Jedro

S tem ko zagovornik drugače ocenjuje izpovedbi prič, ne uveljavlja kršitev določb ZKP, saj spada ocena verodostojnosti izpovedb prič na področje dokazne ocene. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo S.H. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po 1. odstavku 329. člena tega zakona. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen enega meseca zapora, za drugo tri mesece ter mu zatem po določilih o steku izreklo enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je glede dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči izdalo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilno sodbo, obdolžencu pa je za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ že določeno kazen enega meseca zapora izreklo, sicer je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodne odločbe je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik ponavlja pritožbene razloge, ki jih je že pritožbeno sodišče v svoji sodbi ocenilo kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma v zahtevi sicer res očita kršitev procesnega in materialnega zakona, vendar pa v obrazložitvi teh kršitev ne pojasni. S tem ko drugače ocenjuje izpovedbi prič A.R. in V.R. namreč ne uveljavlja kršitev določb ZKP, saj spada ocena verodostojnosti izpovedb prič na področje dokazne ocene. Na skoraj identične navedbe zagovornika v pritožbi je, kot je na to opozoril že vrhovni državni tožilec, odgovorilo pritožbeno sodišče v svoji odločbi (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje), ti zaključki pa so povsem jasni, oziroma vsebujejo konkretne odgovore na zagovornikove pomisleke, izražene v pritožbi.

Zahteva pa tudi ne more biti uspešna v delu, kjer zagovornik sicer uveljavlja kršitev določb materialnega zakona, ki naj bi bila podana s tem, ko je sodišče obsojenca, ki mu dejanje ni bilo dokazano, spoznalo za krivega. Tudi v tem primeru se zagovornik očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča, oziroma uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se v uvodu sklicuje vložnik v zahtevi, temveč je zahteva podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je brez zaposlitve, prijavljen je na zavodu za zaposlovanje in brez socialne pomoči, zaradi česar bi s plačilom povprečnine bilo lahko ogroženo njegovo vzdrževanje.