Jedro

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišča prve in druge stopnje, da gre pri tožnikovem zahtevku za čisto denarno terjatev, ki je po tožnikovih navedbah zapadla dne 15.7.1988. Glede na določbo 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih take terjatve same ni mogoče valorizirati. Od zapadlosti dalje pa pripadajo tožniku zakonite zamudne obresti, ki vsebujejo tudi valorizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.11.1990 naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 1.449,20 din z obrestmi po 1. odstavku 277. člena ZOR od 15.7.1988 dalje. Višji tožnikov tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožnika, kolikor je z njo izpodbijal zavrnilni del sodbe, je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ali da razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in zadevo vrne v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je sodišče odločilo mimo razpolaganja tožene stranke. Tožena stranka je v postopku navajala, naj se upoštevajo dejanske podražitve, ne pa indeksi, kakršne je vsebovalo izvedeniško mnenje. Kršena je tudi določba 7. člena ZPP, ker je sodišče štelo kot sporno dejstvo, ki sploh ni bilo sporno. Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišče ni priznalo valorizacije tožnikove terjatve, za katero je imelo oporo v 636. členu ZOR. Uporaba 394. člena ZOR je v nasprotju s citirano določbo in tudi s splošnimi načeli obligacijskega prava.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Uveljavljana revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka nista podana. Pri presoji pravilnosti ravnanja sodišča v zvezi z navedbo tožene stranke o možni valorizaciji ob priliki, ko je grajala izvedeniško mnenje, je treba upoštevati, da se tožena stranka ves čas postopka tožbenemu zahtevku v celoti upira, saj tožniku ni pripravljena plačati ničesar. Pri takem položaju pa sodišče pri odločanju ne more upoštevati njenih navedb o eventuelni možni valorizaciji, če ta ni v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišči nista storili niti kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku niti nista kršili določb 7. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar tudi take kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta pri odločanju o zavrnitvi tožnikovega zahtevka preko zneska 1.449,20 din s prip. zakonitimi obrestmi od 15.7.1988 dalje pravilno uporabili materialno pravo. Tožnik je za dodatna dela, ki jih je opravil za toženo stranko, izstavil račun dne 30.6.1988 in za nomimalne zneske iz tega računa vložil tožbo dne 22.11.1988. Ker v tožbi ni zajel vseh dolgovanih zneskov, je svoj zahtevek razširil in ga končno oblikoval tako, da je znašal 1.449,10 din z obrestmi (pripravljalni spis z dne 21.3.1990 na r. št. 9). Šele potem, ko je bilo podano izvedeniško mnenje, ki je vsebovalo valorizacijo vrednosti tožnikovih del, je tožnik prilagodil svoj zahtevek temu mnenju. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišča prve in druge stopnje, da gre pri tožnikovem zahtevku za čisto denarno terjatev, ki je po tožnikovih navedbah zapadla dne 15.7.1988. Glede na določbo 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih take terjatve same ni mogoče valorizirati. Od zapadlosti dalje pa pripadajo tožniku zakonite zamudne obresti, ki vsebujejo tudi valorizacijo. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določbo 636. člena ZOR, ki vsebuje možnost za spremembo cene zaradi zvišanja cen v času od sklenitve pogodbe do njene izpolnitve.

Tudi splošnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih, ki jih omenja tožnik v reviziji, ni mogoče upoštevati. Po volji zakonodajalca je bil problem razvrednotenja domače valute v primeru čiste denarne terjatve urejen z valorizacijskimi zamudnimi obrestmi, kakršne je tožnik tudi uveljavljal. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).