Jedro

V primerih, ko je nepremičnina, ki naj bi bila skupno premoženje, že vpisana v zemljiško knjigo na enega zakonca, je potrebno napotiti na pravdo tistega zakonca, ki ni vpisan v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru pa nasprotni udeleženec razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju - kupoprodajno pogodbo, zato ima po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno močnejši položaj in je trditve predlagateljice mogoče šteti za manj verjetne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v pobijanem delu s p r e m e n i tako, da se glede obsega spornega skupnega premoženja (stanovanja) napoti na pravdo predlagateljico. Predlagateljica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo nepravdni postopek in odločilo, da mora nasprotni udeleženec v roku 30-tih dni vložiti zoper predlagateljico tožbo zaradi ugotovitve, da je dvosobno stanovanje v Luciji, njegova izključna last. Nasprotnega udeleženca je poučilo, da mora vložiti tožbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih je nasprotnega udeleženca napotilo na pravdo. Proti temu sklepu se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje nasprotni udeleženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in ga spremeni tako, (pravilno spremeni), da predlagateljico napoti na pravdo zaradi ugotovitve, da je dvosobno stanovanje v Luciji, izključno njena last. Navaja, da je nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku sodišču priložil kupoprodajno pogodbo za navedeno stanovanje, iz katere izhaja, da je on to stanovanje kupil in da je izključni lastnik navedenega stanovanja, prav tako pa je priložil tudi darilno pogodbo, iz katere izhaja, da je za nakup tega stanovanja prodal poprej pridobljeno nepremičnino v Ljubljani. Dejstvo je, da je tako manj verjetna pravica predlagateljice oz. da predlagateljica v nepravdnem postopku ni mogla izkazati, da je ona lastnica polovice navedenega stanovanja, zato bi moralo sodišče njo napotiti na pravdo, saj je njena pravica manj verjetna od pravice nasprotnega udeleženca, ki poseduje veljavno kupoprodajno pogodbo. Prav tako pa je iz datuma nakupa tega stanovanja jasno, da tako predlagateljica kot nasprotni udeleženec v tako kratkem času trajanja zakona nista pridobila toliko premoženja, da bi lahko navedeno stanovanje pridobila s skupnim premoženjem, ki bi ga ustvarila z delom. V odgovoru na pritožbo se predlagateljica pridružuje odločitevi sodišča prve stopnje in opozarja, da je bil nasprotni udeleženec lastnik nepremičnine v Ljubljani le do 1/2-ice, da prejeta kupnina ni zadoščala za nakup celega stanovanja v Luciji ter da bo moral dokazati, da je prejeto kupnino za nepremičnino v Ljubljani vložil prav v nakup stanovanja, ki je predmet razdružitve. Navaja še, da je nasprotni udeleženec že vložil tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice na spornem stanovanju, ki jo prilaga kot dokaz odgovoru na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev pobijanega sklepa. Pritožba je utemeljena. Podatki iz spisa kažejo, da sta stranki postopka razvezana zakonca, da je do nakupa spornega stanovanja prišlo v času trajanja njune zakonske zveze in da je kot kupec stanovanja v kupoprodajni pogodbi (priloga B2) naveden nasprotni udeleženec. Po mnenju predlagateljice je sporno stanovanje skupno premoženje strank kot razvezanih zakoncev, vsakega do 1/2-ice, po mnenju nasprotnega udeleženca pa je to stanovanje njegova izključna last, pridobljena s sredstvi, ki ne spadajo v skupno premoženje, natančno s sredstvi, pridobljenimi s prodajo drugega stanovanja, ki je bilo njegova izključna last. Sodišče prve stopnje je štelo pravico nasprotnega udeleženca za manj verjetno, ker je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in glede na določbo 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR), po kateri velja zakonska domneva, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje ter da sta deleža na njem enaka. Menilo je, da nasprotni udeleženec ni uspel dokazati, da bi to stanovanje kupil on sam. Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenim trditvam, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pravica nasprotnega udeleženca manj verjetna. V primerih, ko je nepremičnina, ki naj bi bila skupno premoženje, že vpisana v zemljiško knjigo na enega zakonca, se je sodna praksa že izrekla, da je potrebno napotiti na pravdo tistega zakonca, ki ni vpisan v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru pa nasprotni udeleženec razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju - kupoprodajno pogodbo, zato ima po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno močnejši položaj in je trditve predlagateljice mogoče šteti za manj verjetne, zato je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je na pot pravde zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja (stanovanja) napotilo predlagateljico (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Dejstvo, da je nasprotni udeleženec vložil tožbo zoper predlagateljico zaradi ugotovitve lastninske pravice na spornem stanovanju, na odločitev o pritožbi toženca ne more vplivati. O predlogu predlagateljice za oprostitev plačila sodnih taks bo odločalo sodišče prve stopnje. Nasprotni udeleženec, ki je s pritožbo uspel, stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo, predlagateljica pa mora glede na svoj neuspeh, nositi svoje stroške pritožbenega postopka (37. čl. ZNP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).