Jedro

Čeprav je v predlogu oškodovanke, ki ga je podala na policijski postaji, navedeno, da ji je obsojenec z besedami grozil, da jo bo ubil, medtem ko je kot priča na glavni obravnavi povedala, da ji je kazal, da ji bo odsekal glavo, zaradi česar je okrožni državni tožilec modificiral obtožni predlog, ni podana kršitev iz 5.točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz vsebine predloga za kazenski pregon, kjer je navedeno, da je obsojenec oškodovanki grozil z ubojem, je jasno razviden njen namen, da se zoper njega sproži kazenski postopek zaradi grožnje z ubojem.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. I.K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 26.11.1997 spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo denarno kazen 20 dnevnih zneskov, to je 32.880 tolarjev denarne kazni. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.3.1998 pritožbo zagovornice obs. I.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. I.K. je dne 26.6.1998 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožni predlog zoper obs. I.K. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ zavrže, podrejeno pa predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter v zvezi s tem navaja, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, zaradi katerega je bil obdolženec obsojen, različno od tistega, zaradi katerega je oškodovanka podala predlog za pregon. Gre sicer za isti kraj in čas storitve, vendar pa za drugo in drugačno izvršitveno obliko, ker je oškodovanka predlagala pregon zaradi besedne grožnje, obdolženec pa je bil obsojen zaradi grožnje, izražene s kretnjami rok. Gre torej za drugo dejanje, glede katerega pa oškodovanka v trimesečnem roku ni podala predloga za pregon.

Zahteva zagovornice obs. I.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V predlogu oškodovane V.K. z dne 3.2.1997, ki ga je podala na PP M.S., je sicer res navedeno, da ji je obsojenec med prepirom grozil, da jo bo ubil, ter da je kot grožnjo izrekel besede: "S tebof se nede dobro končalo ka te bujen". Res je tudi, da je oškodovanka V.K., ko je bila na glavni obravnavi zaslišana kot priča, povedala, da ji je obsojenec skozi okno v stanovanju, ki je v pritličju, grozil in kazal, da ji bo odsekal glavo, zaradi česar je okrožni državni tožilec obtožni predlog modificiral tako, da je obsojencu očital, da je skozi okno s kretnjami z rokama oškodovanki grozil, da ji bo odsekal glavo, torej ubil, kar je bilo nato povzeto v izrek pravnomočne sodbe. Ni pa mogoče pritrditi stališču zagovornice obs. I.K., da je sodišče kršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca, torej da naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da je oškodovanka, ko je podala predlog za kazenski pregon, v predlogu navedla, da ji je obsojenec dne 23.1.1997 grozil z ubojem. Iz vsebine njenega predloga za kazenski pregon je jasno razviden njen namen, da se zoper obsojenca sproži kazenski postopek zaradi grožnje z ubojem. V zvezi s tem je potrebno še pripomniti, da je pravna domneva, da vsebujeta kazenska ovadba in celo predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka tudi predlog za pregon, podana predvsem zato, ker ZKP nima določb o tem, kaj mora vsebovati ovadba, oškodovanci pa se zanesejo, da so že s samo ovadbo izrazili predlog za pregon. Razlika med tem, kar je navedeno v predlogu za pregon, ter med tem, kar je oškodovanka V.K. izpovedala kot priča, pa je lahko le predmet dokazne ocene njene izpovedbe o grožnjah obs. I.K. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedbi verjelo, pritožbeno sodišče pa je pritrdilo taki dokazni oceni ter pritožbo zagovornice obs. I.K., v kateri je opozarjala na razlike o tem, kar je oškodovanka na kraju samem povedala policistom, ter o njeni izpovedbi na glavni obravnavi, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornica obs. I.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).