Jedro

Tudi za zastaranje terjatev iz naslova premalo plačane železniške prevoznine se uporabljajo zastaralni roki iz konvencije CIM.

Konvenciji COTIF in CIM veljata na ozemlju Republike Slovenije nepretrgano od leta 1984.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr. št. II Ig 908/93 z dne 12.5.1993 v prvi in tretji točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da bi sodišče moralo uporabiti določila Konvencije o mednarodnih železniških prevozih (v nadaljevanju: COTIF) in Enotnih pravil o pogodbi o mednarodnem železniškem prevozu blaga (v nadaljevanju: CIM), po katerih terjatev ni zastarana.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da COTIF in CIM veljata v Republiki Sloveniji šele od dne 17.7.1992, zaradi česar naj bi bilo v obravnavanem sporu potrebno uporabiti določila bivšega jugoslovanskega Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (Ur. list SFRJ, št. 2/74 in 17/90; v nadaljevanju: ZPPŽP). Konvencijo COTIF, katere sestavni del so tudi pravila CIM, je Jugoslavija ratificirala leta 1984 (Ur. list SFRJ, št. 8/84, Mednarodne pogodbe). Ker Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) v 1. odst. 3. čl. določa, da na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo, sta bila COTIF in CIM v Republiki Sloveniji veljavna pravna akta tudi pred sprejetjem Akta o potrditvi nasledstva glede konvencij, statutov in drugih mednarodnih sporazumov, ki predstavljajo akt o ustanovitvi mednarodnih organizacij (Ur. list RS, št. 9/92 z dne 17.7.1992), s katerim je tedanja skupščina Republike Slovenije zgolj deklaratorno potrdila, da brez pridržkov sprejema v aktu navedene konvencije in mednarodne pogodbe. Glede na 1. odst. 1. člena CIM se določila CIM načeloma uporabljajo za vse mednarodne železniške prevoze, medtem ko se določila ZPPŽP za mednarodni železniški prevoz uporabljajo samo, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (1. člen ZPPŽP). Med strankama niti ni sporno, da gre za mednarodni železniški prevoz, zato je za odločitev, katero pravo uporabiti, potrebno ugotoviti, ali CIM vsebuje določbe o zastaranju vtoževane terjatve.

V 1. odst. 58. člena CIM je določen splošni zastaralni rok za terjatve iz prevozne pogodbe. V nadaljevanju CIM določa, kdaj začne teči zastaranje za posamezne vrste terjatev. Med njimi je navedena tudi terjatev iz naslova popravkov zaradi napačne uporabe tarife ali zaradi napačnega obračuna ali zaračunavanja (3. točka 2. odst. 58. čl. CIM). V tem pa so zajete tudi terjatve iz naslova premalo zaračunane prevoznine, kakršno vtožuje tožeča stranka v tem postopku. Iz povedanega izhaja, da je tudi zastaranje terjatev premalo plačane prevoznine v mednarodnem železniškem prevozu urejeno v 58. čl. CIM, zato je treba glede tega vprašanja uporabiti določila mednarodne pogodbe (CIM), saj glede na določila 1. odst. 1. člena CIM in 1. člena ZPPŽP ni pogojev za uporabo zastaralnega roka iz 1. odst. 80. čl. ZPPŽP. Ker zastaralni rok iz 1. odst. 58. čl. CIM znaša eno leto, ob vložitvi predloga za izvršbo vtoževana terjatev še ni zastarala, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka iz razloga zastaranosti materialno pravno zmotna.

Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zahtevka ni presojalo po temelju in višini (upoštevaje zlasti ugovore tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 4.4.2000, da je glede na priznanico in obračun tožeči stranki iz naslova spornega prevoza že vse plačala), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena v zvezi z 2. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo, je na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridržalo za končno odločbo.