Jedro

Pravočasnost zahteve za denacionalizacijo je mogoče preveriti le na podlagi ugotovitve, da je zahteva vsebovala vse podatke, ki so po določbi 62. člena ZDen obvezna vsebina zahteve za denacionalizacijo. Po 1. odstavku tega člena je obvezna sestavina podatek o premoženju, na katero se zahteva nanaša, kar pomeni, da mora vlagatelj zahteve navesti vse premoženje, za katerega zahteva vrnitev. V obravnavanem primeru je sporno, ali je mogoče šteti, da je tožnik s tem, ko je zahteval vračilo parcele, pravočasno zahteval tudi vračilo premičnin, ki so bile skupaj s stavbami na tej parceli podržavljene. Določba 2. odstavka 18. člena ZDen ne pomeni, da za premičnine ni potrebno postaviti posebnega zahtevka. Zakonska določba, da premičnine delijo usodo glavne stvari, pomeni, da so pravne podlage glede utemeljenosti zahtevka za vrnitev pritikline enake kot pravne podlage, po katerih se presoja utemeljenost oziroma pravočasnost zahtevka za vrnitev glavne stvari. Ni pa mogoče te zakonske določbe razlagati, da se v obseg vračanja vključuje, brez zahtevka, tudi vračilo premičnin. Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, zato je upravni organ vezan na zahtevek stranke in ne more odločati o vrnitvi pritikline brez posebne zahteve. Določba 2. odstavka 18. člena ZDen ne more veljati v postopkovnem smislu, da bi zahtevek za vrnitev glavne stvari hkrati impliciral tudi zahtevek za vrnitev pritikline.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.6.2003, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 25.7.2002. Prvostopni organ je kot prepozen zavrgel zahtevek za denacionalizacijo premičnin, ker ta ni bil postavljen v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvam tožene stranke ter pravni in dejanski podlagi, na kateri je sprejela svojo odločitev. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo, da je tožnik v zahtevi za denacionalizacijo postavil zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin, med katerimi je bila tudi parcela št. 106, k.o. ... Ta je bila upravičencu vrnjena na podlagi že pravnomočne odločbe v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. V zahtevi za denacionalizacijo pa ni posebej in natančno navedel podatkov o premičninah, katerih vračilo zahteva, kot to predpisuje 62. člen ZDen. Enako obveznost nalaga vlagatelju zahteve za denacionalizacijo tudi 17. člen tega zakona. V pravočasni zahtevi za denacionalizacijo z dne 4.3.1992 niso bile navedene premičnine, ki naj bi se v obliki odškodnine vrnile denacionalizacijskemu upravičencu. Samo navedba, da se zahteva vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov in prav tako navedba, da se zahteva vrnitev konkretnih parcel oziroma parcelnih številk ter navedba listin, na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno, je lahko le podlaga za dokazovanje utemeljenosti določene zahteve, ne nadomesti pa same zahteve za denacionalizacijo. Zato je bil upravni organ dolžan vlogo obravnavati kot nepopolno in zahtevati dopolnitev le v okviru v roku postavljenega zahtevka. Če pa zahtevek za vrnitev določenega premoženja (premičnin) ni bil izrecno postavljen, tožnikove vloge ni bilo mogoče šteti kot nepopolne in nesposobne za obravnavo. Zato upravni organ v obravnavanem primeru ni opustil dolžnosti, ki jo predpisuje zakon glede ravnanja z nepopolno vlogo. Tožnikova zahteva za vračilo premičnin, ki jo je prvič postavil dne 29.2.2002, je zato prepozna in jo je organ utemeljeno zavrgel. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo v tej zadevi uporabiti 2. odstavek 18. člena ZDen, ki določa, da pomožni in s tem podobni prostori ter pritikline, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari. Podržavljene premičnine so bile pritikline glavne stvari, torej stanovanjske zgradbe, ki je stala na parceli 106, k.o. .... Zahteval je vrnitev vsega podržavljenega premoženja in je v posebni rubriki na obrazcu izrecno navedel tudi listine, na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno. To so bile sklep Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 20.2.1953, ki se je nanašal tudi na premično premoženje, zapisnik o uradnem poslovanju Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici na licu mesta dne 15.4.1952 in odločba Ljudskega odbora Okraja Maribor z dne 11.7.1952, ki se nanaša na odvzeto mlatilnico. Zato je šteti, da je zahteval vračilo vsega premoženja, navedenega v listinah, kar je skladno z 8. členom ZDen in pomeni tako premične kot nepremične stvari. Tudi pri zahtevku za vračilo parcele št. 106 k.o. ... ni posebej navedel, da zahteva vračilo hiše oziroma objektov, pa je bilo v njegovem zahtevku za denacionalizacijo nepremičnin v tem obsegu v celoti ugodeno. Ker so bili v konkretnem primeru podatki o premičninah razvidni iz navedenih listin, bi ob pravilni uporabi predpisov morale pritikline deliti usodo glavne stvari in zanje priznana odškodnina v obliki obveznic SOD. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007, je vrhovno sodišče ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo je pritožbeno sodišče skladno z navedeno določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pravočasnost zahteve za denacionalizacijo je mogoče preveriti le na podlagi ugotovitve, da je zahteva vsebovala vse podatke, ki so po določbi 62. člena ZDen obvezna vsebina zahteve za denacionalizacijo. Po 1. odstavku tega člena je obvezna sestavina podatek o premoženju, na katero se zahteva nanaša, kar pomeni, da mora vlagatelj zahteve navesti vse premoženje, za katerega zahteva vrnitev. Upravni organ v postopku denacionalizacije ni dolžan preverjati, ali je vlagatelj zahteval vračilo vsega podržavljenega premoženja, ki je navedeno v listinah, ki so bile priložene zahtevi za denacionalizacijo. V obravnavanem primeru je sporno, ali je mogoče šteti, da je tožnik s tem, ko je zahteval vračilo parcele št. 106 k.o ... pravočasno zahteval tudi vračilo premičnin, ki so bile skupaj z stavbami na tej parceli podržavljene. Napačno je stališče pritožbe, da je to samo po sebi razumljivo, saj tudi ni zahteval vračila stavb, pa so mu bile s pravnomočno odločbo v obliki odškodnine SOD vrnjene. Stavbe niso pritikline ampak sestavine in so trajno spojene z zemljiščem zato posebne zahteve za vračilo stavb na določenem zemljišču ni potrebno postavljati. Drugače pa je z vprašanjem, ali je mogoče tudi šteti, da je z zahtevkom za vračilo stavb postavljen tudi zahtevek za vračilo premičnin. Revizija opozarja na določbo 2. odstavka 18. člena ZDen in v tem okviru uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da je v nasprotju z določbo tega člena upravni organ pomanjkljivo ugotovil, da gre za pritikline, ki delijo usodo glavne stvari in da bi moral zato šteti, da spadajo v okvir pravočasne zahteve za denacionalizacijo tudi pritikline kot so žaga, mlinske naprave, mlatilnica in gospodarsko orodje, kar je tožnik zahteval po preteku roka iz 64. člena ZDen. Ta določba še ne pomeni, da za premičnine ni potrebno postaviti posebnega zahtevka. Zakonska določba, da premičnine delijo usodo glavne stvari pomeni, da so pravne podlage glede utemeljenosti zahtevka za vrnitev pritikline enake kot pravne podlage, po katerih se presoja utemeljenost oziroma pravočasnost zahtevka za vrnitev glavne stvari. Ni pa mogoče te zakonske določbe razlagati, da se v obseg vračanja vključuje, brez zahtevka, tudi vračilo premičnin. Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek zato je upravni organ vezan na zahtevek stranke in ne more odločati o vrnitvi pritikline brez posebne zahteve. Določba 2. odstavka 18. člena ZDen ne more veljati v postopkovnem smislu, da bi zahtevek za vrnitev glavne stvari hkrati impliciral tudi zahtevek za vrnitev pritikline.

Bistvenih kršitev postopka revizija ni konkretizirala, zato revizijsko sodišče sodbe v tej smeri ni preizkušalo, saj v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava. Preizkus materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe pa je pokazal, da ji ni mogoče ničesar očitati.

Ker revident z revizijo ni uspel sam trpi stroške postopka.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).