Jedro

Pravica do pravnega sredstva je res zagotovljena v 25. členu URS in kršitev te pravice bi lahko predstavljala utemeljen ugovor v okviru procesnega javnega reda. Ta pravica spada v sklop pravice do sodelovanja v postopku, stranka se pa lahko sodelovanju v postopku odpove. Za odpoved je treba šteti tudi neizčrpanje pravnih sredstev v državi izvora, ki bi kršitev te pravice lahko (učinkovito) odpravila in ki jih je imela stranka v konkretnem primeru dejansko na voljo. Sodišče prve stopnje ima prav, ko poudarja, da je nasprotni udeleženec tisti, ki bi moral utemeljiti, zakaj te kršitve ni mogel uveljavljati v državi izvora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Nasprotni udeleženec je na Občinskem sodišču v Bujah vložil tožbo zoper predlagatelja, s katero je od sodišča zahteval, naj ugotovi njegovo lastninsko pravico. Dne 9. 9. 2010 je nastopilo mirovanje postopka, nato pa je Občinsko sodišče v Bujah 2. 1. 2013 izdalo sklep, da se šteje, da je tožba umaknjena. Posledično je sodišče s posebnim sklepom izdanim izven naroka dne 9. 10. 2012 nasprotnemu udeležencu naložilo, naj predlagatelju povrne stroške postopka. V tem postopku predlagatelj predlaga priznanje tega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 4. 2014 odločilo, da se na območju Republike Slovenije prizna veljavnost sklepa Občinskega sodišča v Bujah I P-466/04-40 z dne 9. 10. 2012. 3. Zoper sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor, sodišče prve stopnje pa je njegov ugovor zavrnilo. V obrazložitvi je poudarilo, da nasprotni udeleženec ne zanika, da je sklep o umiku tožbe prejel, da pa je sklep o stroških le posledica prvega sklepa in je bil izdan izven obravnave. Opozorilo je, da to, da je bil izdan brez obravnave, ne pomeni okoliščine iz 3. točke 21. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Navedlo je, da je res pod odredbami o vročanju navedeno, da se sklep vroča „tuženiku putem oglasne ploče suda“ in „pun. tuženika“, vendar je ocenilo, da je prišlo do pomote pri zapisu. Poudarilo je, da je iz sklepov hrvaških sodišč razvidno, da je tožnik nastopal brez pooblaščenca, tožena stranka pa je imela pooblaščenca, kateremu se je vročala vsa pošta zanjo. Sodišče je navedlo, da je izkustveno nelogično, da bi se sklep vročal dvakrat tožencu, še zlasti pa ne enkrat preko oglasne deske, če je imel pooblaščenca. Poudarilo je, da je na sklepu klavzula pravnomočnosti, kar predpostavlja vročitev obema strankama, pravilnosti tega pa nasprotni udeleženec ni izpodbil. 4. Zoper ta sklep nasprotni udeleženec vlaga pritožbo. Navaja, da je bil sklep izdan v nasprotju z 21. in 22. členom pogodbe, saj gre po njegovi oceni za kršitev tretje točke prvega odstavka 21. člena pogodbe. Poudarja, da za to, da nečesa ni prejel, ne more predložiti dokazov. Meni, da bi predlagateljica morala dokazati, da mu je bila odločba, ki je predmet priznanja, pravilno vročena. Navaja, da dejstvo, da je bil sklep izdan brez poprejšnjega obravnavanja, ne opravičuje dejstva, da mu je bila z opustitvijo vročitve odvzeta pravica do pravnega sredstva, to pa je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in Ustavo RS, ki pravico do pravnega sredstva določa kot ustavno kategorijo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Priznanje in izvršitev sodnih odločb izdanih v Republiki Hrvaški ureja pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (glej Zakon o ratifikaciji pogodbe, Ur. l. RS, št. 42/94, v nadaljevanju Pogodba). Ta v 21. členu določa, da se odločbe priznajo in izvršijo: - če je odločba pravnomočna in izvršljiva po zakonu države pogodbenice, na katerem ozemlju je bila izdana; - če za zadevo, za katero je bila odločba izdana ni izključno pristojno sodišče države pogodbenice, na katere ozemlju se zahteva priznanje oziroma izvršitev odločbe; - če je bila v primeru odločbe izdane v nenavzočnosti stranka, ki se ni pojavila in ni sodelovala v postopku, zoper njo pa je bila podana odločba, skladno z zakonom države pogodbenice, na katere ozemlju je postopek tekel, pravilno in pravočasno obveščena o postopku; v primeru njene procesne nesposobnosti pa, če je bila pravilno zastopana; - če v isti pravni zadevi med istima strankama, ni bila izdana pravnomočna odločba pred sodiščem države pogodbenice, na katere ozemlju se zahteva priznanje ali izvršitev odločbe; - če pred sodiščem v zaprošeni državi ne teče prej začeta pravda v isti pravdni zadevi med istima strankama; - če priznanje in izvršitev odločbe ni v nasprotju z ustavo in s pravnim redom zaprošene države pogodbenice.

7. Pravica do pravnega sredstva je res zagotovljena v 25. členu Ustave RS in kršitev te pravice bi lahko predstavljala utemeljen ugovor v okviru procesnega javnega reda. Ta pravica spada v sklop pravice do sodelovanja v postopku, stranka se pa lahko sodelovanju v postopku odpove. Za odpoved je treba šteti tudi neizčrpanje pravnih sredstev v državi izvora, ki bi kršitev te pravice lahko (učinkovito) odpravila in ki jih je imela stranka v konkretnem primeru dejansko na voljo. Sodišče prve stopnje ima prav, ko poudarja, da je nasprotni udeleženec tisti, ki bi moral utemeljiti, zakaj te kršitve ni mogel uveljavljati v državi izvora(1).

8. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in je na podlagi 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 353. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Cp 18/2008 in Cp 17/2011. Primerjaj tudi J. Kramberger, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, ZZR, LXV letnik 2005, str. 266.