Jedro

Ključno je, da tožnik, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznanimi stvarnimi razbremenitvami pri delu, zaradi kasneje nastalih zdravstvenih težav svojega dela začasno ni zmogel opravljati. Poškodba, ki je vzrok za začasno nezmožnost za delo tudi po 23. 1. 2021, je nastala po izdani odločbi ZPIZ z dne 14. 1. 2016, pri oceni invalidnosti ni mogla biti upoštevana. Predmet tega spora je tako le zdravstveno stanje po tej poškodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je odpravilo odločbo toženca št. zadeve: ... z dne 11. 2. 2021, odločbo št. ... z dne 18. 1. 2021 pa odpravilo v delu, kjer je odločeno, da je tožnik od 23. 1. 2021 dalje zmožen za delo. Ugotovilo je, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela tudi od 23. 1. 2021 do 8. 4. 2022. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v celoti.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožniku v plačilo naloži stroške zastopanja. Podredno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Imenovani zdravnik in zdravstvena komisija sta izključno pristojna organa toženca, ki ugotavljata, ali je zavarovanec sposoben za opravljanje svojega dela. Morebitno nadaljnje zdravljenje ne pomeni avtomatične zadržanosti od dela. Tožnik ne upošteva odločbe ZPIZ, saj v okviru svojega samostojnega podjetništva še vedno vozi tovorno vozilo v mednarodnem prometu in dela z večjimi bremeni, česar po odločbi ZPIZ z dne 14. 1. 2016 ni zmožen trajno več opravljati. Tožnik je na osebnem pregledu pri izvedencu navedel, da od takrat, ko so mu prekinili bolniški stalež, dela voznika tovornjaka ne opravlja in je moral zaposliti novega voznika. Delo opravlja le občasno, za krajši čas, dela v pisarni in ureja dokumentacijo. Sodni izvedenec je ugotovil, da je bil tožnik glede na stanje desnega ramena zmožen za delo od 23. 1. 2021 dalje, kot ga je opredelila invalidska komisija, za voznika kamiona od 23. 1. 2021 dalje pa ni bil zmožen. Po mnenju izvedenca je ocena invalidske komisije, da za delo voznika tovornjaka tožnik ni sposoben, pa kljub temu v svojem s. p. vozi tovornjak, česar zdravstveno ni sposoben. Sodišče je sprejelo oceno izvedenca v delu, da glede na stanje desnega ramena tožnika za delo voznika kamiona od 23. 1. 2021 dalje ni bil zmožen. Pri odločanju ni upoštevalo odločbe ZPIZ z dne 14. 1. 2016 in navedb izvedenca v izvedenskem mnenju, da tožnik za voznika tovornega vozila ni sposoben, kot je to opredelila invalidska komisija v odločbi z dne 14. 1. 2016. Je pa od 23. 1. 2021 zmožen opravljati drugo, lažje delo v okviru s. p., in sicer urejanje dokumentacije in ostala pisarniška opravila. Sodišče ni posebej utemeljilo, zakaj ni sprejelo izpovedbe izvedenca, da vožnja tovornjaka, po njegovi oceni, ni skladna z mnenjem invalidske komisije, po kateri za vožnjo ni zmožen. Prav tako ni navedlo zakaj ni upoštevalo tožnikovih navedb pri izvedencu, da je v spornem obdobju dejansko opravljal lažje delo v svojem s. p. Z navedenim je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja toženec.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim trditvam glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanašajo na pomanjkanje oziroma nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj so iz obrazložitve sodbe jasno razvidni razlogi, zakaj in na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev je sodišče tožnikovemu zahtevku ugodilo, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti.

5. Predmet presoje je izpodbijana dokončna odločba toženca z dne 11. 2. 2021. Z navedeno odločbo je toženec potrdil prvostopenjsko odločitev imenovanega zdravnika z dne 18. 1. 2021, da je tožnik od 1. 12. 2020 do 22. 1. 2021 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, od 23. 1. 2021 dalje pa je zmožen za delo.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bil tožnik tudi od 23. 1. 2021 do 8. 4. 2022 začasno nezmožen za delo.2

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 14. 1. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni (80 %) in poškodbe pri delu (20 %). Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dvigovanja in ročnega premeščanja bremen nad 15 kg, brez metanja težjih bremen in brez pogostega globokega sklanjanja s polnim delovnim časom, od 1. 12. 2015 dalje.

8. Sodišče je s pomočjo izvedenca travmatologa pravilno ugotavljalo, ali je tožnik v vtoževanem obdobju začasno nezmožen za delo. Izvedenec je ocenil, da je tožnik glede na stanje desnega ramena od 23. 1. 2021 zmožen za delo, kot ga je opredelila invalidska komisija. Ob upoštevanju navedbe tožnika, da je po ocenitvi na invalidski komisiji leta 2015 opravljal delo voznika kamiona tovornega blaga v mednarodnem prometu kot s. p., je ocenil, da za delo voznika kamiona od 23. 1. 2021 dalje ni bil zmožen. Izvedenec, zaslišan na naroku za glavno obravnavo, je pojasnil, da je razumel oceno ZPIZ, da tožnik za delo voznika sploh ni sposoben. S takšnimi poškodbami in zdravstvenimi težavami, ki jih ima tožnik, po oceni izvedenca delo voznika zanj predstavlja veliko tveganje in nevarnost za nezgodo.

9. Bistvo pritožnikovega razlogovanja se nanaša na presojo tožnikove začasne (ne)zmožnosti za delo, ob upoštevanju opredelitev dela oziroma delovnega mesta v odločbi ZPIZ, ne pa delo voznika, ki ga tožnik, navkljub omejitvam v odločbi ZPIZ, še naprej opravlja.

10. Navedbe pritožnika, da tožnik ob upoštevanju odločbe ZPIZ z dne 14. 1. 2016 za delo voznika tovornega vozila trajno ni zmožen, niso utemeljene. Ustreznost dela na navedenem delovnem mestu sta potrdila tako invalidska komisija ZPIZ3 kot MDPŠ4. Sodišče je pridobilo še dodatno pojasnilo ZPIZ z dne 24. 2. 2022, iz katerega izhaja, da je tožniku v zvezi z delovnim mestom "voznik tovornega vozila", ki ga opravlja v okviru samostojne dejavnosti po opisu delovnega mesta z dne 4. 4. 2016, priznano nadomestilo za invalidnost. S strani invalidske komisije je bilo dne 19. 4. 2016 izdano še dopolnilno mnenje, da je delovno mesto tožnika ustrezno.

11. Neutemeljeno je zato pritožbeno razlogovanje, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo odločbe ZPIZ z dne 14. 1. 2016. Zdravstvene težave, ki trajno vplivajo na tožnikovo zmožnost opravljanja dela, so bile upoštevane v invalidskem postopku. Na ta način je bila ugotovljena tožnikova preostala delovna zmožnost, v obsegu katere lahko tožnik kot invalid še opravlja ustrezno delo. Sodišče je argumentirano pojasnilo, da navedbe sodnega izvedenca o tožnikovi trajni nezmožnosti za delo in ustreznosti trenutnega delovnega mesta tožnika ne sodijo v področje dela izvedenca, zato mu v tem delu utemeljeno ni sledilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče pravilno štelo, da tožnikovo delo na delovnem mestu voznik tovornega vozila ustreza omejitvam v odločbi ZPIZ.5

12. Pritožbeni očitek, da je bil tožnik od 23. 1. 2021 zmožen za delo, kot ga je opredelila invalidska komisija, zato ne drži. Sodišče je pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca v delu, da delo voznika tovornega vozila tožnik v vtoževanem obdobju ni bil zmožen opravljati. Nenazadnje iz izpodbijanih odločb niti ni razvidno zakaj bi se tožnikovo zdravstveno stanje po 23. 1. 2021 izboljšalo v taki meri, da bi svoje delo lahko opravljal. Tudi izvedenec je ocenil, da ne obstaja objektivni dogodek, da je tožnik od navedenega datuma dalje sposoben za delo.

13. Ključno je, da tožnik, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznanimi stvarnimi razbremenitvami pri delu, zaradi kasneje nastalih zdravstvenih težav svojega dela začasno ni zmogel opravljati.6 Poškodba, ki je vzrok za začasno nezmožnost za delo tudi po 23. 1. 2021, je nastala po izdani odločbi ZPIZ z dne 14. 1. 2016, pri oceni invalidnosti ni mogla biti upoštevana. Predmet tega spora je tako le zdravstveno stanje po tej poškodbi.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča, sprejeto ob upoštevanju preostale delovne zmožnost tožnika in izvedovanja sodnega izvedenca travmatologa.

15. Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo toženca v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Tožniku je bila zaradi poškodbe desne rame od 23. 3. 2020 priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela. 3 Na podlagi ustreznega delovnega mesta je tožniku priznano nadomestilo za invalidnost. 4 Iz zdravniškega spričevala MDPŠ z dne 5. 4. 2016 izhaja, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delo voznika, skladno z mnenjem invalidske komisije. 5 Tudi v obrazložitvi izvedenskega mnenja invalidske komisije (16. točka), na katerem temelji odločba ZPIZ z dne 14. 1. 2016, je navedeno, da je tožnik za svoje delo voznik špediter zmožen z omejitvami, ki so podane v izvedenskem mnenju. 6 Posledično navajanje drugih del s strani pritožnika, ki naj bi jih tožnik v spornem obdobju lahko opravljal, ni relevantno.