Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 16.3.1996 poškodoval v delovni nesreči, ko mu je ob sestopu z viličarja zdrsnilo na odpadnem papirju in je s kolenom udaril ob tla. Od tožene stranke, pri kateri je imela njegova delovna organizacija zavarovano svojo civilno odgovornost, je zahteval 2,400.000,00 SIT odškodnine. Za telesne bolečine in nevšečnosti je zahteval 1,600.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 600.000,00 SIT. Ker je tožena stranka med pravdo plačala 1,295.000,00 SIT, je svoj tožbeni zahtevek skrčil na 1,105.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje mu je za prvo obliko škode odmerilo 700.000,00 SIT odškodnine, za drugo 100.000,00 SIT in za tretjo vseh zahtevanih 600.000,00 SIT, skupaj torej 1,400.000,00 SIT odškodnine. Po odbitju na 1,396.000,00 SIT valoriziranega delnega plačila je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku še 4.000,00 SIT odškodnine in odločilo o pravdnih stroških, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo v stroškovnem delu izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem delu, glede odločitve o glavni stvari, je njegovo pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje je nato o stroških odločilo s sklepom, proti kateremu se ni pritožila nobena od pravdnih strank.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi še za 1,000.000,00 SIT, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih poudarja, da ugotovljeno obdobje in intenzivnost telesnih bolečin utemeljujeta prisojo za 900.000,00 SIT višje odškodnine, strah za izid zdravljenja ob tako delikatni poškodbi pa prisojo za 100.000,00 SIT višje odškodnine, saj je strah celo sedaj prisoten zaradi eventualnih posledic.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Za odločanje v tej pravdni zadevi je odločilna naslednja dejanska podlaga, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katero so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezani revizijsko sodišče in stranke. Tožnik je bil v času škodnega dogodka 45 let star skladiščni delavec in viličarist. Diagnoza njegove poškodbe se je glasila: zvin in nateg stranskih ligamentov z izlivom v desni kolenski sklep. Prestal je več punkcij kolena in nosil mavčevo longeto. Bil je na več kontrolnih pregledih. Zaradi ponavljajočih izlivov v koleno so se odločili za operacijo in izvedli artroskopijo kolena, zaradi česar je bil 4 dni v bolnici. Dober mesec je hodil na fizikalno terapijo, 3 tedne je bil v zdravilišču. V bolniškem staležu je bil od 16.3.1996 do 24.8.1996. V času zdravljenja je trpel hude bolečine 10 dni, srednje hude 2 tedna, lahke trajne 2 meseca, nato so bolečine prešle v občasne lahke, vendar pogostejše bolečine in so v taki intenzivnosti trajale še 3 mesece. Sedanje telesne bolečine so redkejše in se pojavijo ob maksimalnih obremenitvah, čuti pa tudi tako imenovane vremenske bolečine.

Ob samem škodnem dogodku se je tožnik srednje hudo prestrašil, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa ga je spremljal občasno še 6 tednov. Taka dejanska podlaga glede ugotovljenega obsega in intenzivnosti strahu iz že navedenih razlogov veže revizijsko sodišče in stranke. Zato ni mogoče upoštevati tožnikove trditve o še prisotnem strahu. Pravilni so torej razlogi sodišča prve stopnje, da tak zatrjevani še prisotni strah za eventualne posledice nima objektivne podlage v izvedenskem mnenju, na katerega se je skliceval tudi tožnik v svoji izpovedi.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnik trpi zaradi omejitev, ki jih povzroča omejena gibljivost kolena, ki ga ne more popolnoma izravnati in tudi ne popolnoma skrčiti. To zmanjšanje je izvedenec ocenil s 5%. Odmera odškodnine za to obliko škode ni revizijsko sporna, saj je sodišče prve stopnje v tem delu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 19/78, 39/85, 57/89), ki vsebujejo tudi kriterije za odmero pravične odškodnine. Poleg individualizacije posameznega škodnega primera, ki se odraža z ugotavljanjem konkretne objektivne prizadetosti posameznega oškodovanca in vplivom te prizadetosti v njegovi duševnosti glede na njegove individualne okoliščine, je treba prisojeno odškodnino vpeti tudi v širše družbene okvire, ti pa se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pri odmeri odškodnine materialnopravno pravilno upoštevali vse pravkar navedene kriterije za pravično denarno odškodnino. Tudi primerjava prisoje za revizijsko še sporni obliki nepremoženjske škode, torej za telesne bolečine in za strah, s prisojo odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah pokaže, da bi višja odškodnina za ti dve obliki škode izstopila iz okvirja siceršnje prisoje odškodnin in bi tako pomenila zmotno uporabo kriterijev za pravično odškodnino.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.