Jedro

Dejstvo, da so se okoliščine, ki jih je med postopkom zatrjevala toženka, v končni odločitvi sodišča obrnile njej v škodo, ne more biti podlaga za uspeh njene pritožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti (I. točka izreka) in odločitev o pravdnih stroških pridržalo za odločitev o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka in predlaga zavrnitev zahtevka s stroškovno posledico. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru predračunska vrednost obnovitvenih del znašala prek 100.000 EUR, je pa nato zmotno zaključilo, da slednje z vidika kritja sploh ni pomembno, ker tožničina nezgoda ni v vzročni zvezi s samimi obnovitvenimi deli. Odločitev sodišča naj bi bila v nasprotju s trditveno podlago tožnice in s podatki v spisu. Pritožba povzema trditve tožnice o tem, da so se v poslovni stavbi v času nezgode odvijala obnovitvena dela, in da je podana odgovornost upravljavca stavbe, ki ni zagotovil varnega prehoda obiskovalcev in zaposlenih v poslovno stavbo, ki je bila v obnovitveni fazi, katero naj bi dokazovale tudi fotografije v spisu. Ker naj bi tožnica svojo poškodbo vezala na obnovitvena dela in je bilo to dejstvo med pravdnima strankama nesporno ter ga je toženka med postopkom priznala, se sodišče ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem vzročne zveze, Tudi sicer je sodišče (po mnenju pritožbe) napačno presodilo vsebino listin. Ni res, da se tehnični prevzem ni nanašal na delovanje spornih vrat. To dokazuje tudi prevzemni zapisnik. Ob pregledu so prisotni ugotavljali, da je za sporna drsna vrata podan opis delovanja za digitalno komandno stikalo, vgrajeni pa sta analogni. Glede na to, da je bila kasneje izvedena še zamenjava notranjega senzorja in označitev (polepitev) vrat, stanje vrat dne 13. 5. 2011 ni bilo dokončno. Enotna polepitev vseh steklenih površin kaže na to, da je projektant predvidel enak vzorec na vseh steklenih površinah, ker pa vsega stavbnega pohištva ni montiral isti izvajalec, se je polepitev izvedla za vse skupaj naknadno. Pritožba na podlagi svojih navedb sklepa, da je škoda tožnici nastala zaradi obnovitvenih del, da pa konkretna odgovornost toženkinega zavarovanca kot investitorja ni predmet zavarovanja, zato zavarovalni primer ni nastal. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V prvem sojenju je ostalo sporno, kaj je predmet kritja po zavarovalni pogodbi, na katero se opira tožba. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, izdane v novem sojenju, je predmet zavarovalnega kritja po zavarovalni polici, na katero se opira tožba, splošna odgovornost etažnih lastnikov za nesreče tretjih, ki izvirajo iz posesti večstanovanjske stavbe na ... kot celote. Ugotovljeno je, da toženkin zavarovanec odgovarja, ker zaposlenim in obiskovalcem ni omogočal varnega vstopa v stavbo z ustrezno označitvijo vrat in ustrezno nastavitvijo senzorja gibanja. Tega zaključka toženka s pritožbo ne izpodbija(1). Izpostavlja pa, da je bilo med strankama (domnevno) nesporno, da je do poškodbe tožnice prišlo zaradi obnovitvenih del, zaradi česar sodišče ne bi smelo ugotavljati vzročne zveze za nastanek škodne posledice(2).

6. Takšna argumentacija pa ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Ob pregledu spisa pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dejstva, da je do škode prišlo v zvezi z izvajanjem obnovitvenih del, ne moremo šteti za nesporno dejstvo v smislu 214. člena ZPP(3). Tožnica je v tožbi resda zatrjevala, da so se v stavbi v času nezgode odvijala obnovitvena dela, da vrata niso bila ustrezno označena in da senzorji za odpiranje vrat niso bili ustrezno nastavljeni, vendar je toženka tem trditvam v svojem odgovoru na tožbo nasprotovala in navajala, da so bila vrata dokončno montirana že 13. 5. 2011 (torej mesec dni pred nesrečo) in bila od tega dne dalje normalno v obratovanju ter na njih ni bilo potrebno opraviti nobenih dodatnih popravil. Dodatno je v svoji vlogi z dne 26. 11. 2011 (pred prvim narokom) toženka navajala, da so bila nova vrata v celoti, skupaj s konstrukcijo, stekli in senzorji, zmontirana in dana v uporabo 13. 5. 2011, servis dne 13. 7. 2011 pa je bil opravljen izključno zaradi nadgradnje vrat za potrebe alarmnega sistema. Toženka je tudi izpostavila, da ni bila dolžna oblepiti vrat z nalepkami in je verjela, da so bila, ker so bila montirana s strani certificiranega proizvajalca, varna. Ne drži torej pritožbeno stališče, da je toženka priznala, da je do škode prišlo v zvezi z izvajanjem obnovitvenih del. Nasprotno, ona sama je trdila, da so bila vrata v kritičnem času že v normalnem obratovanju ter je pri montaži novega senzorja in oblepitvi z nalepkami šlo samo za nadgradnjo. Tak zaključek je v izpodbijani sodbi sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Utemeljeno je presojalo, ali je do poškodbe prišlo v zvezi z izvajanjem obnovitvenih del, saj je dvom o tem vzbudila prav toženka. Izpodbijana vmesna sodba tako sprejema stališče, za katerega se je v svojih vlogah zavzemala sama toženka. Dejstvo, da so se okoliščine, ki jih je med postopkom zatrjevala, v končni odločitvi obrnile njej v škodo, ne more biti podlaga za uspeh njene pritožbe.

7. Pritožba zato neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bila vrata od 13. 5. 2011 v polnem obratovanju. Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo začetka normalnega obratovanja vrat presojalo na podlagi dopisa izvajalca (priloga B7), fotografij (A5) in izpovedi priče J. Vsebino dokazov je ocenilo tudi z vidika procesnega ravnanja pravdnih strank. Dokazna ocena je prepričljiva, življenjska in ustrezno podprta. Toženka šele v pritožbi izpostavlja, da naj bi iz prevzemnega zapisnika izhajalo, da se je prevzem nanašal tudi na pregled spornih vrat, čeprav bi to trditev glede na njihovo naravo lahko podala že med postopkom na prvi stopnji. V pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oz. ne pojasni, zakaj te trditve ni postavila že pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nadalje toženka v pritožbi izpodbija zaključek izpodbijane sodbe, da neoznačitve vrat ne gre pripisati dejstvu, da so po vgraditvi vrat še potekala obnovitvena dela. Pri tem se sklicuje na tožbene navedbe in fotografije enotne označitve vseh steklenih površin. Toženka je nasprotno (da oblepitev z nalepkami ni predstavljala obnove vrat) zatrjevala sama v svojih vlogah, zato njeno sklicevanje na tožbene trditve ne more biti uspešno. Da je kasneje prišlo do ustrezne (enotne) označbe vseh steklenih površin v stavbi (kar pritožba dokazuje s fotografijami), med strankama ni sporno. Pritožba pa s to ugotovitvijo ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da vrata niso bila ustrezno označena pravočasno - torej takrat, ko so bila predana v normalno uporabo obiskovalcem stavbe.

8. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo pa glede na pravilnost razlogov izpodbijane odločitve in očitno neutemeljenost pritožbe ni bil potreben strošek postopka, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Nenazadnje je takšno obliko zavarovalnega kritja v svoji vlogi z dne 26. 11. 2013 zatrjevala sama toženka.

Op. št. (2): Toženka se pri tem opira na 1) točko tretjega odstavka 1. člena splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti, ki se glasi: Če gre za objekte iz 1. in 2. točke 2. odstavka tega člena, je z zavarovanjem krita tudi odgovornost: 1) zavarovanca kot naročnika ali izvajalca gradbenih del (nova gradnja, preurejanje, popravljanje, vzdrževanje), če stroški del po predračunu ne presegajo zneska 10.000 EUR.

Op. št. (3): Po tej določbi ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala, pri čemer se za priznana štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ni zanikala (ali jih je zanikala brez navajanja razlogov).