Jedro

Pogoj nekrivde zajema tako položaj, ko stranka za določena dejstva in dokaze v času prvega naroka ni vedela, čeprav so tedaj že obstajali, kot tudi položaj, ko je stranka za določena dejstva in dokaze v času prvega naroka že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna.

Tožena stranka je z navedbami, da je spletna stran, na podlagi katere je tožeča stranka pridobila podatke o številu uporabnikov in času obratovanja, napačna, procesno trditveno (in dokazno) breme ponovno prevalila na tožečo stranko. Ker pa slednja nato ni podala več nobenih drugih trditev (npr. da ne gre za napačno spletno stran; da tudi iz aktualne spletne strani tožene stranke izhajajo ti podatki; da so bili zatrjevani podatki potrjeni s pričami ali ogledom itd.), trditvenega bremena glede pravno odločilnih dejstev (števila uporabnikov in časa obratovanja) ni izpolnila.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.602,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2020 dalje (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 6.876,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2020 dalje (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni v višini 986,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe (zoper zavrnilni del in odločitev o stroških). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor se nanaša na plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalnih odpadnih voda za obdobje od 2017 do 2019 na podlagi Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju Uredba).

_Glede pravne podlage_

6. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno pravno podlago (temelj) tožbenega zahtevka. Pojasnilo je, da je na podlagi prvega odstavka 11. člena Uredbe zavezanec za plačilo okoljske dajatve pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda (tožena stranka), okoljsko dajatev pa na podlagi četrtega odstavka tega člena izračunava, zaračunava in vplačuje izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode (tožeča stranka). Kakšne _vrste_ je to pravno pravilo, ni pravno relevantno. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker naj ne bi obrazložilo _vrste_ pravnega pravila, na osnovi katerega je plačnik okoljske dajatve (tožeča stranka) upravičen terjati zavezanca (toženo stranko) za plačilo okoljske dajatve, tako ni podana.

_Glede prekluzije_

7. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem navedb in dokaznih predlogov tožene stranke, podanih po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo z vlogo z dne 16. 8. 2021, kršilo pravila o prekluziji (četrti odstavek 286. člena ZPP).

8. Višje sodišče ugotavlja, da kršitev pravil o prekluziji ni podana. Ne drži pritožničino stališče, da sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega tehtanja, kateremu od načel – načelu koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe – bo dalo prednost. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Ugotovilo je, da sta glede na okoliščine konkretnega primera izpolnjena oba pogoja.

9. Višje sodišče pojasnjuje, da pogoj nekrivde zajema tako položaj, ko stranka za določena dejstva in dokaze v času prvega naroka ni vedela, čeprav so tedaj že obstajali, kot tudi položaj, ko je stranka za določena dejstva in dokaze v času prvega naroka že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna.1 Sodišče prve stopnje je glede tega pogoja navedlo, da je tožena stranka nove navedbe in dokaze glede piknik prostora in podatkov na spletni strani podala kot odgovor na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga je prejela na prvem naroku, na katerem pa zapisnika ni mogla natančno proučiti in nanj podati vseh pripomb. Slednjo ugotovitev sodišča, ki je pritožnica konkretizirano ne izpodbija, pa je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan nekrivde. Višje sodišče dodatno pojasnjuje, da je v omenjenem zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru naveden naslov spletne strani, na podlagi katere je inšpektor pridobil podatke o času obratovanja in številu enot obremenitve tožene stranke. V to spletno stran pa je tožena stranka lahko vpogledala šele po naroku in se je torej glede nje lahko brez krivde izjavila šele s sporno vlogo. Navedeno je v slednji vlogi pojasnila tudi tožena stranka in tako ne drži pritožničina navedba, da je sodišče prve stopnje zaključke o nekrivdi tožene stranke podalo, ne da bi se ta glede tega sploh substancirano opredelila. Trditveno in dokazno podlago glede časa obratovanja in števila enot obremenitve pa je tožena stranka pravočasno podala že v svojih predhodnih vlogah.

10. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo tudi, da dopustitev navedb in dokazov ni zavlekla reševanja spora, saj je bila vloga z dne 16. 8. 2021 vložena pred drugim narokom, ki je bil že razpisan (za 21. 9. 2021), in njegova preložitev ni bila potrebna.2 Glede na navedeno ne drži pritožničina graja, da je bilo sklicevanje sodišča prve stopnje na okoliščino, da navedbe in dokazi ne bi zavlekli reševanja spora, „povsem pavšalno in v ničemer opredeljeno“.

_Glede neizvedbe ogleda_

11. V konkretni zadevi je bilo sporno število uporabnikov stavbe (tj. gostov in drugih uporabnikov) in obratovalni čas tožene stranke, na podlagi česar se skladno s prvim, šestim in devetim odstavkom 12. člena Uredbe določi osnova za izračun okoljske dajatve.

12. Sodišče prve stopnje je glede števila uporabnikov stavbe zaključilo, da tožeča stranka ni navedla, kolikšne naj bi bile dejanske kapacitete tožene stranke, niti ni navedla, da je podatke poskušala pridobiti na način, določen v prvem odstavku 14. člena Uredbe, tj. s pozivom toženi stranki, ali z ogledom. V celoti je zato sledilo številu, ki ga je zatrjevala tožena stranka. Prav tako je navedlo, da naj bi to število tožeča stranka nenazadnje tudi sprejela v svojih navedbah na prvem naroku. Glede obratovalnega časa je zaključilo, da tožeča stranka v zvezi s tem ni podala trditev, razen, da je pri izdaji računa upoštevala, da tožena stranka obratuje celo leto ter da iz podatkov na spletu ne izhaja omejitev obratovanja. Zato je tudi glede časa obratovanja sledilo navedbam tožene stranke. Izvedbo ogleda je zavrnilo z obrazložitvijo, da je odločilo na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke ter da gre za informativni dokaz.

13. Pritožnica utemeljuje, da njena trditvena podlaga glede števila enot obremenitve in časa obratovanja ni bila pomanjkljiva. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z ogledom.

14. Tožeča stranka je trdila, da ima tožena stranka 120 ležišč, 200 sedišč in enega zaposlenega ter da sporni objekt obratuje celo leto. Pojasnila je, da je navedene podatke za ugotovitev višine okoljske dajatve za toženo stranko določil inšpektor v davčnem inšpekcijskem nadzoru tožeče stranke na podlagi javno dostopnih podatkov (spletne strani). Predložila je zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru in predlagala zaslišanje inšpektorja (ki je v izpovedbi njene navedbe tudi potrdil). S tem je procesno trditveno (in dokazno) breme prevalila na toženo stranko. Ta je trdila, da nima ležišč, da ima v notranjosti stavbe 36 stolov, na terasi 11 sedežev, na sosednjem travniku 38 sedežev in enega zaposlenega. Navedla je, da je dom odprt vse leto, zunanje kapacitete na travniku pa se uporabljajo le štiri mesece na leto v času od maja do oktobra. Glede spletne strani, na podlagi katere je inšpektor pridobil podatke, je pojasnila, da gre za staro spletno stran z napačnimi podatki. Tožeča stranka slednjega ni prerekala,3 temveč je zgolj vztrajala pri že navedenem številu uporabnikov in času obratovanja. Višje sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka z navedbami, da je spletna stran, na podlagi katere je tožeča stranka (oz. inšpektor) pridobila podatke o številu uporabnikov in času obratovanja, napačna, procesno trditveno (in dokazno) breme ponovno prevalila na tožečo stranko. Ker pa slednja nato ni podala več nobenih drugih trditev (npr. da ne gre za napačno spletno stran; da tudi iz aktualne spletne strani tožene stranke izhajajo ti podatki; da so bili zatrjevani podatki pridobljeni s pričami ali ogledom itd.), trditvenega bremena glede pravno odločilnih dejstev (števila uporabnikov in časa obratovanja) ni izpolnila. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno izvesti ogleda. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve. Zgolj navedba števila uporabnikov in časa obratovanja po neprerekanem pojasnilu tožene stranke, da so bili ti podatki pridobljeni na neveljavni podlagi, več ne zadošča. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za izvedbo ogleda, tožeči stranki ni kršilo pravice do izjave.

15. Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi „nedoslednosti“ obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedba sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede števila enot obremenitve pomanjkljiva, predstavlja materialnopravno presojo, ne pa nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih oz. nejasnosti.

16. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožeča stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

17. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.4 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in 154. členom ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej A. Galič, v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 599–600. 2 Višje sodišče dodatno pojasnjuje, da je bila vloga nasprotni stranki vročena že 26. 8. 2021 (vročilnica pri r. št. 19) ter da je tožena stranka v tej vlogi kot dokaz predložila le listinske dokaze, v katere je sodišče vpogledalo na (že razpisanem) drugem naroku. 3 Ugovarjala je le prekluziji, glede katere pa je višje sodišče že pojasnilo, da ni podana. 4 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017.