Jedro

Ker tožnica v postopku ni izkazala predaje posojila družbi, tudi posledično ni izkazala, da bi bili zneski, ki so ji bili v letu 2013 nakazani s strani te družbe na njen TRR, vrnitev posojila. Davčni organ je te prejemke obravnaval kot druge dohodke in odmeril dohodnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je kot prvostopenjski organ izdala tožnici odločbo o odmeri dohodnine na podlagi njene samoprijave za leto 2013, v kateri ji je odmerila dohodnino v znesku 24.214,30 EUR (1. odstavek izreka), odločila, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 15.600,00 EUR znaša 8.614,30 EUR (2. odstavek izreka), nadalje, da se za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi od 31. 7. 2014 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave 19. 5. 2015 obračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri v višini 0,48900, povečani za 3 odstotne točke, v višini 240,44 EUR (3. odstavek izreka) ter da mora biti navedena razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine in obračunane obresti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve (4. odstavek izreka). Odločila je še, da se po preteku roka zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. - 7. odstavek izreka).

2. Odločba temelji na ugotovitvi, da je davčni organ pri zavezancu za davek A., d.o.o. (v nadaljevanju A., d.o.o.), opravil davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2014 in davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2014. V postopku davčnega nadzora so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so razlog za odmero dohodnine za tožnico za leto 2013. V inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je bilo s TRR davčnega zavezanca A., d.o.o. na osebni račun tožnice, ki je bila od ustanovitve družbe 4. 11. 2011 do 29. 1. 2014 njena edina družbenica, v obdobju od 28. 11. 2011 do 5. 8. 2014 nakazanih skupaj 215.680,00 EUR, od tega leta 2013 znesek 62.400,00 EUR. Prejeta sredstva so bila dvignjena s TRR kot gotovina. Ker tožnica v skladu z 41. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v zvezi z navedenim prejemki ni predložila verodostojnih dokumentov, jih je davčni organ obravnaval kot druge dohodke. Podatki, ki se nanašajo na odmero dohodnine za leto 2013, so nadomestila iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v višini 14.506,20 EUR, preostali drugi dohodki v višini 62.400,00 EUR ter obračunana akontacija dohodnine v višini 15.600,00 EUR.

3. Zoper navedeno odločbo se je tožnica pritožila, njeno pritožbo pa je drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, zavrnil kot neutemeljeno. Tožnica je v postopku namreč podala izjavo na zapisnik 19. 5. 2015, kjer je izjavila, da to ni bil njen dohodek. Da je z njenim računom razpolagal sin, da je denar posojala privatno in firmi A., d.o.o. Predložila je posojilne pogodbe ter pogodbo o kreditu za osebno potrošnjo z dne 5. 3. 2013 v višini 38.000,00 EUR. Dodala je še, da je varčevala celo življenje, da je živela skromno, da je živela skupaj z mamo, ki je imela lepo pokojnino, ter da je ves denar postopoma dala svojemu edinemu sinu, in sicer tudi 7.000,00 EUR je dala iz prihrankov poleg denarja iz pogodbe o osebnem kreditu, denar pa je sinu dajala na roke. Sin je bil namreč direktor in zakoniti zastopnik A., d.o.o., ni se ukvarjala s tem, kako in kdaj je denar polagal na račun podjetja, s poslovanjem podjetja se ni nikoli ukvarjala. Zavezanka je 19. 5. 2015 kot samoprijavo vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2013 in pod vir 6300 - Preostali drugi dohodki napovedala dohodek v višini 62.400,00 EUR. Davčni organ je v postopku odmere dohodnine za leto 2013 preverjal dokazila, in sicer navedeno pogodbo o osebnem kreditu, posojilno pogodbo št. 1/13 z istega dne, v kateri je navedeno, da je tožnica družbi A., d.o.o. posodila denar v višini 45.000,00 EUR za obdobje 6 mesecev z možnostjo predčasnega vračila, obračun obresti je izračunan po 0 % letni obrestni meri, z zavezo vrnitve posojila do 5. 9. 2013 oz. po dogovoru prej. To naj bi bilo vrnjeno do konca julija 2013. Iz posojilne pogodbe št. 2/13 z dne 29. 7. 2013 je razvidno, da je tožnica A., d.o.o. posodila denar v višini 40.000,00 EUR za obdobje 6 mesecev z možnostjo predčasnega vračila, obračun obresti je izračunan po 0 % letni obrestni meri, z zavezo vrnitve posojila do 29. 1. 2014 oz. po dogovoru prej. Ta naj bi se delno vrnil v letu 2013, preostanek pa v letu 2014. Davčni organ je ugotovil, da se v poslovnih knjigah in na računu pravne osebe zneska nista izkazala. Meni, da bi morala tožnica izkazati, da je tak znesek dejansko posedovala in da ga je dejansko predala z namenom dajanja posojila A., d.o.o. Resda je 5. 3. 2013 prejela bančno posojilo, a to še ne zadošča za zaključek, da je bilo posojilo A., d.o.o. dejansko dano. A., d.o.o. ni predložila v inšpekcijskem postopku nikakršne dokumentacije, ki bi kazala na poslovno rabo sredstev, nakazanih na račun tožnice. Ta je v letu 2013 na svoj transakcijski račun prejela 40.400,00 EUR (z namenom: nakupa materiala, brez dokazane narave teh nakazanih sredstev, pri čemer tudi tožnica ni izkazala, da bi jih bilo mogoče šteti kot vračilo posojila niti da so bila porabljena za namene poslovanja pravne osebe) in 22.000,00 EUR (namen – vračilo kredita, a brez verodostojnih dokazov, da bi bilo posojilo sploh dano z njene strani in brez verodostojnih dokazov iz poslovne dokumentacije o samem vračilu), skupaj v znesku 62.400,00 EUR. Tožnica ni izkazala denarnega toka, kot družbenica pa bi tudi morala vedeti, da se posojilo podjetju ne daje v roke direktorju, temveč se izvede brezgotovinsko preko banke, priliv pa se nato prikaže v poslovnih knjigah podjetja. Zato je odločitev prvostopnega organa, da je šlo za druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, pravilna.

4. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi domneve, da so bili denarni zneski, prejeti na osebni račun tožnice v višini 62.400,00 EUR, njen dohodek. Neobrazložen je zaključek, da posojilna pogodba ne izkazuje resničnih poslovnih dogodkov, saj se narava dohodka dokazuje z verodostojnimi listinami, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Tožnica je v postopku predložila Posojilno pogodbo 1/13, iz katere izhaja, da je družbi A., d.o.o. 5. 3. 2013 posodila znesek 45.000,00 EUR, ki ji je bil vrnjen v več delih od aprila 2013 do konca julija 2013. Zato je 29. 7. 2013 na prošnjo sina tožnica na podlagi posojilne pogodbe 2/13 podjetju ponovno posodila znesek 40.000,00 EUR. Delno ji je bilo to posojilo vrnjeno že do konca leta 2013, razlika pa v letu 2014. Ves čas postopka je zatrjevala, da je šlo za poslovanje z gotovino na roke njenega sina C. C., direktorja družbe, kateri je denar posodila z namenom, da ga slednji porabi za potrebe poslovanja družbe. Neutemeljen je zaključek organa, da sama posojilna pogodba nima pravne veljave, da je potrebno dokazati denarni tok, torej predložiti dokaze o tem, da je tožnica tak znesek dejansko posedovala. Poudarja, da ima posojilna pogodba pravno veljavo, saj je bila sklenjena, podpisana, njena vsebina je jasna, za nasprotno trditev ni nobene utemeljene podlage. Organ dela zaključke, ne da bi nasprotni stranki omogočil preverbo teh zaključkov. Iz kreditne pogodbe z Banko T. je pridobila pretežni del posojenega denarja, razliko pa je dodala iz svojih prihrankov. S tem, kako in kdaj je sin denar polagal na račun podjetja, se tožnica ni ukvarjala, saj za to niti ni bila pooblaščena, prav tako se ni ukvarjala s poslovanjem podjetja. Ker v postopku ni bila zaslišana, uveljavlja tudi kršitev postopka ter opozarja na spoštovanje temeljnih načel upravnega postopka (z materialne resnice, načelo zaslišanja stranke ter načelo varstva pravic strank in javnih koristi, načelo zakonitosti). Predlaga, da se izpodbijana odločba o odpravi oz. razveljavi odločbo in postopek ustavi, podredno pa zadevo vrne v nov postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Postopek je bil v zadevi s sklepom z dne 20. 11. 2019 prekinjen do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), nadaljeval pa se je s sklepom z dne 9. 2. 2022. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022 odločilo, da izpodbijana določba ZDoh-2 ni bila v neskladju z Ustavo.

7. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 21. 4. 2022, pri čemer je na naroku snemalo izjave tožnice. Drugopis zapisnika in prepisa zvočnega posnetka zapisnika je bil najkasneje vročen tožnici, in sicer 3. 5. 2022. Sodbo je sodišče, ob upoštevanju 5 dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,1 izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, tj. 10. 5. 2022. 8. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge tožnice A1 do A6 tožnice (tožena stranka listinskih dokazov ni predložila) ter zaslišalo tožnico.

9. Tožnica je v tožbi predlagala še izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C. C., svojega sina. Tožnica sicer v tožbi navaja, da je predlagala njegovo zaslišanje že v upravnem postopku, vendar to iz upravnega spisa ne izhaja. Po pozivu sodišča, zakaj tega dokaznega predloga tožnica ni podala že v upravnem postopku, je ta po svoji pooblaščenki navedla, da tega ne ve. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker je tožnica zaslišanje C. C. prvič predlagala v upravnem sporu, ni pa podala razlogov, zakaj tega ni mogla brez svoje krivde storiti že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (52. člen ZUS-1), predstavlja ta predlog nedopustno tožbeno novoto. Zato ga je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 kot nedopustnega zavrnilo.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po določbah ZDoh-2 so v obdavčitev zajeti vsi dohodki in dobički fizičnih oseb, prejeti v davčnem letu, razen tistih, ki so izrecno izvzeti. Pri tem je dohodek mišljen kot kategorija v najširšem pomenu besede in se odraža v vsakem povečanju ekonomske blaginje posameznika. Z dohodnino obdavčeni t.i. drugi dohodki so v 105. členu ZDoh-2 opredeljeni tisti dohodki fizičnih oseb, ki jih ni mogoče uvrstiti med katere od ostalih obdavčljivih dohodkov po zakonu in niso po izrecnih določbah zakona dohodnine oproščeni oziroma opredeljeni kot taki, da se ne vštevajo v davčno osnovo. Definicija drugih dohodkov je odprta, po navedbah predlagatelja zakona zato, ker v zakonu ni mogoče našteti vseh različnih vrst dohodkov fizičnih oseb, ki se pojavljajo v praksi in ker se pojavljajo tudi nove vrste izplačil dohodkov, ki jih sicer ne bi bilo mogoče zajeti v obdavčitev. Določene vrste drugih dohodkov (nagrade, darila) so navedene primeroma in ne pomenijo zaključenega nabora te kategorije dohodkov.2 Po določbi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 se tako med druge dohodke vključuje tudi vsak dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

12. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13. V zadevi ni spora o tem, da so bila tožnici v obdobju leta 2013 na njen bančni račun s strani A., d.o.o. večkrat nakazana denarna sredstva v skupnem znesku 62.400,00 EUR, ki jih je davčnemu organu napovedala šele v samoprijavi z dne 19. 5. 2015. Med strankama pa je sporna narava tega nakazanega zneska. Tožnica namreč zatrjuje, da ne gre za drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, kot ga je opredelila tožena stranka v izpodbijanem aktu, temveč gre za vrnjena posojila družbe A., d.o.o., ki jih je pred tem v letu 2013 sama dala navedeni družbi.

14. Zaradi nakazil navedenih sredstev 62.400,00 EUR s strani A., d.o.o. tožnici na njen TRR je namreč tožena stranka ugotovila, da gre za druge dohodke, skladno z 11. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki pa so obdavčljivi in je od tega odmerila dohodnino. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so namreč z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. V upravnem postopku stranka sicer lahko dokazuje, da ne gre za takšne dohodke, ki bi jih bilo mogoče zajeti v obdavčitev oz. da sploh ne gre za dohodke, vendar pa je dokazno breme v zvezi s tem na zavezancu. Po določbi 76. člena ZDavP-2 mora namreč zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Po 77. členu ZDavP-2 dokazuje zavezanec svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi sredstvi.

15. Zato je organ tožnico pred izdajo izpodbijane odločbe najprej z dopisom z dne 21. 10. 2014 pozval, naj predloži podatke in verodostojne dokumente v zvezi z navedenimi nakazili s strani A., d.o.o. na njen TRR, tožnica pa je na ta dopis odgovorila z dopisom z dne 27. 10. 2014, v katerem je navajala, da je prejela različna posojila kot ustanovitelj podjetja A., d.o.o. kot povezana oseba na podlagi 16. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb.

16. Drugače je trdila kasneje, ko je bil z njo opravljen razgovor v upravnem postopku, kot razvidno iz zapisnika z dne 19. 5. 2015 (zato sicer sodišče skladno s 5. členom ZDavP-2 in načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku tudi ne sledi ugovoru tožnice, da je prišlo v postopku do bistvene kršitve (načela kontradiktornosti), ker ni bila zaslišana), in sicer, da to ni njen dohodek in da je z njenim računom razpolagal sin, denar mu je posojala privatno ter firmi. Varčevala je celo življenje in denar postopoma dajala sinu. V pritožbi zoper izpodbijani akt je izjavila, da je vse svoje prihranke vložila v podjetje, katerega direktor je bil njen sin, in sicer osebno na roke sinu z namenom, da ga porabi za potrebe družbe. S tem, kako in kdaj je sin položil denar na račun podjetja, se ni ukvarjala. Ko je prejela posojilo vrnjeno, ga je znova dvignila in posodila sinu kot posojilo podjetju A., d.o.o. Navedene navedbe podaja tudi v tožbi. Ko je sodišče tožnici med zaslišanjem na naroku predočilo navedeno neskladje v njenih trditvah, je najprej izjavila, da se v zvezi s tem nič ne spominja, nato pa je dodala, da je bila potem napaka, da je šlo za „vrnjena posojila od firme“, potrdila pa je, da gre za njen podpis na dopisu, ki je bil poslan organu. Že zaradi navedenega neskladja in pavšalnega pojasnila odstopanja v izjavah tožnice sodišče njenim izjavam glede prikaza dogodkov ne more slediti kot verodostojnim.

17. Tožnica nadalje navaja, da ne more izkazati danega posojila družbi A., d.o.o. s transakcijo na račun družbe, vendar pa izkazuje s Kreditno pogodbo z Banko T. (priloga A6) in Kreditno pogodbo 1/13 (priloga A4), ki se glasita celo na isti dan, ter Kreditno pogodbo 2/13 (priloga A5), da je bilo posojilo dano. Sodišče ugotavlja, da iz samih pogodb A4 in A5 tudi sicer ne izhaja, kdaj in na kakšen način naj bi bilo posojilo dano, iz kreditne pogodbe A6 pa seveda ne izhaja, da bi tožnica ta kredit vzela z namenom dajanja posojila družbi A., d.o.o., saj se glasi za osebno potrošnjo. Resda se Kreditna pogodba A6, ki jo je tožnica sklenila z Banko T. (nakazano pa ji je bilo na njen TRR 38.000,00 EUR), in kreditna pogodba A4 glasita na isti datum (razliko v višini 7.000,00 EUR naj bi tožnica dodala iz svojih prihrankov, ki jih je imela doma v gotovini), vendar tožnica z listinskimi dokazi ni izkazala, da bi dejansko 5. 3. 2013 dvignila iz svojega TRR denar, prejet po pogodbi A6 (in ga nato po dvigu izročila v gotovini svojemu sinu za poslovanje podjetja po kreditni pogodbi A4). Tako je sicer najprej izpovedala na naroku, pri čemer je tudi povedala, da denarja ni nakazala kar s svojega TRR (čeprav ji je bil tja nakazan s strani Banke T.), pač pa ga je dvignila in v gotovini izročila sinu, ker ji je tako naročil sin. Ko pa ji je sodišče predočilo pogodbi A4 in A5 in jo vprašalo, na kakšen način je bil izročen denar, je izpovedala zopet drugače, da ga je izročila sinu v gotovini, da je imela prihranke doma. Dvignjen denar kredita iz svojega TRR, ki naj bi ga prejela s strani banke isti dan kot potem v gotovini izročila sinu, pa ni prihranek, ki bi ga imela tožnica doma. V tem delu je njena izpovedba zopet neverodostojna.

18. Tožnica nadalje pojasnjuje, da se je vračilo posojila po pogodbi 1/13 (A4) začelo z aprilom 2013, tako je do konca julija prejela vrnjen celotni znesek 45.000,00 EUR, zato je lahko 29. 7. 2013 družbi ponovno posodila znesek 40.000,00 EUR, kar ji je bilo potem delno vrnjeno že v letu 2013, preostanek pa v 2014. Sodišče ugotavlja, da je tožnica nesporno prejela kredit s strani Banke T. v višini 38.000,00 EUR (in sicer za osebno potrošnjo), pri čemer z ničemer ni izkazano, razen da tako trdi tožnica, da bi bil ta denar dejansko dvignjen z njenega TRR 5. 3. 2013 in istega dne izročen njenemu sinu v gotovini; enako velja za razliko 7.000,00 EUR (do 45.000,00 EUR), ki naj bi jih tožnica tega dne še predala svojemu sinu – tožnica z ničemer ni izkazala, da bi imela doma takšen znesek denarja kot prihranek in da ga je v gotovini izročila svojemu sinu. Poleg tega se nadalje izkaže glede tožničinih trditev v zvezi z vrnitvijo posojila po pogodbi A4, da je dejansko prejela tožnica s strani A., d.o.o. pred sklenitvijo pogodbe A5 več denarja, kot pa naj bi ga dejansko dala navedeni družbi (trdi, da naj bi ji posodila 45.000,00 EUR, kar naj bi ji bilo vse vrnjeno od aprila 2013 do konca julija 2013, pogodba A5 je bila sklenjena 29. 7. 2013, do tega dne pa je po podatkih organa bilo s strani A., d.o.o. tožnici nakazano na njen TRR kar 46.450,00 EUR (četudi naj bi šlo za brezobrestno posojilo in čeprav tožnica trdi, da s poslovanjem družbe ni imela ničesar, med temi nakazili pa so bila tudi nakazila z namenom “nakazilo za stroške“, tožnica pa ni navajala, da bi v tem obdobju do 29. 7. 2013 še na kak drugačen način kot s pogodbama A4 in A5 posodila denar navedeni družbi). Tudi zaradi navedenega sodišče šteje navedbe tožnice za neverodostojne.

19. Poleg tega je bila tožnica nesporno v letu 2013, ko naj bi posodila denar družbi A., d.o.o. po posojilnih pogodbah A4 in A5, družbenica te družbe. Takrat je veljal Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku, ki je v drugem odstavku 23.a člena omejeval družbe pri poslovanju z gotovino, in sicer je določal, da lahko pravna oseba sprejema plačila v gotovini le v višini do vključno 420,00 EUR. Tožnica bi kot 100% družbenica in edina lastnica podjetja v letu 2013 morala vedeti, da se posojilo, namenjeno podjetju, ne da v roke direktorju, temveč se izvede brezgotovinsko preko banke, priliv pa se nato izkaže v poslovnih knjigah posojilojemalca, v katerih se mora izkazati tudi gotovinski priliv, če je do njega res prišlo. Navedeno izhaja tudi iz splošnega načela nastopanja v obligacijskih razmerjih - 6. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),3 medtem ko za družbenike po 993. členu OZ velja še večja profesionalna skrbnost.4

20. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi družbi A., d.o.o. v letu 2013 dala dve posojili v gotovini na roke direktorja te družbe v skupni višini 85.000,00 EUR, kar naj bi ji bilo potem v istem letu v pretežnem delu (62.400,00 EUR) vrnjeno s sukcesivnimi nakazili družbe A., d.o.o. na njen TRR. Iz predloženih listin A4 do A6 navedeno namreč ne izhaja, tako je sicer zatrdila in izpovedala tožnica, vendar je pri tem zahajala v že opisana protislovja (15. - 18. točka obrazložitve), prav tako pa za svoje trditve ni (pravočasno) v upravnem postopku predlagala zaslišanja priče – sina, ki bi lahko izpovedal o zatrjevanem gotovinskem prejemanju posojil za namene družbe A., d.o.o. in o zatrjevanih vrnitvah posojil na TRR tožnice. Poleg tega tudi iz poslovne dokumentacije družbe A., d.o.o. ne izhaja, da bi ta prejela posojilo s strani tožnice (in tudi ne, da bi ji ga vrnila oz. da bi bila njena nakazila tožnici opravljena z namenom poslovne rabe sredstev). Tožnica navedene ugotovitve organa ni prerekala, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Sodišče pritrjuje pritožbenemu organu, da tožničina predaja gotovine A., d.o.o. ni bila izkazana, s tem pa tudi ne, da je bilo posojilo v navedeni višini družbi A., d.o.o. s strani tožnice v letu 2013 dejansko dano. Ker tožnica v postopku ni izkazala predaje posojila A., d.o.o., tudi posledično ni izkazala, da bi bili zneski, ki so ji bili v letu 2013 nakazani s strani te družbe na njen TRR, vrnitev posojila.

21. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

22. O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). 2 Tako sodba Upravnega sodišča I U 1564/2011 z dne 23. 7. 2013. 3 Po 6. členu OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). 4 993. člen OZ določa med drugim, da mora vsak družbenik posle družbe opravljati s tako skrbnostjo in se z njimi ukvarjati tako kot s svojimi lastnimi posli.