Jedro

Dokazno breme v postopku denacionalizacije (da so bili sporni prostori podržavljeni neodplačno oziroma z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova) je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze. Rušenje spornih prostorov za namen nove gradnje v letih 1969 ali 1970 ni ukrep po 4. členu ZDen. Po Ustavi SFRJ iz leta 1963 je bila namreč za razlastitev predpisana pravična odškodnina in zagotovljen sodni nadzor nad upravnim odločanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.7.2003, s katero je odpravila odločbo Upravne enote Velenje z dne 15.1.2002 (1. točka izreka). Z isto odločbo je tožena stranka hkrati zavrnila zahtevek za denacionalizacijo delov podržavljene stavbe na parc. št... (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da mora Slovenska odškodninska družba d.d.,(SOD) v roku treh mesecev od pravnomočnosti dopolnilne odločbe izročiti v korist pokojne upravičenke do denacionalizacije G.G. obveznice v višini 74.976,36 DEM, kar predstavlja odškodnino za dele podržavljene stavbe na parc. št... (kuhinja v izmeri 16,2 m2, tri sobe v izmeri 27,7 m2, 24,8 m2 in 30 m2 ter stranišče in drvarnica), ki so bili neodplačno podržavljeni z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in sklicuje na določbe 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-34/98 z dne 2.4.1998 (Uradni list RS, št. 31/98). Navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, ob podržavljenju leta 1960 izvzeto iz nacionalizacije in da je ostalo v lasti prejšnje lastnice G.G. Sporno pa je vprašanje, ali je okoliščino, da je bila stavba, v kateri so se nahajali iz nacionalizacije vzeti prostori, leta 1969 ali leta 1970 porušena, šteti kot ukrep državnega organa brez pravnega naslova, ki je vezan na časovno omejitev. Ker gre v sporni zadevi za denacionalizacijo, katere predmet so nepremičnine, ki so bile iz podržavljenja izvzete in torej sploh niso bile podržavljene, se tožnik na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002 in razlago 4. člena ZDen ne more uspešno sklicevati.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena v času odločanja veljavnega ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da so njegovi pravni prednici vsi deli stavb, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, podržavljeni še preden so bili porušeni. Že prej je namreč s temi prostori upravljalo Stanovanjsko podjetje Velenje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-34/98 z dne 2.4.1998, in navaja, da je iz njene razlage mogoče razbrati, da velja časovna meja 7.4.1963 le za sprejetje predpisov, ne velja pa za konkretna dejanja, ki so jih takratne oblasti izvajale.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, materialno pravo pravilno uporabljeno.

Predmet presoje v tem upravnem sporu so prostori, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije stavbe, podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. člena ZDen. Po tej zakonski določbi so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tožnik ni uspel dokazati, da so bili sporni prostori podržavljeni neodplačno, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacije. Dokazno breme v postopku denacionalizacije pa je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze (62. člen ZDen). Rušenje spornih prostorov za namen nove gradnje v letih 1969 ali 1970 pa ni ukrep po 4. členu ZDen. Po Ustavi SFRJ iz leta 1963 je bila namreč za razlastitev predpisana pravična odškodnina in zagotovljen sodni nadzor nad upravnim odločanjem. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-34/98. S to odločbo je Ustavno sodišče odločilo, da določba 4. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo. Pri tem pa Ustavno sodišče ni presojalo posebej, ali mora biti ukrep državnega organa brez pravnega naslova izveden pred letom 1963, saj to izhaja iz vsebine 4. člena ZDen. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.