Jedro

Bistvo društva kot pravne osebe je, da deluje navzven kot subjekt z lastno pravno osebnostjo. Ko postane subjekt prava, pa postane pravo zanj obvezno, kar pomeni, da postane tudi deliktno odgovoren. Slednje pomeni, da to, na kakšnih načelih temeljijo medsebojna razmerja članov društva in kakšen namen in cilje članstvo v društvu uresničuje, za deliktno odgovornost društva kot pravne osebe ni pravno odločilno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da obstoji odškodninska obveznost tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) za tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) dne 12. 7. 2013 nastalo škodo do 60 %, tožeča stranka pa je k škodnemu dogodku prispevala do 40 %.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o njeni do 60 % odgovornosti za tožniku nastalo škodo. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika po temelju v celoti zavrne oziroma da se zavrne odgovornost toženke še za preostalih 60 %. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno odločitev o 60 % odgovornosti njenega zavarovanca - društva utemeljilo s tem, da ta ni poskrbel za varno opravljanje dela in ustrezen varen delovni pripomoček, toženki pa ni uspelo dokazati, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za varno delovno okolje in ustrezno lestev, zaradi česar je kršil svojo dolžnostno ravnanje in je tožniku odgovoren za nastalo škodo. Delovanje društva ni možno primerjati z delovanjem podjetij, saj gre pri društvih za združevanje občanov, ki so se zavezali, da bodo aktivno sodelovali ter s svojim delom prispevali k uresničevanju ciljev in nalog društva, člani društva pa so med seboj enakopravni in imajo enake pravice in obveznosti tako pri upravljanju društva kot pri udejstvovanju pri dejavnostih društva. Tako zavarovanca kot društvo sestavlja tako tožnik kot ostali člani društva in so zato vsak posebej in vsi skupaj zadolženi za varno in pravilno delovanje društva in vseh akcij, ki se jih udeležujejo. Ker člani društva v društvu delujejo prostovoljno, iz tega sledi zaključek, da člani tudi sami prevzamejo riziko in eventualne posledice tega svojega prostovoljnega delovanja. Tudi Statut njenega zavarovanca v 33. členu, kjer so določene naloge predsednika društva, ne določa, da je predsednik odgovoren za vzdrževanje opreme društva in za varno delo članov društva. Predsednik po statutu njenega zavarovanca le zastopa, vodi in predstavlja društvo, ostale naloge in delo društva pa izvajajo vsi člani društva, tudi predsednik društva, enakopravno. Sicer pa, četudi bi bil predsednik zadolžen za vzdrževanje sporne lestve, je bilo tekom pravdnega postopka ugotovljeno, da je bila ta v takšnem stanju, da njena poškodba na zunaj ni bila vidna. Tožnik je tudi trdil, da je lestev pred uporabo pregledal, pa ni opazil nobene nepravilnosti. Tako tudi predsednik ni mogel vedeti, da je z lestvijo kaj narobe in mu ni mogoče očitati, da je karkoli opustil, kar je imelo za posledico tožnikovo poškodbo. Zato toženka meni, da zavarovanec - društvo, kot prostovoljno združenje občanov, za tožniku nastalo škodo ne more odgovarjati, saj v konkretnem primeru ne gre za nikakršno protipravno ravnanje, ki bi ga bilo možno očitati društvu in bi imelo za posledico obravnavano poškodbo tožnika. Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo do pravočasnih trditev toženke, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi nesrečnega naključja, ki ga ni bilo mogoče pričakovati niti odvrniti.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, da dejstva, da so člani društva enakopravni in delo opravljajo prostovoljno, zavarovanca toženke ne opravičuje, da ne bi bil dolžan poskrbeti za varno opravljanje del, torej za varno in ustrezno orodje in pripomočke. Da zavarovanec ni poskrbel za varno opravljanje del, izhaja že iz izpovedbe predsednika društva, da je bila lestev stara in da zanjo ni bil nihče zadolžen. Tožnik je predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe navedlo pravilno pravno podlago za presojo utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka zoper toženko ter v zvezi s krivdno podlago odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca po prvem odstavku 131. člena OZ podalo tudi pravilno pravno razlogovanje o trditvenem (in dokaznem) bremenu pravdnih strank v zvezi z elementi civilnega delikta ter o tem, kaj pomeni krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve zgolj ponavlja, da obrnjeno dokazno breme pomeni predpostavljeno krivdo, kar pomeni, da če oškodovanec - tožnik izkaže, da mu je škoda nastala (torej je v vzročni zvezi) zaradi protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, je s tem dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba (oziroma toženec) pa se lahko te odškodninske odgovornosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da (čeprav vzrok za škodo izvira iz njene sfere) za nastalo škodo ni kriva. Slednje pomeni, da se lahko odgovorna oseba razbremeni odgovornosti, če zatrjuje in dokaže, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo oziroma je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

6. Društvo je pravna oseba zasebnega prava. Pravni položaj pravne osebe kot odgovorne osebe izhaja iz dejstva, da pravna oseba svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. Ravnanje njenih organov se šteje za ravnanje same pravne osebe, ne pa fizičnih oseb, ki so člani organa. Za škodo, ki jo povzročijo fizične osebe kot člani njenih organov, odgovarja sama pravna oseba. Ker ima pravna oseba svojo voljo, je ne le poslovno, ampak tudi civilno pravno deliktno sposobna. Pravna oseba je tako lahko odškodninsko odgovorna zaradi ravnanja svojih organov (odgovornost za lastna ravnanja) in za ravnanja, ki so jih opravili njeni delavci (oziroma v primeru društva člani) zanjo (odgovornost za ravnanja drugega). Pravo pri dejanjih fizičnih oseb, ki so člani organov pravne osebe, ne ločuje med dejanjem in odgovornostjo za to delovanje, kot to velja, če škodo povzroči fizična oseba, ki je delavec pravne osebe. Dejanje fizične osebe, kot člana organa pravne oseb, se tako šteje kot dejanje pravne osebe. Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, pa osebno ne more biti odškodninsko odgovorna, če je dejanje storila pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije (prvi odstavek 148. člena OZ), razen, če škodo povzroči naklepno ali iz hude malomarnosti. Ob slednjem ima namreč pravna oseba zoper njo regresni zahtevek (drugi odstavek 148. člena OZ).1 Vse navedeno velja tudi za društva kot pravne osebe zasebnega prava. Res ta nastanejo na podlagi avtonomne volje in zaradi uresničevanja določenih zasebnih interesov, vendar pa imajo, da lahko delujejo in izpolnjujejo svoj pravni namen in cilje, svoj organizacijski ustroj. Bistvo društva kot pravne osebe je, da deluje navzven kot subjekt z lastno pravno osebnostjo. Ko postane subjekt prava, pa postane pravo zanj obvezno, kar pomeni, da postane tudi deliktno odgovoren. Slednje pomeni, da to, na kakšnih načelih temeljijo medsebojna razmerja članov društva in kakšen namen in cilje članstvo v društvu uresničuje, za deliktno odgovornost društva kot pravne osebe ni pravno odločilno.

7. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval kot udeleženec po organih društva določene (sklep sprejet na občnem zboru društva) in izvajane oprave del na objektu društva, ko je ob izvajanju teh del ob stopu na lestev, ki mu je bila edina na razpolago, popustila letvica, zaradi česar je padel in se poškodoval, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o tožnikovi izkazanosti nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke, ko ta ob izvajanju predvidenih določenih del na objektu, tožniku kot udeležencu, ni zagotovil varnih pogojev dela oziroma takšnih pripomočkov, ki bi mu zagotavljali varno opravljanje dela. Ker je tožnik tudi dokazal, da mu je zaradi neustrezne lestve ob opravi takšnih del nastala škoda (torej je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in tožniku nastalo škodo), je tako dokazal tiste elemente civilnega delikta, za katere trditveno in dokazno breme je na njegovi strani. Ob domnevani krivdi pa je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke oziroma o utemeljenosti temelja tožnikovega odškodninskega zahtevka zoper toženko. Ob nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je toženka kot ekskulpacijske razloge za razbremenitev krivde njenega zavarovanca zatrjevala zgolj, da bi si tožnik kot prostovoljen in enakopraven član društva moral pred pričetkom del sam zagotoviti varne pogoje dela in varno delovno orodje oziroma pregledati ali je lestev dovolj varna ter da člani društva sami nosijo rizik in posledice svojega prostovoljnega in enakopravnega delovanja v društvu, pa je to pravilno zaključilo, da se toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca ni uspela ekskulpirati. Glede na zgoraj obrazloženo, se pritožbeno ponavljanje takšnih trditev in z njimi utemeljevani očitki o pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, izkažejo kot neutemeljeni. Glede na predstavljeno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank za posamezne elemente civilnega delikta so neupoštevne in s tem neutemeljene pritožbene trditve o tem, kaj je v zvezi z lastnostmi lestve zatrjeval oziroma izpovedoval tožnik in priča K..

8. Ob ugotovljenem nedopustnem ravnanju zavarovanca in ugotovitvi njegove oziroma toženkine odškodninske odgovornosti, trditve toženke, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi nesrečnega naključja, ne predstavljajo takšnih trditev, da s takšnimi zaključki sodišča nanje ne bi bilo odgovorjeno. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni smiselni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano vmesno sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker je odločitev o povrnitvi stroškov odvisna od končnega uspeha, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Primerjaj sodbe VS RS II Ips 111/2009, II Ips 166/2000, D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga - stran 845-847, N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 686-687.