Jedro

Tožena stranka je zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ukinila delovno mesto vodje prodaje v določeni podružnici, ki ga je zasedal tožnik. Tožnikova dela je prenesla deloma na direktorja podružnice, deloma na preostale zaposlene delavce, delno pa na zaposlene v predstavništvu v tujini. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je dokazala tudi, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe, saj nima na voljo drugih delovnih mest, ki bi ustrezala izobrazbi, znanju in delovnim izkušnjam tožnika. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 4. 2013 nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 1. 11. 2013 do 5. 1. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v vsa zavarovanja ter mu obračunati plačo v mesečni višini 6.357,57 EUR in mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za prejete prejemke pri ZRSZ, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za plačilo preteklega meseca dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 6. 1. 2014 do zadnje obravnave obračunati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal pri toženki (6.357,57 EUR) in plačo, ki jo prejema pri sedanjem delodajalcu, ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2014 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku namesto reintegracije obračunati odškodnino po 118. čl. ZDR-1 v višini 10 njegovih povprečnih plač, to je 63.575,70 EUR ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2014 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške zahteve za varstvo pravic z dne 14. 10. 2013, v znesku 718,58 EUR in stroške tega postopka, povečane za 22 % DDV, v 8-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 403,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče je izdalo tudi sklep o popravi sodbe dne 5. 3.2015, s katerim je izvirnik in vse izvode sodbe popravilo tako, da se točka 9, drugi odstavek popravi tako, da se izvirnik dopolni z besedilom „Zavarovanje 14. 10. 2013, zahtevo za odpravo kršitev sta tako toženka kot tudi njen“. Sklep o popravi sodbe je postal pravnomočen.

3. Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je v vlogi z dne 23. 12. 2013 postavil podredni tožbeni zahtevek, in sicer za primer, da sodišče ne bi ugodilo primarnemu zahtevku, vendar sodišče o podrednem tožbenem zahtevku sploh ni odločalo. Tudi sicer sodba ni pravilna. Tožena stranka je v odpovedi 8. 4. 2013 navedla, „da se je zaradi recesije in zmanjšanja obsega poslovanja odločila zmanjšati stroške poslovanja in je ukinila delovno mesto vodje prodaje v podružnici A.“. V odgovoru na tožbo je navedla, da so „poslovni rezultati v začetku letošnjega leta (2013) pokazali večji upad prodaje, ki je posledica globalne recesije in posledica zagotavljanja vzdržnih javnih financ ter zmanjšanja izdatkov proračunov“ ter „da so podatki za mesec februar 2013 pokazali precejšen upad prihodkov iz naslova prodaje medicinskih pripomočkov v Sloveniji“. V vlogi 16. 1. 2014 je navedla, da je delovno mesto vodje prodaje ukinila zaradi reorganizacije, ta pa je temeljila predvsem na razlogu zmanjšanja stroškov poslovanja kot tudi razlogov negativnega trenda in zmanjšanja obsega prodaje. Tožnik ne razume razlogovanja sodišča, da rezultati matične firme ne vplivajo na sliko podružnice A. oziroma je ne predstavljajo. Kot je izpovedal tako tožnik kot B.B., je bila naloga podružnice ustvarjati povpraševanje po izdelkih tožene stranke, večje povpraševanje je povzročilo višjo prodajo teh izdelkov na trgu, višja prodaja pa je povzročila višjo nabavo s strani distributerjev. Porast prodaje ni utemeljen odpovedni razlog, tožena stranka je v odpovedi navedla, da se bo odločila zmanjšati stroške poslovanja zaradi recesije in zmanjšanja obsega poslovanja. Tožena stranka je tudi trdila, da so jo zadele posledice ZUJF, zaradi česar naj bi morala znižati cene, kar je sodišče tudi sprejelo. Sodišče je ugotovilo, da je do oktobra 2012 do marca 2013 prišlo do negativne rasti prodaje za 13 %. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da ukinitev delovnega mesta vodje prodaje ni bila zgolj navidezna zato, ker tožena stranka vse od podaje odpovedi tožniku ni več zaposlovala novih delavcev z enakimi delovnimi nalogami, kot jih je imel tožnik. Ukinitev delovnega mesta je navidezna tudi takrat, kadar ne obstajajo razlogi, ki so v odpovedi navedeni kot razlogi ukinitve. Tožena stranka bi lahko delovno mesto tožnika ukinila zgolj zaradi spremenjene organizacije dela, vendar tega ni storila. Tožnik se sklicuje na sodno prakso, in sicer na zadevi VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014 in VIII Ips 161/2013 z dne 9. 12. 2013 in navaja, da sodišče ne presoja razlogov reorganizacije, vendar le v primeru, da gre za „samostojen“ oziroma „izključen“ razlog, torej razlog, ki ni odvisen od drugih razlogov, npr. ekonomski razmer, ipd. Obstoj teh razlogov mora tudi obstajati. V konkretnem primeru je bil razlog za ukinitev delovnega mesta potreba po zmanjšanju stroškov poslovanja, potreba po zmanjševanju stroškov poslovanja pa naj bi nastopila zaradi recesije in zmanjšanega obsega poslovanja. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov zahteve za varstvo pravic z dne 14. 10. 2013 z obrazložitvijo, da naj bi tožena stranka izvedla ponovno prijavo tožnika v zavarovanje pred prejemom zahteve za varstvo pravic. Tožnik je predlagal, da sodišče opravi poizvedbe pri ZZZS o datumu vročitve odločbe z dne 8. 10. 2013 toženi stranki, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvedlo. Tožena stranka je to odločbo prejela pred 14. 10. 2013 in bi lahko tožnika prijavila v zavarovanje, ne da bi bil tožnik prisiljen to zahtevati. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču ni mogoče očitati nepravilnega prenosa podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbi. Če pa je sodišče presodilo drugače, kot to pričakuje tožnik, ne gre za bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa lahko za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v konkretnem primeru ni izkazano. Sodišče je pravilno ugotovilo, da podružnica v Sloveniji ne sklepa poslov in ne opravlja pridobitne dejavnosti in se s samo prodajo ne ukvarja, kot tudi, da so finančna sredstva, ki jih tožena stranka kot podružnica prejema od matičnega podjetja plačilo za pokrivanje stroškov poslovanja in ne predstavljajo plačila za opravljanje dejavnosti. Zaradi negativnih številk, ki so se pojavile v prvi polovici poslovnega leta matičnega podjetja, ki je trajalo od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2013, je bilo vodji podružnice naloženo, da zmanjša stroške poslovanja. Zmotno je pravno naziranje tožnika, da tožena stranka recesije ni občutila, ker se obseg poslovanja ni zmanjšal. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se rezultati matične družbe ne morejo nanašati na toženo stranko, ker je bila odločitev o zmanjšanju stroškov poslovanja sprejeta v posledici recesije in zmanjšanja obsega poslovanja. Poslovanje pomeni opravljanje dejavnosti, torej skup aktivnosti - poslov, ki jih opravlja posamezni subjekt. Zato je pravilna jezikovna razlaga sodišča prve stopnje, da zmanjševanje poslovanja „pomeni tudi zmanjševanje stroškov poslovanja, pri čemer ni pomembno, ali dobiček raste ali pada“. Tožena stranka navaja, da se lahko delodajalec v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov dela odloči, da delovne naloge, ki jih je prej opravljal posamezni delavec drugače razporedi med zaposlene. Organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela je lahko podan tudi takrat, ko delodajalec sicer dosega dobre finančne rezultate. Ključno tudi je, da tožena stranka vse od sprejema sklepov o ukinitvi delovnega mesta vodje prodaje z dne 29. 3. 2013 do danes ni zaposlila nobenega novega delavca, delo so prevzeli drugi delavci. V zvezi s stroški zahteve za varstvo pravic tožnik navaja, da je tožena stranka tekom postopka trdila, da je tožnika ponovno prijavila v zavarovanje na podlagi odločbe ZZZS z dne 8. 10. 2013, ne na podlagi tožnikovega zahtevka z dne 14. 10. 2013, pri čemer pa ni prerekala, da je pooblaščenec tožene stranke po elektronski pošti prejel zahtevek že 14. 10. 2013. Ker je to dejstvo ostalo neprerekano, tožnik navaja, da bi ga moralo sodišče šteti kot dokazanega, torej posledično prisoditi tožniku stroške za varstvo pravic. Tožnik si zmotno razlaga določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Logično je, da je tožena stranka prerekala trditev, da naj bi tožnika ponovno prijavila v zavarovanje na podlagi dopisa pooblaščenke tožnika, ki je bil poslan v vednost pooblaščencu tožene stranke z elektronsko pošto dne 14. 10. 2013 ob 13.33 uri, če je tekom postopka navajala in predložila dokaze o tem, da je prijavila tožnika v ponovno zavarovanje pred prijemom dopisa pooblaščenke tožnika z dne 14. 10. 2013. Ponovna prijava tožnika v zavarovanje na ZZZS je bila urejena v dopoldanskih urah, torej pred 13.33 uro. Zato je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izkaz o odpošiljanju e-sporočila 14. 10. 2013 ob 13.33 uri ne dokazuje, da je pooblaščenec tega dne ob isti uri to informacijo tudi prejel, saj povratne informacije o prejemu e-sporočila, ki ga elektronsko poštno sporočanje sicer omogoča, tožnik ni predložil. Povsem pravno irelevanten je zato tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo izvesti dokaz o tem, kdaj je bila odločba ZZZS z dne 8. 10. 2013 toženi stranki vročena, če ni sporno, da je bila ponovna prijava tožnika izvedena z osebno vložitvijo vloge med uradnimi urami na ZZZS že 14. 10. 2013. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, ni storilo in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v vlogi z dne 23. 12. 2013 postavil podredni tožbeni zahtevek v primeru, da sodišče ne bi ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, o podrednem tožbenem zahtevku pa sodišče sploh ni odločalo. Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek v tožbi, ki ga je v vlogi z dne 23. 12. 2013 modificiral in postavil podredni zahtevek, da se ugotovi, da odpravnina, do katere je tožnik upravičen, znaša 5.093,84 EUR. Tožnik pa je ponovno na naroku za glavno obravnavo 6. 5. 2014 modificiral tožbeni zahtevek (stran 12 zapisnika) in izrecno navedel: „Tožnik zaradi navedenega modificira tožbeni zahtevek tako, da sedaj glasi:“, torej iz besedila jasno izhaja, kakšen tožbeni zahtevek je tožnik postavil na novo. O tako modificiranem tožbenem zahtevku je sodišče v celoti odločalo, iz zapisnika pa ne izhaja, da bi tožnik postavil še podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine. Tako je sodišče prve stopnje s sodbo odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožnika in ni podan pritožbeni ugovor, da sodišče ni odločalo o plačilu odpravnine.

8. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo zakonitega zastopnika B.B. in tožnika. Na podlagi tako izvedenih dokazov je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2013, ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja z izplačilom nadomestila plače oziroma izplačila razlike v plači, ki jo tožnik prejema pri drugem delodajalcu ter izplačilo odškodnine po določilih 118. člena ZDR-1 v višini 63.575,70 EUR, kar predstavlja tožnikovih deset plač.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za določen čas na delovnem mestu vodje prodaje. Tožena stranka je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 4. 2013, v nadaljevanju pa je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 4. 2013, v kateri je navedla, da tožniku preneha delovno razmerje po poteku 30-dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožniku je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) in navedla, da se je zaradi recesije in zmanjšanja obsega poslovanja tožena stranka odločila, da zmanjša stroške poslovanja in je zato ukinila delovno mesto vodje prodaje v podružnici A., pri čemer je sklep o ukinitvi delovnega razmerja sprejel vodja podružnice dne 29. 3. 2013. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnikova dela prenesla deloma na direktorja podružnice, deloma pa na preostale zaposlene delavce, delno pa na zaposlene v predstavništvu v D. (Hrvaška). Tožena stranka je tudi navedla, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe, saj nima na voljo drugih delovnih mest, ki bi ustrezale izobrazbi, znanju in delovnim izkušnjam tožnika, pri čemer pa je tožena stranka tudi manjši delodajalec.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje, pri čemer pa glede na pritožbene navedbe navaja, da je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če gre za prenehanje potreb po opravljanju določena dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Torej je lahko vzrok za nastanek poslovnega razloga tudi sprememba v organizaciji dela, izvedena na strani delodajalca. Za tako spremembo gre tudi, če delodajalec zaradi racionalizacije ukine posamezno delovno mesto s tem, da dela delovnega mesta prenese na druge delavce, ki poleg svojega dela opravljajo tudi dela ukinjenega delovnega mesta. Tako so organizacijske rešitve, zaradi katerih postane delo nepotrebno, v pristojnosti delodajalca, tako tudi dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči namreč tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta ali zmanjšanja števila delavcev zaposlenih na tem delovnem mestu. Podobno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je takšna organizacija potrebna (smotrna), ampak samo ugotavlja, ali je potreba po delu tožnika na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „vodja prodaje“ dejansko prenehala, ker je tožena stranka to delovno mesto ukinila in delo razporedila med druge delavce oziroma, ali je ukinitev delovnega mesta tožnika zgolj navidezna. V konkretnem primeru ukinitev delovnega mesta ni bila navidezna, tožena stranka na tem delovnem mestu na novo ni zaposlila drugih delavcev, pri tem pa tudi ni bistveno, ali držijo navedbe tožnika, o dobrem poslovanju oziroma dobičku tožene stranke. Organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela je lahko podan tudi takrat, ko delodajalec principal ali podružnica sicer dosega dobre finančne rezultate. Tako so neupoštevne pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka poslovala v spornem obdobju dobro.

10. Pritožba se tudi sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si tožnik zmotno tolmači stališče v predmetni zadevi, saj je sodišče v predmetni zadevi zavzelo stališče, da je reorganizacija izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov.

11. Pritožba se zmotno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 161/2013 z dne 9. 12. 2013 v kateri je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vendar je v konkretnem primeru bilo ugotovljeno, da je tožena stranka zaposlila delavko zato, da bi prevzela tožničino delo, njo pa odpustila. Ugotovljeno je tudi bilo, da delovno mesto produktivni vodja ni bilo ukinjeno in naloge tega delovnega mesta niso bile razdeljene med druge delavce, ampak je tožena stranka predhodno, z namenom, da bo prevzela tožničine naloge, zaposlila drugo delavko, tožnici pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tako je navedena zadeva povsem neprimerljiva s predmetno zadevo.

12. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbah 165. člena ZPP v povezavi z 154. členom in 155. členom ZPP.