Jedro

Tožnikova izjava, dana na zapisnik ob ustnem sprejemu zahtevka za ponovno vložitev prošnje, ima določeno vsebino, saj tožnik opisuje nasilno ravnanje svojega strica. Vsega tega toženka ne oceni po vsebini, zlasti pa ne z vidika vsebine predhodne odločitve o zavrnitvi tožnikove prvotne prošnje za mednarodno zaščito, kar je bistveno za odločitev o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. To pa pomeni, da izpodbijani sklep nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, zaradi katerega ga ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1314/2018/73 (1312-03) z dne 13. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila z odločbo št. 2141-1314/2018/13(1312-09) z dne 6. 9. 2018 zavrnjena tožnikova prošnja za mednarodno zaščito ter da je ta s sodbo tega sodišča I U 1995/2018 z dne 30. 10. 2018 postala pravnomočna. Dne 27. 11. 2018 je nato tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla. Sklep toženke pa je naslovno sodišče po tožnikovi tožbi odpravilo in vrnilo toženki v ponovno odločanje. Toženka je s sklepom z dne 10. 1. 2019 ponovno zavrgla tožnikov zahtevek, tožnik pa s tožbo ni bil uspešen. Dne 12. 2. 2018 je tožnik podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zaradi groženj strica njegovemu mlajšemu bratu. Toženka je ocenila, da se tožnikove izjave nanašajo na dogodke v času odsotnosti tožnika iz izvorne države, in da tako ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve. Poleg tega meni, da so tožnikove izjave pavšalne, skope in poenostavljene ter da za svoje trditve ni predložil listinskih dokazov, ki bi kazali, da policija v izvorni državi ne bi ukrepala ali, da je tožnik dejansko ogrožen. Ne gre prezreti, da je glede na tožnikove navedbe stric grozil v opitem stanju. V zvezi s skeniranim rojstnim listom, ki ga je tožnik predložil, in iz katerega izhaja drug priimek tožnika, to je A.A. pa naj bi bilo dejansko ime kaste, pa toženka meni, da gre zgolj za zavajanje in zavlačevanje postopka, predloženi dokument pa ne izkazuje pristnosti zatrjevanega. Poudarja še, da je v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) glede zahteve za uvedbo ponovnega postopka trditveno in dokazno breme v celoti na tožniku.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, podredno pa da zadevo vrne v ponovni postopek.

4. V tožbi toženki očita, da je v celoti prepisala tekst obrazložitve iz svojih prejšnjih sklepov, na kar je tudi naslovno sodišče toženko že nekajkrat opozorilo in kar lahko predstavlja resen poseg v pravno varnost. Tožnik je zahtevi predložil nova dejstva in dokaze, ki so nastali po izdaji predhodne odločbe, pri tem pa je tudi izpovedba lahko dokaz. Poudarja, da prav ta dokaz kaže na to, da se zadeve v tožnikovi izvorni državi niso umirile oz. so se poslabšale. Stric, ki je stregel po življenju tožniku, je sedaj grozil tudi tožnikovemu mlajšemu bratu in zahteval, da mu tožnikovi domači izročijo dokumente o lastništvu zemlje, za katere so povedali, da se nahajajo pri tožniku. Pojasnil je tudi, da policija do sedaj še ni učinkovito ukrepala, zato se tožnik v Pakistan ne želi vrniti, saj ga je strah, da ga bo stric ubil. Glede na navedeno tožnik, ki je mladoleten, izpolnjuje pogoje vsaj za subsidiarno zaščito. Če bi policija tožnika lahko obvarovala, bi to do sedaj že storila in bi se tožnik lahko vrnil domov. Dejanje preganjanja je dovolj resne narave in dovolj ponavljajoče. Prav tako je tožnik povedal, da osebnih podatkov razen rojstnega lista, katerega sken je predložil, in šolskega spričevala, nima. Toženka bi resničnost v zvezi z identiteto tožnika lahko preverila tudi tako, da bi zaslišala tožnikovega bratranca, ki se nahaja v Azilnem domu v Ljubljani, s čimer je toženka seznanjena in kar bi lahko bistveno vplivalo na presojo tožnikove verodostojnosti. Predlaga izvedbo glavne obravnave in zaslišanje tožnikovega bratranca.

5. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in se v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev toženke, da zavrže tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova prvotna prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena pred vložitvijo obravnavane zahteve. Prav tako tudi ne, da je bila zavržena tožnikova prva zahteva za uvedbo ponovnega postopka. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 8. V 64. členu ZMZ-1 je v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve, določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti (tretji odstavek).

9. Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, to je 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

10. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bila predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/32/EU), ki je z ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red.

11. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki trditveno in dokazno breme za obstoje dejstev in dokazov o okoliščinah, ki utemeljujejo vložitev nove prošnje, v celoti nalaga vlagatelju. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

12. Glede na navedeno je toženka pravilno izhajala iz podmene, da je celotno trditveno in dokazno breme na tožniku ter se je v zvezi s tem pravilno sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča. 13. V obravnavni zadevi je tožnik ob ustni podaji zahtevka 12. 2. 2019 opisal dogajanje v svojem domačem kraju. Pri tem je povedal, da je konec meseca januarja 2019 v telefonskem razgovoru od prijatelja v Pakistanu izvedel, da je tožnikov stric na domu tožnika v rokah držal tožnikovega mlajšega brata, kateremu je na vrat prislonil nož ter zahteval dokumente o lastništvu zemlje, v zvezi s katero med družinama poteka dalj časa trajajoči družinski spor. Grožnje njegova družina policiji ni prijavila, saj so takšne grožnje pred tem dogodkom dvakrat že prijavili, a policija ni naredila ničesar.

14. Sodišče ugotavlja, da je utemeljen tožbeni ugovor, da toženka ponovno ni opravila svoje naloge, ki je v tem, da dokazno oceni tožnikovo izjavo, dano ob ustni podaji zahteve. Kot je sodišče že poudarilo v svojih prejšnjih odločitvah (prim. I U 2521/2018), je izjava stranke lahko dokaz že po določbah 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), še posebej pa je to določeno v ZMZ-1, kjer se glede obstoja subjektivnih okoliščin za mednarodno zaščito odloča predvsem na podlagi izjav strank, če je izkazana splošna verodostojnost stranke (21. člen ZMZ-1) in njene izjave niso nekonsistentne, protislovne, malo verjetne oziroma v nasprotju z informacijami v izvorni državi. Smiselno enako velja tudi za postopke za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 139/2010).

15. Toženka z golo navedbo, da na podlagi analize, ki pa je, kot ugotavlja sodišče, v sklepu izostala, ugotavlja, da so tožnikove trditve pavšalne, nepodkrepljene in poenostavljene, ni opravila svoje naloge, ki je v tem, da dokazno oceni tožnikovo izjavo. Tožnikova izjava, dana na zapisnik ob ustnem sprejemu zahtevka za ponovno vložitev prošnje, ima določeno vsebino, saj tožnik opisuje nasilno ravnanje svojega strica. Vsega tega toženka ne oceni po vsebini, zlasti pa ne z vidika vsebine predhodne odločitve o zavrnitvi tožnikove prvotne prošnje za mednarodno zaščito, kar je glede na prvi in tretji odstavek 64. člena ZMZ-1 bistveno za odločitev o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. To pa pomeni, da izpodbijani sklep nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, zaradi katerega ga ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16. Sodišče se sicer v okviru odločanja o tožnikovi tožbi ni spuščalo v presojo tožnikove verodostojnosti zlasti v zvezi z navajanjem njegovih osebnih podatkov, vendar pa ob tem opozarja toženko, da v kolikor dvomi v tožnikovo identiteto in s tem posledično v njegovo verodostojnost, bi morala pred tovrstnim zaključkom izvesti vsaj dokaze, ki jih v svojo korist predlaga tožnik sam (zaslišanje bratranca tožnika, informacije v zvezi z imeni etničnih skupin v tožnikovi izvorni državi).

17. Ob vsem navedenem je potrebno izpostaviti, da toženka ponovno navaja svoje ugotovitve o tem, da se izjave tožnika nanašajo na dogodke, ki se dogajajo v času njegove odsotnosti iz Pakistana in tako v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve, kar je tudi sodišču (poleg tožnika) povsem nerazumljiva ugotovitev. Naslovno sodišče je toženki predhodno že dvakrat, in sicer tako v zadevi I U 2521/2018 kot tudi I U 176/2019, pojasnilo, da so dejstva, kot jih je tožnik zatrjeval ob ustni podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (objektivno) nova, saj naj bi se zgodila po izdaji predhodne odločitve. Zato je povsem nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju njena zgoraj povzeta ugotovitev.

18. Sodišče zato v zvezi s tem ponovno opozarja (kot v zadevi I U 176/2019), da je Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Alheto1 v točkah 148 in 149 obrazložitve ugotovilo, “da - čeprav namen Direktive 2013/322 ni uvedba skupnega standarda glede pristojnosti za sprejetje nove odločbe o prošnji za mednarodno zaščito po razveljavitvi prvotne odločbe, iz njenega cilja, to je zagotovitve čim hitrejše obravnave takih prošenj, obveznosti, da se zagotovi polni učinek njenega člena 46(3), in potrebe po zagotovitvi učinkovitosti pravnega sredstva, ki izhaja iz člena 47 Listine, izhaja, da mora vsaka država članica, ki jo navedena direktiva zavezuje (med njimi pa je tudi RS), svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da bo po razveljavitvi prvotne odločbe v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejeta v kratkem času in bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev. Potreba po zagotovitvi polnega učinka člena 46(3) te direktive in zagotovitvi učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine zahteva, da se v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejme v kratkem času in da bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev“. Sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 64. člena ZUS-1 temu ustreza in bi toženka tako morala slediti navodilom Upravnega sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo postopka. Ravnanje toženke, ki je v očitnem nasprotju s tem, predstavlja nespoštovanje odločb Upravnega sodišča. 19. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, po tretjem odstavku istega člena pa je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

20. Ker je bilo potrebno po povedanem tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje 2. točke 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Zadeva C – 585/16 z dne 25. 7. 2018. 2 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite z dne 26. 3. 2013 (Postopkovna direktiva).