Jedro

Namen izrekanja denarne kazni ni kaznovanje toženca, ampak je tudi v tem primeru vplivati na toženčevo voljo, da spoštuje sodno odločbo (začasno odredbo), katere cilj je varstvo koristi otrok pravdnih strank, in s tem učinkovito uresničiti tožničino pravico do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zaradi kršitve II. točke sklepa prvega sodišča o začasni odredbi z dne 29. 3. 2019 tožencu izreklo denarno kazen v znesku 1.200,00 EUR (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da se bo denarna kazen izterjala po uradni dolžnosti, če je toženec ne bo poravnal v izpolnitvenem roku (II. točka izreka sklepa) in za primer ponovne kršitve obveznosti iz II. točke sklepa o začasni odredbi določilo tožencu novo višjo denarno kazen v višini 1.500,00 EUR (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se tožencu denarna kazen ne izreče. Navaja, da ne gre za kršitev izdane začasne odredbe. Glede konkretnega stika ni šlo za njegovo ravnanje, temveč za ravnanje toženčeve matere in njenega partnerja, pri čemer ima tudi toženčeva mati pravico do stika z vnuki. Toženec ima otroka neizmerno rad in nanju misli vsak dan ter je s tem v zvezi zanju napisal pismi, ki ju je dal svoji materi, da ju izroči otrokoma ob kontaktu z njima ter da ju v njegovem imenu tudi pozdravi. Toženec si želi neposredni stik s svojima otrokoma, saj ni razloga, da do takšnih stikov ne bi prišlo. Še vedno pa spoštuje začasno odredbo in ni na noben način komuniciral z otrokoma. Dejstvo, da je otrokoma pisal, je le starševski nasvet in želja, česar pa ni moč smatrati kot kršitev začasne odredbe. Tožnica kot zakonita zastopnica otrok ravna iracionalno, saj uporablja otroka za izražanje odnosa do bivšega partnerja in za obračunavanje z njim zaradi dogodkov iz preteklosti. Obravnavani kontakt toženčeve matere z otrokoma ni imel nobenih negativnih posledic. Povzročil je le jezo tožnice, kar pa ni okoliščina, ki bi botrovala izreku denarne kazni. V konkretnem primeru s kontaktom toženčeve matere z otrokoma ni bilo ničesar, kar bi lahko utemeljevalo nujnost izreka denarne kazni. Izdani sklep je nesorazmeren s kršitvijo, katere toženec tako ali tako ni storil. Poročilo CSD, iz katerega naj bi izhajala A. volja, da si stikov z očetom ne želi, je potrebno jemati z veliko mero rezerve. Tudi zgolj ocena psihoterapevtke ni takšne narave, da bi sodišče lahko sankcioniralo toženca. Sodišče bi moralo zadevo vsebinsko presojati, ne pa zgolj formalno legalitetno. Odločitev sodišča ni v korist otrok.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z začasno odredbo z dne 29. 3. 2019 je prvo sodišče tožencu začasno odvzelo pravico do stikov z otrokoma ter mu za primer kršitve te obveznosti določilo denarno kazen v višini 1.200,00 EUR (v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 20. 6. 2019). Ta začasna odredba se v primeru kršitve izvrši po določbah 227. člena ZIZ (238.g člen v zvezi z 239. členom ZIZ), ki v tem pogledu napotuje na določbe 226. člena ZIZ.

6. S sklepom o začasni odredbi je bila tožencu tako določena denarna kazen za primer kršitve začasne odredbe. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec skušal priti v stik z otrokoma tako, da jima je preko svoje matere posredoval čestitko za rojstni dan (sinu A.) in voščilnico za novo leto 2020 (obema sinovoma). Te ugotovitve toženec ne izpodbija oziroma prizna, da je napisal pismi, ki ju je dal materi, da ju otrokoma izroči in ju v njegovem imenu tudi pozdravi. Ker je toženec s tem kršil II. točko začasne odredbe z dne 29. 3. 2019, je bil tako izpolnjen pogoj za izrek denarne kazni, določene z začasno odredbo.

7. Izdana začasna odredba je tožencu nalagala opustitev vzpostavljanja stikov z otrokoma, toženčeva opustitvena obveznost pa se (v primeru kršitve začasne odredbe) izvršuje z izrečeno denarno kaznijo kot izvršilnim sredstvom. Le izrečena denarna kazen je lahko učinkovito sredstvo izvršbe, da se prepreči stike med tožencem in otrokoma v času veljavnosti začasne odredbe. Namen izrekanja denarne kazni ni kaznovanje toženca, ampak je tudi v tem primeru vplivati na toženčevo voljo, da spoštuje sodno odločbo (začasno odredbo), katere cilj je varstvo koristi otrok pravdnih strank, in s tem učinkovito uresničiti tožničino pravico do sodnega varstva.

8. Toženčevo pritožbeno pojasnjevanje razlogov njegovega ravnanja in zatrjevanje, da njegovo ravnanje ni povzročilo nobene škode ali nevarnosti, ne more opravičiti toženčeve kršitve prepovedi iz II. točke začasne odredbe z dne 29. 3. 2019. Zagroženi izrek denarne kazni je bil predviden prav za primer kršitve toženčeve obveznosti po začasni odredbi. Pravilna ugotovitev prvega sodišča, da je toženec kršil začasno odredbo, zadošča za izrek denarne kazni, ki je bila za primer kršitve določena z začasno odredbo.

9. Odločitev prvega sodišča o izreku denarne kazni in določitvi nove višje kazni 1.500,00 EUR za primer ponovne kršitve začasne odredbe je iz navedenih razlogov pravilna in v skladu z določili 226. člena ZIZ.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (II. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).