Jedro

Mejni ugotovitveni postopek se konča s podpisom zapisnika vseh prizadetih strank; zato tak zapisnik ni upravni akt in zoper njega ni možna pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 952/95-9 z dne 7.2.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.1995. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave K., izpostave Š.L. z dne 4.4.1995, s katero je bila njegova pritožba, s katero je izpodbijal zapisnika navedene uprave z dne 29.7.1992 in z dne 29.9.1994 zavržena iz razloga, ker ni oseba, ki bi bila upravičena za vložitev pritožbe. Po presoji tožene stranke ugotovitveni zapisnik, ki se sestavi v mejnem ugotovitvenem postopku ni upravni akt in zoper njega pritožba ni možna.

Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo tožene stranke strinja. V razlogih izpodbijane sodbe se sklicuje na določbo 1. in 2. odstavka 14. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86, v nadaljevanju ZZkat) in navaja, da se mejni ugotovitveni postopek izvede na predlog lastnika oziroma uporabnika zemljišča, če obstaja soglasje vseh prizadetih lastnikov in uporabnikov o ugotovljenih mejnih točkah na posestnih mejah parcele, ki svoje soglasje izrekajo s podpisom zapisnika v mejnem ugotovitvenem postopku. Zapisnik v tem postopku ima naravo poravnave in ne upravnega akta, s katerim bi se odločalo o pravici ali pravni koristi in zoper katerega bi bila mogoča pritožba. Zato je tožena stranka pravilno odločila in na podlagi 3. odstavka 240. člena ZUP/86 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa, pristojnega za odločanje na prvi stopnji. Navaja tudi, da so stranke v mejnem ugotovitvenem postopku po določbi 1. odstavka 14. člena ZZkat le lastniki oziroma imetniki pravice uporabe na zemljiščih, med katerimi se ugotavljajo mejne točke, kar sicer ne izključuje, da bi v postopku sodelovala kot stranka tudi oseba, ki bi imela pravni interes. Vendar pa tožnik kot služnostni upravičenec na eni od parcel, na kateri se ugotavlja posestna meja, po njegovi presoji ne more biti stranka v postopku. Določitev meje med zemljišči v ničemer ne posega v tožnikove pravice ali pravno zavarovane koristi, zaradi česar tudi nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku. Svoje pravice in interese v zvezi s služnostno pravico lahko uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ugotovitveni zapisnik, ki je izdan v mejnem ugotovitvenem postopku, podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se z zapisnikom ne odloča o kakšni pravici oziroma pravni koristi posameznika oziroma da ni upravni akt in da zoper njega ni možna pritožba. Tudi v obravnavani zadevi je bil zapisnik z dne 29.7.1992, podlaga za spremembo posestne meje v zemljiškem katastru. Ker mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, sta oba zapisnika, ki ju izpodbija v upravnem sporu, nična. S spremembo meje v mejnem ugotovitvenem postopku se lahko vpliva tudi na potek trase, po kateri poteka njegova služnostna pravica poti. Kot služnostnemu upravičencu na parceli, na kateri je bila s soglasjem lastnika spremenjena meja, mu zato gre položaj stranke v postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretnem sporu je sodišče odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Iz določbe 1. odstavka 14. člena ZZkat izhaja, da so stranke v mejnem ugotovitvenem postopku lahko le lastniki oziroma imetniki pravice uporabe na zemljiščih, ki so udeležena v postopku ugotavljanja posestne meje. Navedena zakonska določba sicer res ne izključuje, da kot stranke v postopku ne bi sodelovale tudi druge osebe, vendar le, če bi izkazale pravni interes. Tožnik kot služnostni upravičenec na eni izmed parcel, ki so predmet mejno ugotovitvenega postopka, pa tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal. V mejno ugotovitvenem postopku se namreč ne odloča o pravicah in pravnih koristi posameznikov, zato ugotovitev ali določitev posestne meje, ne posega v pravice in interese služnostnega upravičenca, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Če obstaja soglasje vseh prizadetih lastnikov in uporabnikov o ugotovljenih mejnih točkah na posestnih mejah parcele, se mejni ugotovitveni postopek konča s podpisom ugotovitvenega zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku (1. in 2. odstavek 14. člena ZZkat). Ugotovitveni zapisnik, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje temelji na soglasju in sporazumu strank. Zato je, glede na tako naravo ugotovitvenega zapisnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče, da se z njim ne odloča o pravicah ali pravnih koristih. To pa pomeni, da ugotovitveni zapisnik v mejnem ugotovitvenem postopku ni upravni akt, zoper katerega bi bila po določbah ZUP možna pritožba. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo, s katero je izpodbijal odločbo organa, pristojnega za odločanje na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.