Jedro

Tožnik je pri razkladanju tovora utrpel nezgodo pri delu. Med razkladanjem z viličarjem se je ena paleta zataknila v cerado kamiona, zato jo je hotel poravnati. Stopil je na keson in prijel za les na sredini palete, ki se je odtrgal, zato je padel s kesona na tla. Vodja vzdrževanja, ki je tožnika uvedel v delo, je izpovedal, da tožniku ni dal posebnih navodil v zvezi z delom pri razkladanju, in da ga nikoli ni opozoril, da vozila ne sme razkladati. Pri toženi stranki je obstajala praksa, da vozniki pomagajo pri razkladu oziroma premiku palet, ker s tem viličaristu olajšajo razkladanje tovora, hkrati pa s tem prihranijo čas ter preprečijo morebitne poškodbe na vozilu. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku za nastalo škodo v nesreči pri delu ne odgovarja niti krivdno, ker naj bi do škode prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožba (pravilno: tožbeni zahtevek) tožnika, ki je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 12.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.101,95 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v pritožbi trdi, da je tožena stranka s pravilnikoma uredila vprašanje delovnih nalog pomoči pri razkladanju, zato je vprašanje sklenjene zavarovalne pogodbe glede odgovornosti v zvezi z razkladanjem irelevantno. Če bi imela tožena stranka sklenjeno zavarovanje odgovornosti za razkladanje, bi tožnik imel tožbo zoper zavarovalnico skladno z 943. členom Obligacijskega zakonika. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavedal obsega delovnih obveznosti, torej da ne sme pomagati pri razkladanju. Tak zaključek je tudi v nasprotju z notranjim aktom delodajalca, ki je določil tveganje za poškodbo pri delu pri razkladanju tovora, tako tveganje pa lahko nastane le, če se razkladanje opravlja. Če bi bil razklad prepovedan, se ne bi opravljal in tveganje ne bi nastalo, zato ga tudi ne bi bilo potrebno opredeljevati. V konkretnem postopku ni bilo zatrjevano ali dokazano, da sta pravilnika prenehala veljati ali da sta bila spremenjena. Sodišče ne bi smelo opreti sodbe na izpovedi prič o tem, da so vse delali delavci pri razkladu sami. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ker je samo ugotavljalo, kdaj je bil tožniku znan obseg škode. Sodišče nima ustreznega znanja za ugotavljanje, kdaj je zdravljenje poškodb zaključeno z medicinskega vidika. Gre za vprašanje, ki je odvisno od ugotovitev izvedenca medicinske stroke.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo poudarila, da ni podana niti objektivna niti subjektivna odgovornost tožene stranke. O tem, kakšne so bile naloge tožnika kot voznika in kako gre razumeti določbe pravilnikov tožene stranke o delovnih obveznostih voznikov, sta skladno izpovedala A.A. in B.B.. Pravilnost take razlage pa so potrdile priče C.C., D.D., E.E. in F.F., ki so vsi izpovedali, da je edina naloga šoferja pri razkladanju ta, da odpre cerado oziroma stranico kamiona. Trditev, da se tožnik ni zavedal obsega svojih delovnih obveznosti, je protispisna in nelogična. Tožnik se je zavedal, da je s pomočjo viličaristu pri razkladanju kršil pravilnike v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi. Samovoljno in naklepno je kršil navodila delodajalca in se pri tem poškodoval, zato toženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo še navaja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni ugotavljalo, kdaj naj bi bil tožniku znan obseg škode - ker tožnik ni sporočil podatka o imenu zdravnika ter ambulante, v kateri se je zdravil. Zato je neresničen pritožbeni očitek, da je sodišče to dejansko vprašanje, za katerega se zahteva posebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, ugotavljalo. Ob neobstoju predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo pa tudi ni bilo potrebno ugotavljati ostalih elementov odškodninske odgovornosti. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka še navedla, da želi tožnik s ponovno pritožbo le zavlačevati postopek.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zaradi česar je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Tožnik v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da je samo ugotavljalo, kdaj je bilo njegovo zdravljenje zaključeno in kdaj mu je bil znan obseg škode, s čimer naj bi storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj za takšno ugotavljanje ne bi imelo strokovnega znanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tožnika pozvalo, da sporoči ime zdravnika in pojasni, v kateri ambulanti se je zdravil. Pooblaščenec tožnika je v ponovljenem postopku pojasnil, da se tožnik nahaja v Srbiji, zato je prosil za podaljšanje roka. Zahtevane podatke je predložil po izteku roka - na dan naroka, dne 4. 3. 2014. Prvostopenjsko sodišče predloženih podatkov o lečečem zdravniku ni upoštevalo, ampak je na podlagi vpogleda v medicinsko dokumentacijo, s katero je razpolagalo, ocenilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno že pred podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dne 25. 10. 2007. Pritožbeno sodišče s takim zaključkom ne soglaša in ponovno poudarja, da glede na naravo tožnikove poškodbe celotna škoda (predvsem zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) na dan podpisa sporazuma še ni mogla biti znana. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno napačno presodilo čas prenehanja tožnikovega zdravljenja, kar pa ni bistvena kršitev določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost sodbe. Pravilnost odločitve namreč pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa dokazne ocene in pravilne uporabe materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je uporabilo zmotno in zato sprejelo napačno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 11. 5. 2007 na delovnem mestu utrpel pri razkladanju tovora pri družbi G. d.d.. Med razkladanjem z viličarjem se je ena paleta zataknila v cerado kamiona, zato jo je hotel poravnati. Stopil je na keson in prijel za les na sredini palete, ki se je odtrgal, zato je tožnik padel s kesona na tla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da v zvezi z opisanim škodnim dogodkom ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Zaključilo je, da tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana. Škoda je nastala pri razkladanju tovora pri prejemniku tovora, družbi G. d.d., ki je zadolžena za razkladanje in tudi odgovarja za morebitno povzročeno škodo. Tožena stranka pa ob nastanku škode ni bila imetnik palete, prav tako se ni ukvarjala z dejavnostjo razkladanja tovora. Paleta s papirjem, težka 30 kg in ovita v polivinilast papir brez ostrih vogalov, sama po sebi ni nevarna stvar, prav tako razkladanje take palete z viličarjem ni delo s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da ni podana niti krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je tožnik ravnal nedopustno, saj pri razkladanju tovora sploh ne bi smel sodelovati. Sodišče prve stopnje je zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škode prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožnika. Prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo izpovedbe vodje vzdrževanja pri toženi stranki B.B., ki je tožnika uvedel v delo in ki je izpovedal, da tožniku ni dal posebnih navodil v zvezi z delom pri razkladanju (ne pri poskusni vožnji in tudi ne kasneje), in da ga nikoli ni opozoril, da vozila ne sme razkladati. V zvezi s tem je le pojasnil, da vozniki že sami vedo, kakšne so njihove dolžnosti glede razkladanja in je tudi tožnik to moral vedeti glede na svojo starost. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno upoštevalo izpovedb tožnika, A.A. in C.C., ki kažejo na obstoj prakse pri toženi stranki, da vozniki pomagajo pri razkladu oziroma premikajo palete, s čimer prihranijo čas. C.C., ki je pri družbi G. d.d. odgovoren za carinsko posredovanje in skladišče, je namreč izpovedal, da voznik pri razkladu praviloma ne pomaga, a se dogaja, da vozniki pomagajo pri razkladanju v smislu premika palet. Pojasnil je, da vozniki to delajo na lastno iniciativo in odgovornost, ker se s tem izognejo odpiranju cerade, s tem pa prihranijo približno 20 minut. A.A., ki je bil v spornem času direktor tožene stranke, pa je pojasnil, da ne izključuje možnosti, da se v njihovih vozilih nahajajo kavlji, ki si jih vozniki verjetno naredijo sami za pomoč pri raztovarjanju. Izpostavil je domnevo, da je tožnik na svojo iniciativo pomagal pri razkladanju, ker je želel čimprej naprej, saj se mu čakanje v skladišču ne šteje kot prevoz.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri toženi stranki obstajala praksa, da vozniki pomagajo pri razkladu oziroma premiku palet, ker s tem viličaristu olajšajo razkladanje tovora, hkrati pa s tem prihranijo čas ter preprečijo morebitne poškodbe na vozilu. Tožena stranka pa je takšno prakso dopuščala.

Ne nazadnje mora voznik kot delavec skladno s predpisi svoje delo opravljati vestno in z vozilom upravljati kot dober gospodar, zato se od njega tudi pričakuje, da v določeni meri skrbi za preprečitev nastanka škode na vozilu. To izhaja tudi iz izpovedi B.B. o tem, da vozniki vedo, da morajo pri razkladanju paziti, da se vozilo ne poškoduje, pri čemer pa naj bi bila njihova naloga, da na to le opozorijo razkladalca. A.A. pa je v zvezi s tem pojasnil, da naj bi pomoč pri natovarjanju in raztovarjanju, ki je navedena v oceni tveganja za delovno mesto voznika, pomenila le nadzor in kontrolo razkladanja. Po oceni pritožbenega sodišča je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora voznik le odmakniti stebričke cerade in se nato umakniti proč, saj od daleč ne more nadzorovati razkladanja tovora in opozoriti razkladalca, če grozi poškodovanje vozila. V Pravilniku o organizaciji in izvajanju notranje kontrole z dne 1. 1. 2007 in Pravilniku o delu voznikov motornih vozil toženca z dne 1. 12. 2007 so določene obveznosti voznikov. Med drugim je v 6. členu Pravilnika o organizaciji in izvajanju notranje kontrole navedeno, da je tožnik materialno odgovoren za vozilo in tovor ter tehnično stanje vozila ter zunanji videz, iz 9. člena pa izhaja, da je voznik odgovoren za kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na vsebino obeh pravilnikov ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, ki je upoštevalo le izpoved A.A., da se določba o odgovornosti voznika nanaša na drugačne primere (npr. če bi voznik v prometu povzročil škodo in pobegnil) in ne tudi na primer poškodovanja cerade. Voznik s poškodovano cerado ne more nadaljevati vožnje oz. taka vožnja predstavlja kršitev cestnoprometnih predpisov, zato je razumljivo, da je tožnik želel preprečiti poškodovanje cerade, v katero se je zataknila paleta. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik v takem primeru moral le vpisati v zapisnik, da je prišlo do poškodbe cerade, je zato nesprejemljiv. Ne gre pa spregledati niti vsebine opisa delovnega mesta voznika tovornega vozila ter ocene tveganja, na katere utemeljeno opozarja pritožba in iz katerih izhaja, da mora delavec na tem delovnem mestu pomagati pri natovarjanju in raztovarjanju, oziroma da morajo vozniki tudi ročno premeščati bremena.

Glede na vse navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku za nastalo škodo v nesreči pri delu dne 11. 5. 2007 ne odgovarja niti krivdno, ker je do škode prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožnika.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, upoštevajoč zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča, zlasti pa izvesti predlagane dokaze za ugotovitev višine odškodnine, do katere je upravičen tožnik. Nato naj prvostopenjsko sodišče ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.