničinim delom ni bilo. Meni, da je bilo dejansko stanje glede stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela napačno ugotovljeno, saj delavcu ti stroški pripadajo le za dneve opravljanja dela. Navaja, da sodišče konkretnih dni prisotnosti in odsotnosti ni ugotavljalo, upoštevalo je le tožničin bolniški stalež, čeprav je tožnica vsako leto tudi odsotna, kar so potrdile priče H.H., K.K., J.J. in I.I., sodišče pa se do navedb teh prič ni opredelilo in je sprejelo stališče, da je bila tožnica pri toženi stranki prisotna vsak dan. Navaja, da sodišče ni upoštevalo zneskov zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova statusa samostojnega podjetnika. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 254/2009 lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej, za nazaj pa je skladno z drugim odstavkom 48. člena Zakona o matični evidenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 in naslednji; ZMEPIZ) možen le nastanek zavarovalnega razmerja za nazaj. Navaja, da je bilo tožnici na drugi pravni podlagi v vtoževanem obdobju že plačano zavarovanje. Trdi, da sodišče ni pojasnilo, kdaj je delo tožnice preraslo v delo redno zaposlene, na podlagi katerih dokazov je sklepalo, da je opravila poln delavnik ur in in zakaj šteje, da so elementi delovnega razmerja podani od 1. 1. 2010. Navaja, da izpodbijana sodba tudi ni upoštevala, da je tožnica od 1. 1. 2015 do datuma izdaje sodbe kot samostojna podjetnica še naprej opravljala dejavnost in prejemala zneske iz tega naslova, zato bi morale biti prisojene bruto plače znižane za te prejete zneske. Po njenem mnenju je prisojeno denarno povračilo previsoko glede na okoliščine konkretnega primera, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnica vse od prenehanja delovnega razmerja opravljala dejavnost samostojne podjetnice, prav tako pa ni upoštevalo, da tožnica za ugotovitev nezaposljivosti ni ponudila nobene trditvene podlage in v zvezi s tem tudi ni predložila dokazov. Trdi, da izpodbijana sodba vsebuje napačno odmero nastalih stroškov zaradi nepravilne uporabe odvetniške tarife, saj bi sodišče moralo uporabiti določila za tarifno številko 15 in ne za tarifno številko 18. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana odločitev v skladu s sodno prakso in kot primer navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 16/2015, upoštevati pa je treba tudi sodbo, ki jo je Delovno sodišče v Mariboru izdalo v podobnem primeru tožeče stranke K.K. proti toženi stranki. Navaja, da so njene navedbe potrdile priče, ki so z njo delale kot redno zaposlene pri toženi stranki. Navaja, da so se pogodbe o sodelovanju sklepale kontinuirano za obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2014, na delo pa je prihajala vsak dan, kot ostali zaposleni. V pretežni meri povzema svoje tožbene navedbe in dodaja, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na izpovedbi E.E. in F.F., saj ti dve priči nista bila neposredno vpeta v delo dopisništva v L., kjer je delo opravljala tožnica. Navaja, da je potrebno upoštevati izpovedbe prič, ki so bile zaposlene na dopisništvu v L., in ki so vse potrdile, da so bile njihove obveznosti enake tožničinim. Trdi, da je tožena stranka v času dejanske odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na novo zaposlovala, kar pomeni, da pri njej obstaja potreba po zaposlovanju. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo zaključek, da so posamezni elementi delovnega razmerja podani že od 1. 1. 2010, pri čemer se je opredelilo do vsakega elementa posebej. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je tožnica morala opravljati delo v dopisništvu in ali je bila pri svojem delu samostojna in da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj je sodišče sledilo navedbam tožnice, da mora biti prisotna na delovnem mestu vsakodnevno in polni delovni čas.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb prič v zvezi z odsotnostjo tožnice, saj je pri svoji odločitvi o plačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane upoštevalo vse zatrjevane podatke, relevantne za odločitev, predvsem podatke o tožničini bolniški odsotnosti. Tožničino odsotnost iz drugega naslova, ki so jo sicer res omenile priče H.H., K.K., J.J. in I.I. bi morala skladno s trditvenim in dokaznim bremenom dokazovati tožena stranka. Ta je nenazadnje skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006; ZEPDSV) dolžna voditi ustrezne evidence, tudi o izrabi delovnega časa za vse delavce, tudi tiste, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi (ki ni pogodba o zaposlitvi) opravljajo delo za delodajalca ali opravljajo samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost. 8. Ne gre za protispisnost, ki jo tožena stranka očita sodišču, ker je v 9. točki obrazložitve sodbe navedeno, da je tožnica pri toženi stranki od 1. 6. 2006 neprekinjeno opravljala delo na podlagi sklenjenih pogodb civilnega prava za opravljanje dežurstva v jutranjem programu radia D.. Iz celotne sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, kaj je predmet sodnega postopka in kdo so tožene stranke (kar med strankama tudi ni sporno) in kakšno delo je tožnica opravljala, zato je očitno, da je pri zapisu 9. točke obrazložitve prišlo do očitne pisne napake, ki jo lahko sodišče prve stopnje skladno s 328. členom ZPP kadarkoli odpravi.

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je med strankama v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2014, ko je tožnica opravljala delo za toženo stranko na podlagi pogodb o sodelovanju, obstajalo delovno razmerje, in ali je to dne 31. 12. 2014 nezakonito prenehalo in bi na podlagi transformacije delovnega razmerja moralo trajati tudi po tem datumu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v času od 1. 1. 2010 do 11. 12. 2015 med strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ki je tožnici dne 1. 1. 2015 nezakonito prenehalo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto novinar - poročevalec, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti priznanje delovne dobe, obračunati plače v višini 1.560,00 EUR bruto in od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, nato pa ji za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2014 izplačati neto zneske, znižane za bruto zneske, ki ji jih je tožena stranka že izplačala kot avtorske honorarje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto razlik, od 1. 1. 2015 do 11. 12. 2015 pa ji izplačati neto zneske mesečne plače. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici plačati stroške prehrane v znesku 6.383,76 EUR, stroške prevoza v znesku 7.294,50 EUR in regres za letni dopust za obdobje od 2010 do 2014, vse v zneskih in z zapadlostjo, kot to izhaja iz V., VI. in VII. točke izreka izpodbijane sodbe. Kar je tožnica zahtevala več in drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a delno nepravilno uporabilo materialno pravo v delu III. točke izreka, zato je sprejeta odločitev v tem delu izpodbijane sodbe nepravilna.

11. Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v času sklenitve prve pogodbe o sodelovanju med strankama, delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Enako določbo vsebuje tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), ki velja od 13. 3. 2013. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 9. člena ZDR, prvi odstavek 11. člena ZDR-1). Pri tem pa ZDR v drugem odstavku 11. člena (drugi odstavek 13. člena ZDR-1) izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 15. členu (17. člen ZDR-1) sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 15. člena ZDR (četrti odstavek 17. člena ZDR-1) izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica za čas od 1. 1. 2010 dalje uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z avtorskimi pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni dokazala obstoja navodil, da mora biti prisotna na delovnem mestu in da mora delo opravljati polni delovni čas. Iz izpovedb prič (K.K., H.H., J.J. in I.I.) izhaja, da je tožnica ves čas delo opravljala v delovnih prostorih tožene stranke, po navodilih vodje dopisništva oz. urednikov pri toženi stranki, pri čemer je bila narava dela taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Kot izhaja iz izpovedb prič, so zjutraj vsi, tudi tožnica, prihajali na dopisništvo, kjer so „skoordinirali“, kaj bo kdo delal in si torej razdelili delo. Priče (ki so bile pri toženi stranki redno zaposlene) so tudi skladno izpovedale, da je tožnica opravljala enaka dela kot oni, in sicer delo novinarja - poročevalca, in da jih je tudi največkrat nadomeščala. Pri delu je bila sicer, tako kot oni, samostojna in je pokrivala svoje področje, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre za samostojnost pri odrejanju delovnega časa in opravil, saj so imeli področja oz. teme med seboj razdeljene in nanje tožnica sama ni mogla vplivati. Tožena stranka v pritožbi tudi sama navaja, da se je tožnica s sodelavci dogovorila, kaj bo delala, kar kaže, da ni bila avtonomna pri organizaciji svojega dela oz. opravil, kot to sicer skuša prikazati tožena stranka, ki se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved F.F. v zvezi s tem. Pritožba pa se neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedbo E.E., saj ta ni vedel, ali je bila za tožnico zahtevana redna prisotnost, sicer pa ni bil odgovoren za organizacijo dela novinarjev in drugih, ki pišejo za časopis.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da priče K.K., H.H., J.J. in I.I. niso konkretizirale, v čem naj bi bila tožnica v enakem položaju kot oni, ki so bili pri toženi stranki redno zaposleni. Iz skladnih izpovedi navedenih prič, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, izhaja, da so bili pri tožničinem delu za toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja. Tožnica se je namreč pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi, saj je bilo njeno delo glede na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka, bistveno povezano z delom sodelavcev. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega navedenega in na podlagi sklenjenih pogodb o avtorskem delu, ki so bile kontinuirano sklenjene od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2014 pravilno štelo, da so elementi delovnega razmerja pri tožnici obstajali vse od 1. 1. 2010 dalje, ko je tožnica pričela opravljati svoje delo pri toženi stranki in ki ga je nepretrgano opravljala do 31. 12. 2014. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da njeno delo ni bilo le občasno ali začasno, temveč je izkazana trajna potreba po njenem delu in vse to so argumenti za ugotovitev, da bi tožnica morala delo opravljati v delovnem razmerju oziroma da so bili v njenem razmerju s toženo stranko podani elementi delovnega razmerja.

14. Tako so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da tožnici nihče ni odredil, da mora biti prisotna v poslovnih prostorih tožene stranke in da je bila plačana po dejansko opravljenem delu, kar bi naj po mnenju pritožbe kazalo, da je bila sklenjena podjemna pogodba.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med strankama ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb, to je od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2014, obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ki je 31. 12. 2014 nezakonito prenehalo. Pravilno je odločilo, da je tožena stranka za čas od 1. 1. 2010 do 11. 12. 2015 tožnici dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji zagotoviti priznanje delovne dobe za ta čas, obračunati plače v višini 1. 560,00 EUR bruto, od bruto zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa tožnici za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2014 izplačati neto zneske, znižane za bruto zneske, ki ji jih je tožena stranka že izplačala kot avtorske honorarje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto razlik plač, medtem ko je tožnici za čas od 1. 1. 2015 do 11. 12. 2015 dolžna izplačati neto zneske mesečne plače. 16. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi za čas od 1. 1. 2015 do 11. 12. 2015 ni upoštevalo zneskov iz naslova opravljanja dejavnosti, saj tožena stranka ni prerekala tožničinega zahtevka postavljenega že v tožbi (ne v odgovoru na tožbo in ne kasneje), da ji je od 1. 1. 2015 dalje dolžna izplačevati celotno mesečno plačo, zato je sodišče utemeljeno ugodilo, kot izhaja iz V. točke izreka izpodbijane sodbe.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve, pri čemer se pritožba tudi neuspešno sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 254/2009, saj dejansko stanje v navedeni zadevi ni bilo primerljivo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. VIII Ips 87/2015 zavzelo stališče, da je delovno razmerje podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. V citirani zadevi je bil s sodno poravnavo revidentu podobno kot v obravnavanem sporu priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima revident in tudi tožnica v obravnavanem sporu pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh okoliščin in interesov obeh strank utemeljeno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, zato je skladno s 118. členom ZDR-1 razvezalo delovno razmerje z dnem zaključka glavne obravnave, t.j. 11. 12. 2015, in tožnici odmerilo odškodnino v višini štirih plač. Ob takem zaključku pa je materialnopravno zmotna odločitev, da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo za nedoločen čas na delovno mesto novinar - poročevalec. Ker na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da se tožbeni zahtevek iz III. točke izreka, ki se nanaša na poziv nazaj na delo, zavrne.

19. Pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje prisojenega denarnega povračila (v višini štirih plač). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri odmeri le-tega sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine v okviru 118. člena ZDR-1 in tožnici prisodilo primerno denarno povračilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo tožničine samozaposlitve, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče to dejstvo upoštevalo. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da tožnica ni podala trditvene podlage o nezaposljivosti, saj je izpovedala, da pogodb preko s. p. nima in da intenzivno išče zaposlitev, občasno pa ima nekaj prihodkov, a ji po plačilu prispevkov ostane manj kot minimalna plača. 20. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje glede plačila stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da delavcu pripadajo ti stroški le za dneve opravljanja dela. Tožnica je odsotnost iz naslova bolniškega staleža dokazala s potrdili o upravičeni odsotnosti z dela, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odločitvi glede plačila stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane. Tožničino odsotnost iz drugega naslova (npr. dopusta) so priče H.H., K.K., J.J. in I.I. res omenile, kot to navaja pritožba, vendar pa bi dneve, ko tožena stranka ni bila na delu in ji zato stroški iz naslova prevoza in prehrane ne pripadajo, morala skladno s trditvenim in dokaznim bremenom dokazovati tožena stranka, česar pa tožena stranka ni storila. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič pa take pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Tožena stranka je, kot že navedeno, skladno z ZEPDSV dolžna voditi ustrezne evidence, tudi o izrabi delovnega časa za vse delavce, tudi tiste, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi (ki ni pogodba o zaposlitvi) opravljajo delo za delodajalca ali opravljajo samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost, zato bi s podatki, kdaj je bila tožnica odsotna z dela, morala razpolagati.

21. Kljub delni spremembi izpodbijanega dela sodbe se končni uspeh strank v sporu ni spremenil, zato pritožbeno sodišče ni spremenilo odločitve o stroških postopka na I. stopnji. Te je sodišče prve stopnje izračunalo pravilno na podlagi tarifne številke 15 v povezavi s tarifno številko 18, zato so nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

22. Ker v preostalem delu izpodbijanega dela sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerih tožena stranka (ki je s pritožbo sicer delno uspela), sama krije stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).