Jedro

Sklep o nepristojnosti okrožnega sodišča za obravnavanje nasprotne tožbe je sklep, s katerim se postopek pravnomočno ne konča. O nasprotnem tožbenem zahtevku (sedaj tožbenem zahtevku) v obravnavani zadevi še sploh ni bilo odločeno. Zoper takšen sklep zato revizija že po 1. odstavku 400. člena ZPP ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za reševanje te pravdne zadeve in sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo krajevno in stvarno pristojnemu sodišču Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu. Proti sklepu sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Ugotovilo je, da na podlagi 3. odstavka 17. člena ZPP pritožba zoper sklep, s katerim se je višje sodišče prve stopnje, to je sedaj okrožno sodišče, izreklo za stvarno nepristojno, ni pritožbe.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 17. člen ZPP. V tej zadevi gre za nasprotno tožbo, ki je bila vložena v skladu s 189. členom ZPP. V tej določbi pa je urejena stvarna pristojnost drugače, kakor v splošni določbi 17. člena. Zakon zahteva, da sta zahtevka v zvezi ali pa da ju je mogoče pobotati. Napačna uporaba specialnih določb, ki urejajo nasprotno tožbo, je imela za posledico tudi kršitev načela ekonomičnosti postopka po 10. členu ZPP. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

Sklep je bil v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 1. odstavkom 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) vročen nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po 1. odstavku 400. člena ZPP je revizija dovoljena le zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi se postopek pravnomočno konča. Postopek se s sklepom pravnomočno konča tedaj, ko ima odločitev, pa čeprav je procesne narave, za posledico končanje postopka o tožbenem zahtevku (prenehanje litispendence). Za takšne sklepe veljajo enake omejitve kot za revizijo zoper sodbe (2. odstavek 400. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 382. člena ZPP). Izjema so sklepi, s katerimi je bila na drugi stopnji pritožba zavržena ali pa potrjen sklep o zavrženju revizije (3. odstavek 400. člena ZPP). Če je bil v takšnem primeru na drugi stopnji postopek končan, je revizija dovoljena kljub temu, da sklep ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 3. odstavka 382. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sklep o nepristojnosti okrožnega sodišča za obravnavanje nasprotne tožbe sklep, s katerim se postopek pravnomočno ne konča. O nasprotnem tožbenem zahtevku (sedaj tožbenem zahtevku) v obravnavani zadevi še sploh ni bilo odločeno. Postopek se bo šele začel oziroma nadaljeval, pa čeprav ne skupaj z zadevo, ki je predmet druge pravde (opr. št. P 89/97 pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu). Zoper takšen sklep zato revizija že po 1. odstavku 400. člena ZPP ni dovoljena. Če pa ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po tej določbi, okoliščini, da vrednost spornega predmeta 720.000,00 SIT zadošča za dovoljenost revizije, in da je sodišče druge stopnje pritožbo zavrglo (3. odstavek 400. člena ZPP), nista več pomembni.

Ker revizija ni dovoljena, se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati z vprašanjem, ali je pritožbeno sodišče pravilno ravnalo, ko je pritožbo zavrglo.

Nedovoljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče na podlagi 392. člena v zvezi s 400. členom ZPP zavreči.