Jedro

V sklepu o podaljšanju pripora zadošča ugotovitev v razlogih, da se okoliščine, ki so bile podane ob odreditvi pripora, niso v ničemer spremenile.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 8.10.1999, na predlog preiskovalnega sodnika tega sodišča zoper obdolženega B.V. podaljšal pripor še za 15 dni, to je do vključno 28.10.1999 in sicer iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Podaljšanje pripora je izvenobravnavni senat (ponovno) obširno obrazložil z razlogi o obstoju utemeljenega suma na osnovi zbranih podatkov v spisu. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti pa je senat ugotovil, da se okoliščine, ki so bile podane ob odreditvi pripora, niso v ničemer spremenile, preiskave pa v roku enega meseca tudi ni bilo mogoče zaključiti iz objektivnih razlogov, preiskovalni sodnik pa bo lahko v 15-ih dneh, kolikor je bil podaljšan pripor, opravil še preostala preiskovalna dejanja, ki jih navaja v predlogu za podaljšanje pripora.

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 18.10.1999 pritožbi obdolženega B.V. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni. Iz razlogov navedenega sklepa je razvidno, da je pritožbeno sodišče v celoti sprejelo razloge prvostopnega sklepa o obstoju utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbena izvajanja obeh pritožiteljev je pritožbeno sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da ima prvostopni sklep o podaljšanju pripora ustrezne razloge, tako o obstoju utemeljenega suma, kar napada zagovornik, kakor tudi, da obdolženčeve pritožbene trditve v zvezi z dobitkom večje vsote denarja obdolženca na nemški loteriji, na odločitev o priporu ne vplivajo.

Obdolženčev zagovornik je dne 2.11.1999 priporočeno po pošti na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi. Vložnik navaja, da bi moralo biti podaljšanje pripora utemeljeno z okoliščinami, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost storilca, kakor tudi z ugotovitvijo obstoja sorazmernosti med izrečenim ukrepom in posegom v osebno prostost obdolženca. Zgolj sklicevanje na okoliščine, ki naj bi obstajale ob odreditvi pripora, ne zadošča in tako prvostopni sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katerih bi temeljilo podaljšanje pripora, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V 20. členu Ustave Republike Slovenije je vgrajeno načelo sorazmernosti, ki od sodišč pri odločanju o priporu terja, da ta ocenijo, ali je poseg res tako nujen, da zaželjenega cilja ni mogoče doseči tudi z blažjimi sredstvi. Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje se s presojo sorazmernosti sploh ni ukvarjal in je tako podana kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sklepa zajelo zgoraj sklicevane okoliščine, ki jih prvostopni sklep ne vsebuje, vendar to še ne pomeni, da je tudi saniralo zgoraj zatrjevane nepravilnosti iz prvostopnega sklepa.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da prvostopno sodišče z napadenim sklepom zakona ni kršilo, ker so za podaljšanje pripora obdolženemu B.V. podani razlogi iz 201. člena ZKP, vključno z utemeljenim sumom, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obdolženega B.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitani izostanek razlogov za podaljšanje pripora v napadenem pravnomočnem sklepu ni podan. V sklepu o podaljšanju pripora zadošča ugotovitev v razlogih, da se okoliščine, ki so bile podane ob odreditvi pripora, niso v ničemer spremenile. Res je sicer, da je v razlogih prvostopnega sklepa izostala ugotovitev o sorazmernosti posega v obdolženčevo osebno svobodo s priporom in težo storjenega kaznivega dejanja. Toda to pomanjkljivost je odpravilo pritožbeno sodišče, ko je v razlogih sklepa ugotovilo, da je pripor kot skrajno sredstvo neogibno potreben, zato da bi se preprečila nevarnost ponavljanja. S tem je tudi zadostilo določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko izpodbija le pravnomočen sklep. V obravnavanem primeru je to sklep prvostopnega sodišča v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča, ki predstavlja celoto. Očitane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tako v napadenih sklepih ni.

Skladno s 424. členom ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo zgolj na preizkus kršitve določb kazenskega postopka, na katero se sklicuje vložnik - zagovornik v svoji zahtevi. Ko je ugotovilo, da zatrjevana kršitev ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ni podana, je v skladu s 425. členom zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.