Jedro

Storilec tega kaznivega dejanja je lahko vsakdo, storjeno je naklepno, pri čemer ima storilec v zavesti, da hujska druge k protipravnemu ravnanju. Hujskanje je usmerjeno proti „drugim“, torej nedoločenemu številu ljudi, pri tem pa zakon ne zahteva, da mora iti za neidentificirane osebe, prav tako ne predvideva, da je to kaznivo dejanje možno storiti le na javnem kraju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo v točki pod I obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 20 KZ-1, obtoženega A. A. pa še kaznivega dejanja hujskanja k upiranju po prvem odstavku 302. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in en mesec zapora, za drugo kaznivo dejanje dva meseca zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Obtoženi B. B. je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti. V določeno kazen ji je vštelo čas prebit v priporu od 28. 1. 2014 od 12.30 ure do 11. 2. 2014. Oba obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodne takse ter potrebne nagrade in stroškov zagovornice postavljene po uradni dolžnosti. V delu pod točko II je zoper obtožene C. C., D. D. in A. A. izreklo zavrnilno sodbo za kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, zoper obtoženega A. A. pa še za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del izpodbijane sodbe je vložil pritožbo zagovornik obtoženega A. A. zaradi kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kaznivo dejanje opisano pod točko 1 sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje zaključke pa navedlo prepričljive razloge. Pri tem se je oprlo na prepričljivi izpovedbi policistov E. E. in F. F. Oceno o verodostojnosti izpovedbe E. je sodišče prve stopnje gradilo na okoliščini, da je izpovedoval korektno, saj je glede očitka, da naj bi obtoženi A. A. storil tudi kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, odkrito povedal, da ne more reči, da je bil prav ta obtoženec tisti, ki je poškodoval policijsko vozilo. Na podlagi te izpovedbe je državno tožilstvo očitek tega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari iz obtožnice umaknilo. Podobno je ocenjevalo tudi izpovedbo priče F. Te ocene pritožnik ne izpodbija temveč le trdi, da je vprašljivo, kako je bila ugotovljena istovetnost obtoženega A. A., saj je bila takrat na kraju dejanja že tema. Takšne navedbe niso prepričljive, saj pritožnik spregleda, da sta oba policista povedala, da A. A. poznata. Tudi iz zagovora obtoženega A. A. je razvidno, da oba policista dobro pozna, glede E. pa je celo povedal, da večkrat pride v romski tabor ter da ima s sabo službene pse. Da sta oba policista, predvsem pa policist E., dobro znana ostalim članom romske skupnosti, izhaja tudi iz zagovorov D. D., C. C. ter tudi G. G., saj ga vsi poznajo pod nadimkom „E.“. Iz tako izvedenega dokaznega postopka je možno zaključiti, da gre med policistom E., obtoženim A. A. in ostalimi člani romske skupnosti, za medsebojno poznanstvo. Iz tega razloga je neutemeljen pritožbeni očitek, da na kraju dejanja istovetnost obtoženega A. A. ni bila ugotovljena.

5. Na pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne vplivajo pritožbene navedbe, da obtoženi A. A. ni imel prav nikakršnega interesa, da policista ne bi opravila postopek z H. H. H. Res je, da sta policista sledila slednjega, ki pa je v svoji izpovedbi povedal, da je pri Romih tako, da kadar do česa pride, potem vsi stopijo skupaj, drugače pa so drug drugemu nevoščljivi. Sicer pa pritožnik razlogov izpodbijane sodbe, zakaj je sodišče prve stopnje izpovedbi obeh policistov ocenilo kot verodostojni, sploh ne izpodbija, prav tako pa tudi ne izpodbija zaključkov zakaj zagovoru obtoženca, v katerem je zanikal storitev obeh kaznivih dejanj, ne more slediti.

6. Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 2 pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker v konkretnem primeru ni šlo za neidentificirano množico, temveč za točno določene osebe, to so sorodniki obtoženega A. A. Meni tudi, da je to kaznivo dejanje možno storiti le na javnem mestu. Takšno stališče pritožnika pa ni sprejemljivo. Kaznivo dejanje hujskanja k upiranju po prvem odstavku 302. člena KZ-1 stori kdor druge hujska k nasilnemu upiranju, zakonitim odločbam ali ukrepom državnih organov ali proti uradni osebi, ki opravlja uradno dejanje. Že iz zakonskega teksta izhaja, da je storilec lahko vsakdo, to kaznivo dejanje je storjeno naklepno, pri čemer ima storilec v zavesti, da druge hujska k protipravnemu ravnanju. Hujskanje je usmerjeno proti drugim, torej proti nedoločenemu številu ljudi, pri tem pa zakon ne zahteva, da mora iti za neidentificirane osebe, prav tako ne predvideva, da je to kaznivo dejanje možno storiti le na javnem kraju. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

7. Tudi glede tega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje izvedlo potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo ter tudi tokrat navedlo prepričljive in utemeljene razloge zakaj je sledilo predvsem izpovedbi policista E. Res je policist F. F. povedal, da glede hujskanja ne ve nič konkretnega, ker je takrat imel postopek s soobtoženo G. G. in H. H. H., vendar se je sodišče prve stopnje glede zaključka, da je obtoženec storil tudi kaznivo dejanje hujskanja k upiranju po prvem odstavku 302. člena KZ-1 utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo policista E. Slednji pa je nedvoumno povedal, da je bil prav obtoženec nekakšen pobudnik, ki je pozival ostale naj ju (njega in F.) razbijejo, to je bilo usmerjeno proti njima, v posledici metanja različnih predmetov pa je bilo poškodovano celo policijsko vozilo. Na glavni obravnavi je pojasnil, da je obtoženec ostale pozival k upiranju, delno v slovenščini, kar je razumel, delno v romščini. Opisal je tudi, da je šlo za množico dvajsetih do tridesetih ljudi, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe F. F. in priče H. H. H., ki je pojasnil, da je po zraku proti policistoma letelo vse mogoče. Nesprejemljiva je pritožbena navedba, da naj bi obtoženi A. A., če je že vpil, to počel v romščini, saj nasprotno izhaja iz prepričljive izpovedbe E. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva pritožbena navedba, da se obtoženi A. A. takrat ni čutil poglavarja romske skupnosti oziroma ni imel vlogo vodje. Kaznivo dejanje hujskanja k upiranju lahko namreč stori kdorkoli in ni potrebno, da ima status vodje oziroma poglavarja.

8. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločbo o kazenski sankciji se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da sta določeni kazni in izrečena enotna kazen zapora glede na težo očitanih kaznivih dejanj ter pravilno ugotovljene okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, povsem primerno in pravično povračilo za storjeni kaznivi dejanji. Okoliščino, da je prvo kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, je sodišče prve stopnje upoštevalo v zadostni meri. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi kot olajševalno okoliščino bilo potrebno upoštevati relativno časovno oddaljenost od samega dogodka, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je to okoliščino potrebno pripisati dejstvu, da se obtoženci na glavno obravnavo niso odzivali, zaradi česar je sodišče prve stopnje glede soobtožene G. G. moralo celo poseči po takoimenovanem disciplinskem priporu, da je zagotovilo njeno navzočnost na glavni obravnavi. Na pravilno odmerjeno kazen ne vpliva pritožbena navedba, da je obtoženčeva predkaznovanost povezana z njegovo odvisnostjo od prepovednih drog, glede katere v kazenskem spisu ni nobenih dokazov. Pa tudi sicer ta okoliščina, v kolikor bi bila ugotovljena, sama po sebi ne more predstavljati olajševalne okoliščine pri odmeri kazni za obravnavani kaznivi dejanji.

9. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob upoštevanju okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede obtoženčevih premoženjskih razmer, ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.