Jedro

Pritožba torej le primeroma in na splošno, brez, da je takšen predlog bil podan tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker zaslišanja obeh policistov ni izvedlo, vendar pa konkretno sploh ne pojasni, o katerih pravno relevantnih dejstvih, pomembnih za razsojo v tem postopku, naj bi oba policista izpovedala, prvo sodišče pa je v točki 3.) izpodbijane sodbe tudi izrecno zapisalo, da policistov ni zaslišalo prav iz razlogov, ker za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja njuno zaslišanje ni bilo potrebno, kar kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se le-ta izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 106 ZprCP, po določbi tretjega odstavka člena 106 istega zakona pa mu je sodišče izreklo sankcijo in sicer globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT), za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Prav tako mu je naložilo v plačilo tudi stroške postopka.

2. Taki odločitvi nasprotuje obdolženec s pravočasno vloženo pritožbo po svoji zagovornici, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev zakona in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Odločitev v izpodbijani sodbi temelji na izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče poleg zaslišanja obdolženca izvedlo tudi dokaz z vpogledom v listinske dokaze, ki so taksativno našteti v točki 3.) obrazložitve izpodbijane sodbe. Nosilno vprašanje v obravnavani prekrškovni zadevi je, ali je obdolženec v kritičnem času, ko je bil udeleženec cestnega prometa, vozil pod vplivom prepovedanih substanc. Prvo sodišče je zaradi ugotovitve tega ključnega dejstva temeljito analiziralo listinske dokaze in sicer zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihiaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo (zapisnik v prilogi A1), katerega je obdolženec tudi podpisal, zaradi česar mu je bil odrejen tudi strokovni pregled, ki ga je obdolženec tudi opravil. Na podlagi opravljenega strokovnega pregleda je tako bilo nato s strani pristojne institucije izdelano toksikološko poročilo, iz katerega izhaja, da je obdolženec v kritičnem času imel v krvi prepovedano substanco – drogo THC (marihuano – hašiš), ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drugi razvrščena v II. skupino pod zaporedno številko 107. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je prvo sodišče zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec za očitani prekršek tudi odgovoren, saj ga je storil s krivdno obliko eventualnega naklepa.

5. Pritožba v okviru utemeljevanja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku sodišču najprej očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem policistov in da obdolženca tudi ni seznanilo z listinskimi dokazi, ki se v spisovnem gradivu nahajajo in na katere je oprlo svojo odločitev v izpodbijani sodbi, s čemer obdolžencu po prepričanju pritožbe niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, saj mu ni bila dana možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka s strani prekrškovnega organa. Prav tako pritožba trdi, da sodišče tekom postopka obdolženca ni seznanilo z vsem procesnim gradivom in mu slednjega tudi ni predočilo ob zaslišanju, s čemer je prav tako bila kršena njegova pravica do obrambe. Take pritožbene navedbe so ne le neutemeljene, mestoma so tudi protispisne.

6. Drži sicer navedba pritožbe, opirajoč se na izpostavljeno sodno prakso, da mora sodišče tudi o prekrškovnem postopku zaradi zagotovitve osnovnih jamstev poštenega postopka pred odločitvijo obdolženca seznaniti s ključnimi obremenilnimi dejstvi in dokazi in mu vselej omogočiti, da se o njih tudi izjavi, torej da se mu zagotovi pošten postopek in enako varstvo pravic iz členov 22 in 29 Ustave RS. Pregled spisovnega gradiva v smeri nakazanega očitka s strani pritožbe pa pokaže, da je prvo sodišče po prejemu obdolžilnega predloga s strani prekrškovnega organa skupaj s prilogami vabilo obdolženca na zaslišanje 25. 3. 2020 z drugopisom obdolžilnega predloga, iz katerega jasno izhajajo vsi očitki o tem, da je obdolženec v kritičnem času vozil v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih substanc. Spisovno gradivo nato še izkazuje, da je prekrškovni organ 2. 3. 2022 dopolnil vložen obdolžilni predlog s poročilom o toksikološki preiskavi z dne 22. 2. 2022 in priloženim stroškovnikom, kar je obdolžencu bilo vročeno (dopis z dne 7. 3. 2022 na list. št. 20). Nato je bil obdolženec 25. 3. 2022 zaslišan (zapisnik na listni številki 21) in je pojasnil celoten potek postopka, v katerem so bile v kritičnem času preizkušane njegove psihofizične sposobnosti, potrebne za varno vožnjo v cestnem prometu in izrecno je potrdil, da je prejel poročilo o toksikološki preiskavi. Navedeno pokaže, da so protispisne trditve pritožbe o tem, da obdolženec ni bil seznanjen s procesnim gradivom, torej s ključnimi listinskimi dokazi in da se o njih ni imel možnost izjasniti.

7. Prav tako je neutemeljena tudi pritožbena navedba o tem, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ni zaslišalo poslujoča policista, ki sta z obdolžencem 17. 2. 2022 opravila preizkus njegovih psihofizičnih sposobnosti. Obdolženec je bil namreč na zaslišanju 25. 3. 2022 poučen o tem, da lahko navaja vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, v svojem zagovoru pa ni navajal nobenih dejstev in in okoliščin, ki bi kazale na kakršnekoli nepravilnosti in pomanjkljivosti opravljenega postopka preizkusa njegovih psihofizičnih sposobnosti, prav tako pa tudi ni predlagal neposrednega zaslišanja obeh policistov. Pritožba torej le primeroma in na splošno, brez, da je takšen predlog bil podan tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker zaslišanja obeh policistov ni izvedlo, vendar pa konkretno sploh ne pojasni, o katerih pravno relevantnih dejstvih, pomembnih za razsojo v tem postopku, naj bi oba policista izpovedala, prvo sodišče pa je v točki 3.) izpodbijane sodbe tudi izrecno zapisalo, da policistov ni zaslišalo prav iz razlogov, ker za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja njuno zaslišanje ni bilo potrebno, kar kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožba take svoje očitke sicer opira na obstoječo sodno prakso in pri tem izpostavlja sodbi VS RS IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010. Prvo izpostavljena zadeva ni primerljiva z obravnavano iz več razlogov. V navedeni zadevi je šlo za prekrškovno zadevo, ki se obravnava v hitrem postopku o prekršku, v kateri je storilec vložil redno pravno sredstvo – zahtevo za sodno varstvo (ZSV), v kateri je predlagal zaslišanje poslujočega policista, čemur sodišče ni sledilo, temveč je ZSV zavrnilo brez, da je sploh dopolnilo dokazni postopek, ki ga je izvedel že prekrškovni organ in iz tega razloga je VS RS ugotovilo kršitev temeljnih jamstev poštenega postopka, ker storilcu ni bil iz razloga, ker ni bi bilo odločeno o njegovem dokaznem predlogu, zagotovljen pošten postopek, za kaj takega pa v zadevi, ki je predmet tega postopka, ne gre. Zato tudi iz teh razlogov niso utemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo kršitev obdolženčeve pravice do obrambe iz prvega odstavka člena 90 ZP-1 v povezavi z drugim odstavkom člena 155 ZP-1 in kršitev temeljnih jamstev poštenega postopka.

8. Obramba nadalje v pritožbenih navedbah izpostavlja vprašanje obdolženčeve odgovornosti za storitev prekrška in trdi, da obdolženec prekrška ni priznal in ni vozil pod vplivom prepovedanih substanc, temveč so se le-te nahajale v njegovem telesu, ker je kadil prejšnji dan, zato bi sodišče tudi to vprašanje moralo razjasniti z zaslišanjem policista in vzpostavitvijo izvedenca ustrezne stroke.

9. Tudi take pritožbene navedbe so presplošne in z ničemer argumentirane, pri čemer pritožbeno sodišče napotuje na prej povedano, da obdolženec tekom postopka, ko ga je prvo sodišče seznanilo z obremenjujočim procesnim gradivom, ni predlagal v tej smeri izvedbe nobenega dokaza, prav tako ni podal pripomb na toksikološko poročilo na podlagi opravljenega strokovnega pregleda, pritožba pa tudi konkretno ne pojasni, o katerih pravno relevantnih dejstvih se naj bi postavljeni izvedenec ustrezne stroke sploh izjasnil. Prvo sodišče je namreč v izpodbijani sodbi na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije v točki 9) na podlagi obstoječe sodne prakse pravilno obrazložilo, da vožnjo pod vplivom prepovedane droge prepoveduje prvi odstavek člena 106 ZPrCP, termin „vpliv“ prepovedane droge pa opredeljuje drugi odstavek istega člena, skladno z določbo drugega odstavka člena 106 ZPrCP pa je vpliv prepovedane droge na voznika vozila podan že v primeru, ko se s posebnimi sredstvi, oziroma napravami ali s strokovnim pregledom v krvi voznika ugotovi _prisotnost prepovedane droge_, ne glede na njeno količino. V obravnavanem primeru je bila prisotnost prepovedane droge THC v obdolženčevi krvi, kot je z gotovostjo ugotovilo prvo sodišče, ugotovljena še s strokovnim pregledom, zato je nedvomno podan vpliv prepovedane droge na psihofizične sposobnosti obdolženca. Prvo sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, da za očitek vožnje pod vplivom prepovedanih substanc zadošča že sama ugotovitev prisotnosti prepovedane droge v krvi in da ni potrebno ugotavljati, kakšen vpliv je le-ta imela na obdolženčevo vožnjo, niti njene koncentracije, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, saj za obstoj tega prekrška po določbi tretjega odstavka člena 106 ZPrCP velja namreč zakonska domneva, da je voznik pod vplivom prepovedane substance že takrat, če se s strokovnim pregledom ugotovi _prisotnost prepovedane substance v krvi_. Slednje je prvo sodišče v izpodbijani sodbi z gotovostjo ugotovilo, zaradi posledično utemeljeno ni sprejelo obdolženčevega zagovora, da je bil sposoben za varno vožnjo v cestnem prometu, kajti nasproti temu stoji prepričljiva dokazna ocena listinskih dokazov, ki jih je prvo sodišče izvedlo, predvsem toksikološkega poročila, iz katerega zanesljivo izhaja prisotnost prepovedane substance v obdolženčevi krvi. Na podlagi navedenega torej tudi pritožbeni očitek o tem, da ni podana obdolženčeva odgovornost za storitev očitanega prekrška, ni utemeljena, zaradi česar posledično tudi ni podana kršitev zakona.

10. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani prekrškovni zadevi, pravilno je uporabilo materialno pravne odločbe ZP-1 ter ZPrCP, obdolžencu pa je na podlagi določbe tretjega odstavka člena 106 ZPrCP izreklo tudi zakonito sankcijo, ki je pritožba izrecno ni problematizirala, pritožbeno sodišče pa je tako izrečeno sankcijo preizkusilo uradoma ob upoštevanju določbe člena 165 ZP-1 in ugotovilo, da poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

11. Ker pritožbeno uveljavljeni razlogi obdolženčeve zagovornice niso utemeljeni, je bilo potrebno njeno pritožbo zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi izpodbijano sodbo v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člena 159 ZP-1).

12. Zagovornica ni uspela s pritožbo, zato bo obdolženec v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati sodno takso za pritožbo v višini 255,00 EUR, ta pa je odmerjena v skladu s tarifno številko 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odmerjeno sodno takso je obdolženec dolžan poravnati v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se le-ta izterja prisilno.