Jedro

Že navedbe prosilcev za mednarodno zaščito so lahko podlaga za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, če dejanja, ki jih navajajo, ne dosegajo kriterijev preganjanja, kot jih določajo 2., 24. in 26. člen Zakona o mednarodni zaščiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in št. 26/2007-sklep US) v zvezi z določbo 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.2008, in navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila – mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene ter odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno zaradi razloga iz 3. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala v ponovnem postopku, potem, ko je bila s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, z dne 13.2.2008, odpravljena njena odločba z dne 17.12.2007, prav tako izdana v ponovnem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, z dne 11.7.2007, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, I Up 1525/06 z dne 21.6.2007. Tožena stranka je z odločbo z dne 17.12.2007 prošnjo tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljeno zaradi razloga iz 1. alineje drugega odstavka 35. člena v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) - namerno zavajanje in zloraba azilnega postopka z namenom, da se odloži prisilna odstranitev iz države. Upravno sodišče je navedeno odločbo odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede okoliščin, pomembnih za odločitev, to je glede okoliščin, zaradi katerih tožniki prošnje niso vložili v najkrajšem možnem času, temveč šele 3 dni potem, ko so bili nastanjeni v centru za tujce v Postojni zaradi prisilne odstranitve iz Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka v ponovnem postopku, v katerem je izdala izpodbijano odločbo, ni sledila stališču sodišča v sodbi, z dne 13.2.2008, da mora o prošnji tožnikov odločiti v rednem postopku, in sicer na podlagi ZMZ. Tožena stranka je v nasprotju s stališčem v navedeni sodbi ponovno odločila v pospešenem postopku in s tem kršila določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi, I Up -1187/06 z dne 19.10.2006, je pospešeni postopek ustavno dopusten, če prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne pomenijo preganjanja. Če pa mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. Tega standarda se drži tudi Vrhovno sodišče RS pri odločanju na podlagi ZMZ – odločba VS RS, I Up 363/2008 z dne 23.7.2008. Po presoji prvostopnega sodišča je opis preganjanja, ki ga je podal tožnik v prošnji z dne 6.7.2005, v povezavi z lastnoročno izjavo tožnice, dovolj konkretiziran, da bi morala tožena stranka v rednem postopku ugotavljati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic, zlasti glede na to, da so tožniki pripadniki etnične skupine Aškalov na Kosovu. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS že štelo, da pregon zadnje aškalske družine iz določenega območja na Kosovu pomeni relevantno dejstvo, ki pomeni povečanje verjetnosti, da prosilec, ki je pripadnik te skupine, izpolnjuje pogoje za status begunca. Ker gre za etnično manjšino na Kosovu bi morala tožena stranka v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZMZ v rednem postopku preveriti izjave prosilcev v povezavi z informacijami v izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena ZMZ.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da pojem preganjanja ni opredeljen le v 26. členu ZMZ, v katerem so opredeljene lastnosti preganjanja, ampak tudi v določbi 24. člena ZMZ, v kateri so opredeljeni subjekti preganjanja in v določbi 25. člena ZMZ, v kateri so opredeljene lastnosti subjektivne zaščite. Iz navedenih določb izhaja, da če prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje dejanja, ki imajo lastnosti preganjanja v smislu določbe 26. člena ZMZ, vendar ni poiskal pomoči pri subjektih zaščite, ne gre za preganjanje. Tožena stranka pojasnila tožnikov, da dogodkov, s katerimi utemeljujejo prošnjo, niso prijavili policiji, ker so jim neznanci zagrozili, da jih bodo v primeru prijave policiji ubili, ni mogla šteti za relevantno. Vsak ima namreč pravico in dolžnost, da pri storjenih kaznivih dejanjih v izvorni državi poišče pomoč izvorne države in ker je tožniki niso, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožniki uveljavljajo preganjanje s strani nedržavnih subjektov. Nedržavni subjekti pa se po določbi 3. alineje 24. člena ZMZ lahko štejejo kot subjekti preganjanja, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej – država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite preganjanim pred preganjanjem ali pred resno škodo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bilo v obravnavani zadevi treba odločati v rednem postopku ter preveriti izjave tožnikov v povezavi z informacijami v izvorni državi, ter s temi informacijami seznaniti tožnike, da se o njih izjasnijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja na zgrešena stališča, ki jih je zavzelo prvostopno sodišče glede tožbenih navedb. Povsem zgrešeno je stališče prvostopnega sodišča o nepristojnosti Upravnega sodišča RS za sprožitev postopka preliminarnega odločanja, ker je za to pristojno le Vrhovno sodišče RS, kot tudi stališče, da mora biti vprašanje utemeljenosti strahu obravnavano v rednem postopku. Kadar se, tako kot v obravnavanem primeru, v pospešenem postopku presoja, ali je šlo za preganjanje ali ne, je nestrokovno trditi, da je pri taki presoji dopustno izključiti iz presoje prav ključni pojem, na katerem temelji zaščita po Ženevski konvenciji, to je utemeljen strah pred preganjanjem Prvostopno sodišče je zavzelo tudi napačno stališče glede uporabe drugega odstavka 9. člena Direktive 2004/83/ter določbe drugega odstavka 26. člena ZMZ. Smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, z dne 13.2.2008, odpravljena njena prvotna odločba. Res je, da je v takem primeru pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Vendar pa taka vezanost ni absolutna. Praviloma je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta sicer res odločilno dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe, zato je v primeru kasatorne sodbe iz prejšnjega upravnega spora upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča. Ne more pa to veljati v primeru kadar, tako kot v obravnavanem primeru, pride do spremembe predpisa, ki v prehodnih in končnih določbah izrecno določa, da se postopki, začeti po prejšnjem predpisu, nadaljujejo in končajo po določbah novega predpisa. Prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Tožena stranka je namreč v ponovnem postopku uporabila nov predpis – ZMZ, ki je začel veljati dne 4.1.2008 in je torej ob izdaji izpodbijane odločbe (odločba je izdana dne 12.9.2008) že veljal in ki v določbi prvega odstavka 140. člena izrecno določa, da se postopki, začeti po ZAzil nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona.

ZMZ omogoča zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 55. člena ZMZ torej zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila na podlagi izjav obeh tožnikov, kar ji omogoča 23. člen ZMZ in na podlagi teh izjav po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovila obstoj razloga iz 3. alineje 55. člena ZMZ. Tožnika kot dejanje preganjanja navajata fizični napad na tožnika v letu 1999 in v letu 2004 in grožnje s strani zamaskiranih Albancev, kar je povzročilo, da tožnikova družina zapusti Kosovo. Po lastni izjavi drugo tožnika zatrjevanih dejanj niso prijavili policiji in niti niso poskušali iskati zaščite v izvorni državi, tožnica pa nikoli ni bila preganjana. Na tej podlagi je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da zatrjevana dejanja ne dosegajo kriterijev preganjanja kot jih določajo 2., 24. in 26. člen ZMZ.

Glede na navedeno je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka bistveno kršila določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in zmotna presoja prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka izjave prosilcev preveriti v rednem postopku.

Ker je tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb pravilno ugotovila dejansko stanje – obstoj razloga iz 3. alineje 55. člena ZMZ, je s tem, ko je prošnjo tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljeno, pravilno uporabila določbo 54. člena ZMZ. Zato tožbeni ugovor o nepravilni uporabi navedene določbe ni utemeljen. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da mora tožena stranka tudi, če odloča v pospešenem postopku, pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabiti vse podatke iz 23. člena ZMZ. ZMZ namreč v 21. členu prosilcu nalaga dolžnosti, da navede vsa dejstva in okoliščine in da predloži vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Že navedbe prosilca so torej lahko podlaga za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, če iz njih izhaja obstoj enega izmed razlogov iz 55. člena ZMZ. Glede zatrjevanega neskladja določb 3. alineje 55. člena in 26. člena ZMZ z Direktivo 2004/83/EC in Ženevsko konvencijo pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Ker je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alineje tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.