Jedro

Ni mogoče sklepati, da bi bila revizija uspešna, če bi bil predlog za njeno dopustitev pravočasno vložen. Tudi skrbno pripravljen predlog za dopustitev revizije in skrbno vložena revizija sta lahko zavrnjena.

Ker škoda, ki jo je zaradi civilne odgovornosti zavarovanke tožene stranke (odvetnice) dolžna kriti tožena stranka, ni ugotovljena, tožnik nima interesa za uveljavljanje ničnosti zavarovalne pogodbe, sklenjene med odvetnico in toženo stranko.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Dopolnitev pritožbe, vložena 12. 6. 2023, se zavrže.

III.Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 74.630,20 EUR odškodnine z obrestmi (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki (III. točka izreka).

2.V pravočasno vloženi pritožbi tožeča stranka izpodbija pravilnost obeh odločitev. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; vse s stroškovno posledico. Sklicujoč se na 9. čl. Zakona o odvetništvu (ZOdv) opozarja na uveljavljano ničnost zavarovalne pogodbe v delu, ki omejuje zavarovalnico pri plačilu popolne odškodnine, torej glede ugovora zavarovalne vsote in odbitne franšize. Zavarovalnice so dolžne skleniti zavarovalno pogodbo skladno z določili tega člena. Obravnavana pogodba ni bila sklenjena skladno z zakonsko zahtevo. Zatrjevana dejstva so ustrezna podlaga za ugotovitev ničnosti zavarovalne pogodbe. Ker zavarovanka tožene stranke ni pravočasno opravila storitve, nima pravice do nagrade. Nagrada, ki jo je tožnik plačal, je škoda, nastala zato, ker zavarovanka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Podaja očitek 8. in 13. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker ni bila zaslišana in z zavarovanko soočena priča A. A. - glede dejstva o oceni uspeha pravnega sredstva. Zavarovankina ocena uspeha revizije je bila ključna za odločitev o smotrnosti vložitve predloga za dopustitev revizije. Tudi glede tega je profesionalna skrbnost enako pomembna kot glede datuma vročitve sodbe. Pritožnikove pravice so kratene tudi z obrazložitvijo, da bi bila izvedba ostalih dokazov v nasprotju s prvim odstavkom 11. čl. ZPP. Ker so bili predlagani dokazi relevantni, bi morali biti izvedeni. Zavrnitev dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložena. To velja tudi za zavrnitev dokaza s postavitvijo cenilca nepremičnine in izvedenca ekonomsko-finančne stroke za ugotovitev višine škode. Postavitev cenilca je bila predlagana. Opozarja na odsotnost razlogov o tem, ali je zavarovanka pri sestavi predloga za dopustitev revizije ravnala z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in ali bi takó sestavljen predlog vodil do uspeha z izrednim pravnim sredstvom. Izpoved zavarovanke, da revizija ne bi bila uspešna, je bila za tožnika presenečenje. V e-sporočilu z dne 13.11.2017 neuspeh revizije ni prognoziran; ravno nasprotno - zavarovanka zagotavlja uspeh. Ne soglaša, da je bila revizija vložena, ker zavarovanka tožniku ni znala odgovoriti glede odškodninske odgovornosti prejšnjega odvetnika oziroma, ali je za uveljavljanje njegove odškodninske odgovornosti treba izčrpati vsa pravna sredstva. Tožnik je s prejšnjim odvetnikom zaključil razmerje in od njega ni zahteval ničesar več; zato vprašanje, na katerega zavarovanka ni znala odgovoriti, ni relevantno. Osnutek dogovora z dne 14. 3. 2018 kaže, da je zavarovanka svojo napako skušala sanirati z vložitvijo ustavne pritožbe. Stališče, da sodišče revizije ne bi dopustilo, je v nasprotju z vsebino e-sporočila z dne 13. 11. 2017. V nasprotju z vsebino tega sporočila je zavarovanka izpovedala, da s pripravljenim predlogom za dopustitev revizije ne bi uspela. Če bi bilo to res, se tožnik za revizijo ne bi odločil. Nasprotje med vsebino e-sporočila in zavarovankino izpovedjo je spregledano. To nasprotje kaže, da je zavarovanka tožnika namenoma zavajala ali svojo izpoved prilagodila potrebam postopka. Navedbe so skopo in selektivno povzete, ker iz povzetka ni razvidno, s katerimi dokazi je utemeljevan uspeh predloga za dopustitev revizije. Nejasno je, na kaj je sodišče oprlo sodbo, zlasti, ker je v 11. točki opomb pojasnjeno, da zahtevnost naloge presega pristojnost sodišča. Kaže, da sodišče ne verjame v svoje sposobnosti, zato sodba ni verodostojna. Sodne prakse (II Dor 315/2019, II Ips 263/2016), nanašajoče se na nesklepčnost tožbe v primarnem postopku1, sodišče ni presojalo. Predlog za dopustitev revizije bi bil uspešen. Prvo, v njem zastavljeno vprašanje, se nanaša na sklepčnost tožbe v primarnem postopku. V primarni pravdi so razlogi o tem izostali, materialno procesno vodstvo ni bilo izvedeno. Opozarja na popravek tožbenega zahtevka. Razvidno je, da je predmet uveljavljanja skupno premoženje; omenjeno je sicer tudi posebno premoženje, ki pa ga B. B. z ločenim zahtevkom ni uveljavljala. Zaradi nesklepčnosti tožbe do posebnega vložka 8.270,48 EUR ni upravičena. Za nepreverljivo označuje stališče sodišča prve stopnje, da navedbe o večvrednosti nepremičnine niso povsem izostale. Drugo vprašanje se nanaša na pravilnost uporabe prvega odstavka 61. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pasiva skupnega premoženja ni ugotovljena. Kreditno obveznost z obrestmi bi bilo treba upoštevati pri ugotovitvi skupnega premoženja. Če bi bila ugotovljena pasiva, bi se izkazalo, da aktiva ne obstaja. Izostale so navedbe o znesku neplačanega kredita, zato so razlogi pomanjkljivi Sodišče je izhajalo iz e-sporočila in selektivno prezrlo, da je zavarovanka predlog za dopustitev revizije dopolnila še s I. in II. točko. Tretje vprašanje je, kako vložki posebnega premoženja vplivajo na velikost deležev na skupnem premoženju in ali ohranijo položaj posebnega premoženja. V primarni pravdi je tožnica uveljavljala, da v skupno premoženje sodi hiša s pripadajočim zemljiščem in da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da nepremičnina nikoli ni imela statusa skupnega premoženja. Vložek posebnega premoženja je upoštevan dvakrat - pri pridobivanju projektne dokumentacije in gradnje. Ni šlo za nelegalno gradnjo. Četrto vprašanje se nanaša na čas ugotavljanja koristi, uveljavljane s podrednim zahtevkom - razpad zakonske zveze ali čas izdaje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do dveh, v predlogu citiranih odločb (II Cp 2159/2015 in II Ips 64/2015), do vsebine drugih citiranih odločb pa se ni izreklo. Graja stališče, da je odločilen trenutek, ko vlagatelj izgubi posest nepremičnine, kajti z izgubo posesti vlagatelj ne izgubi pravice do uporabe ali razpolaganja; koristi ne izgubi. Pravni položaj je smiselno enak položaju glede obrokov kredita, plačnih iz lastnih sredstev po razpadu zakonske zveze oz. življenjske skupnosti. B. B. se je prostovoljno izselila in zato posesti ni izgubila; njena posest je bila posredna lastniška posest, ki pa je ni izvajala. Sklicuje se na vsebino 367.a člena ZPP, ki ga sodišče ni upoštevalo. Po statističnih podatkih je predlogu za dopustitev revizije ugodeno v 40 % vloženih predlogov, uspeh z revizijo pa je 50 % pričakovan; tega tožena stranka ni prerekala. Tožena stranka ni dokazala, da predlog za dopustitev revizije ne bi bil uspešen; dokazno breme je prešlo nanjo. Sprašuje se, zakaj je zavarovanka vlagala predlog za dopustitev revizije, če je ocenjevala, da ne bo uspešen; ali je torej tožnika prevarala? Za pomembno označuje, da se vsebina zavarovankine izpovedi in e-sporočila razlikujeta, A. A. pa ni bila zaslišana. Sklicuje se na 38. točko izpodbijane sodbe in ocenjuje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil spor izgubljen, tudi če rok za vložitev predloga za dopustitev revizije na bi bil zamujen. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena je bila naloga tožene stranke, da to dokaže, pa ji ni uspelo. Sodišče obrnjenega dokaznega bremena ni upoštevalo in je dokazovanje naložilo tožeči stranki. Sodišče prve stopnje ni uporabilo instituta predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje je uspeh v pravdi, v kateri je bil prekluzivni rok zamujen. Graja zavrnitev predloga za izločitev sodnice s sklepom Su 305/2022. Sklicuje se na odločbi U-I-83/94 in I Up 116/2020. Opozarja, da razpravljajoča sodnica nima postulacijske sposobnosti. Določbe Ustave in zakona konkretizirajo splošne pogoje za izvolitev sodnika. Kdor ne izpolnjuje teh pogojev, ne more sodniške funkcije opravljati strokovno, neodvisno in nepristransko. O predlogu za izločitev sodnice je odločal C. C., ki je bil predsednik sodnega sveta v letu 2006, ko je Sodni svet opravil izbirni postopek in državnemu zboru podal predlog za izvolitev razpravljajoče sodnice. Sodnik C. C. je torej odločal o svojem predlogu, ki ga je podal kot takratni član in predsednik sodnega sveta. Če obstajajo odklonitveni razlogi, je treba sodnika izločiti iz odločanja v konkretni zadevi in zagotoviti nepristransko sojenje. Odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev razpravljajoče sodnice ni povzeta v sodbo in v sodbi ni razlogov o tem.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja na napačno navedeno vrednost spora. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Dne 12. 6. 2023 je tožeča stranka - po izteku 30-dnevnega prekluzivnega pritožbenega roka - vložila dopolnitev pritožbe. Pritožbeni rok je začel teči z vročitvijo sodbe 30. 12. 2022. Dopolnitev pritožbe je kot prepozna zavržena (prvi in drugi odstavek 343. in 352. čl. ZPP).

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Predmet obravnave je direktna tožba tožnika (oškodovanca) zoper zavarovalnico (toženo stranko) na osnovi zavarovalne pogodbe za poklicno odgovornost odvetnikov (965. čl. Obligacijskega zakonika). Z zavarovalno pogodbo je zavarovana odškodninska odgovornost odvetniške pisarne D. oziroma odvetnice E. E. (v nadaljevanju odvetnica, zavarovanka) pri izvajanju poklicne - odvetniške dejavnosti. Tožnik je kot tretji vstopil v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo zoper zavarovalnico v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovalni primer nastopil. Ker je odvetnica predlog za dopustitev revizije vložila prepozno, je bil predlog zavržen. Zoper zavarovalnico uperjen zahtevek je kljub temu zavrnilo; ocenilo je, da tožnik s predlogom za dopustitev revizije oziroma revizijo, tudi če bi bil predlog pravočasno vložen, ne bi uspel. Škoda bi bila (lahko) izkazana, če bi uspel z (dopuščeno) revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 401/2017 z dne 6. 9. 2017, s katero je potrjena sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1560/2012-II z dne 25. 8. 2016.

8.Pritožnik izpostavlja, da se je za revizijo odločil zaradi odvetničine strokovne ocene o možnosti uspeha z revizijo; da mu je odvetnica zagotavljala uspeh z izrednim pravnim sredstvom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače: da odvetnica pritožniku ni zagotavljala uspeha v postopku z revizijo. Pritožnik izpostavlja, da bi bilo to dejstvo ugotovljeno drugače, če bi bila zaslišana in z drugimi pričami soočena priča A. A. Ker priča ni bila zaslišana, uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Očitana absolutna bistvena kršitev postopka ni bila storjena, ker je bilo zaslišanje priče predlagano zaradi dokazovanja pravno neodločilnega dejstva2. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno. Odločitev o tem, kateri dokazi bodo izvedeni, je v domeni sodišča, mora pa sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pojasniti (drugi odstavek 287. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je to storilo v 9. točki obrazložitve.

9.Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokazov razumljivo in natančno pojasnilo v 9. točki obrazložitve, pritožnik pa te argumente graja pavšalno. Izpostavlja zgolj dokaza s cenilcem in izvedencem ekonomsko-finančne stroke, s katerima je dokazoval višino škode, ki pa je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in to v 9. točki obrazložitve nedvoumno pojasnilo. Pritožnik pravilno izpostavlja teoretična stališča: da pri odločanju o zavrnitvi dokaznega predloga sodišče nima diskrecijske pravice, saj dokaze, potrebne za ugotovitev odločilnih dejstev, mora izvesti (213. čl. ZPP); pa tudi, da zgolj v primeru obrazložene zavrnitve dokaznega predloga lahko stranka preveri dopustnost njenega omejevanja pri dokazovanju zatrjevanih dejstev. Ker pritožnik (ostalih) z njegove strani predlaganih dokazov ne našteva in ne pojasnjuje, katera dejstva zaradi neizvedenih dokazov niso ugotovljena ali so napačno ugotovljena, očitka kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339 čl ZPP ni mogoče preizkusiti. Nobenega pomisleka ni v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je izvajanje nerelevantnih dokazov v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (11. čl. ZPP). Tudi pritožnik izpostavlja v praksi izoblikovano stališče, da sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano, ali če je dokaz očitno neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva.

10.Pritožbeno izpostavljanje, da je odvetnica svojo napako - pri vlaganju predloga za dopustitev revizije - skušala (brezuspešno) sanirati z vložitvijo ustavne pritožbe, je nepotrebno. Odvetničina zamuda roka za vložitev predloga za dopustitev revizije je ugotovljena, zato je nepotrebno pritožbeno izpostavljanje, da je odvetnica posredno priznala krivdo za zamudo prekluzivnega roka.

11.Pritožnik pravilno izpostavlja, da ni relevantna odvetničina izpoved o tem, da je na njeno svetovanje pri vložitvi predloga za dopustitev revizije vplivalo to, da tožniku ni znala odgovoriti na vprašanje, ali je izčrpanost pravnih sredstev pogoj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti prejšnjega odvetnika. Ničesar ne spreminja pritožbeno stališče, da pritožnik od prejšnjega odvetnika F. F. ni ničesar zahteval. Kakšen uspeh je tožnik pričakoval od predloga za dopustitev revizije in kakšen uspeh je odvetnica prognozirala, ni pomembno. Pomislek, da je odvetnica tožnika pri vlaganju predloga za dopustitev revizije zavajala in prevarala, je pritožbena novota, ki je pred pritožbenim sodiščem ni mogoče uveljavljati (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

12.Ni mogoče sklepati, da bi bila revizija uspešna, če bi bil predlog za njeno dopustitev pravočasno vložen. Tudi skrbno pripravljen predlog za dopustitev revizije in skrbno vložena revizija sta lahko zavrnjena. Običajno je, da odvetnik uspeha z izrednim pravnim sredstvom ne more napovedati oz. ga lahko napoveduje z večjo ali manjšo verjetnostjo; med drugim (tudi) zato, ker je obravnavanje revizijskih razlogov odvisno od tega, ali bo revizija sploh dopuščena (367.a člen ZPP).

13.Iz 34. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče sklepati na nepravilno upoštevanje dokaznega bremena. Na nobeno od pravno pomembnih dejstev sodišče ni sklepalo na podlagi dokaznega bremena. Očitek o neuporabi instituta predhodnega vprašanja ni razumljiv, ker iz pritožbe ni razvidno, kakšno predhodno vprašanje naj bi bilo obravnavano oz. naj bi se obravnavalo v drugem postopku.

14.Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da se sodišče prve stopnje ni izreklo, ali je odvetnica pri sestavi predloga za dopustitev revizije ravnala z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka. O tem se je sodišče prve stopnje izreklo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da bi bil predlog verjetno vsebinsko obravnavan, ker je formalno popoln; formulirana so vprašanja, zatrjevana je njihova pomembnost, konkretno - z navedbo odločb - je zatrjevan odstop od sodne prakse. Drugačno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo le glede vprašanja zamudnih obresti oz. kateri trenutek je relevanten za nastop zamude pri plačilu podrednega (obligacijskega) zahtevka. Postopek je tekel pred uveljavitvijo Sprememb zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), ko po ustaljeni praksi VS RS revizija glede zamudnih obresti ni bila dovoljena. Pritožnik ne graja stališča, da vprašanje zamudnih obresti iz tega razloga ne bi bilo dopuščeno.

15.Neutemeljeno je pritožbeno sklepanje, da sodišče prve stopnje dvomi v svoje sposobnosti, in nepravilno je pritožnikovo razumevanje 11. točke opomb prvostopenjske odločbe: ... da zahtevnost naloge presega pristojnost razpravljajočega sodišča. Sodišče prve stopnje je - pri opredeljevanju, ali bi vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj, zastavljenih v predlogu za dopustitev revizije - pojasnilo zgolj to, da naloga presega njegove pristojnosti, ker o predlogu za dopustitev revizije odloča senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča. Nobenih dvomov v svoje sposobnosti sodišče prve stopnje ni izrazilo.

16.Pritožbeni očitek, da se sodišče pri obravnavanju nesklepčnosti trditev B. B. ni izreklo do sodne prakse II Dor 315/2019 in II Ips 263/2016, ni argumentiran do te mere, da bi ga bilo mogoče obravnavati.

17.Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v sodbi ni povzelo navedb strank, podanih o ključnih dejstvih, ni utemeljen. Navedbe strank so skoncentrirano povzete v 1., 2. in 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da jih sodišče povzema skopo in selektivno. Sodba vsebuje razloge, ki so sodišče vodili k zavrnitvi zahtevka. Razlogi se nanašajo na procesno gradivo, ki sta ga preskrbeli stranki, dosledno je spoštovano razpravno načelo in načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Navedeni očitek pritožnik povezuje z neskladnostjo med pozitivno prognozo uspeha revizije, ki naj bi jo podala odvetnica in negativno prognozo, ki jo podaja sodišče prve stopnje; opozarja na sum zlorabe zaupanja in zlorabo, kar naj bi storila odvetnica. Gre za nepotrebno primerjavo. Hipotetičen uspeh revizije, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje, ni odvisen od pričakovanj tožnika in odvetnice ob vlaganju predloga za dopustitev revizije.

18.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje - s sklicevanjem na odvetničino e-sporočilo z dne 13. 11. 2017 - izognilo ključnemu vprašanju ocene uspeha izrednega pravnega sredstva (revizije). Presoji tega dejstva se sodišče prve stopnje ni izognilo. Gre za ključno vprašanje, ki je obravnavano v 22. in naslednjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe.

19.V 22. in 23. točki obrazložitve sodišče prve stopnje preiskuje možnost revizijskega uspeha v zvezi z očitkom, da tožnica B. B. v primarnem postopku ni uveljavljala večvrednosti nepremičnine zaradi svojih vlaganj in je le-to sodišče prve stopnje ugotavljalo mimo trditvene podlage. Ugotovilo je, da navedbe o večvrednosti niso povsem izostale in da je B. B. - zaradi ugotavljanja večvrednosti nepremičnine - predlagala celo dokaz z izvedencem. V 23. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje svoje stališče glede ne/pomanjkljive trditvene podlage še veliko bolj natančno opredelilo. Pritožbeno sodišče ta stališča v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Pritožba neutemeljeno zaključuje, da je sodba v tem delu nejasna. Prvostopenjsko sodišče se je nedvoumno izreklo, da revizija ne bi bila uspešna, ker je sojenje potekalo tako, da se je ugotavljala prav večvrednost nepremičnine zaradi vlaganj (ne višina vlaganj). Če trditve B. B. tega na bi terjale, bi bilo potrebno materialno procesno vodstvo, ki bi to pomanjkljivost odpravilo. Pomanjkljiva trditvena podlaga ni bila zatrjevana niti v prvostopnem (P 1560/2012-II) niti v drugostopnem (VSL II Cp 401/2017) sojenju. To so argumenti, da navedbe B. B. o večvrednosti nepremičnine niso povsem izostale. Pomanjkljivo materialno procesno vodstvo, ki naj bi v pravdi II P 1560/2012-II izostalo, je relativna kršitev postopka, glede katere pritožnik ne pojasni, ali je in kako naj bi vplivala na izid postopka II P 1560/2012-II.

20.Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do popravka tožbenega zahtevka v pravdi II P 1560/2012, je nerazumljiv. Ni res, da je B. B. uveljavljala zgolj skupno, ne pa tudi posebno premoženje. Iz prvostopenjske in drugostopenjske sodbe v primarnem postopku ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Na prekoračitev tožbenega zahtevka sodišče pazi samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. čl. ZPP).

21.Denarni znesek 8.270,48 je bil tožniku (tam tožencu) - v pravdi II P 1560/2012 - naložen v plačilo zaradi neupravičene obogatitve, povzročene z vložitvijo posebnega premoženja B. B. v tožnikovo (tam toženčevo) nepremično.

22.Nesprejemljivo je pritožbeno sklepanje, da bi bila revizija uspešna glede nepravilne uporabe prvega odstavka 61. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih, ki predvideva, da se ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do skupnega premoženja. Pritožnik ne navaja, kdo naj bi táko odločitev predlagal. Sodišče odloča v okviru tožbenih zahtevkov. V pritožbi je spregledano, da je bilo ugodeno obligacijskemu zahtevku zaradi vlaganj zakoncev v tožnikovo (tam toženčevo) nepremičnino. Z odločanjem o obligacijskem zahtevku je bila zaradi posebnih okoliščin izvedena delitev skupnega premoženja, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na ugotavljanje pasive skupnega premoženja in sodno prakso (II Ips 97/2021), ki se tiče ugotavljanja skupnega premoženja in deleža na skupnem nepremičnem premoženju zakoncev. Ni ugotovljeno, da bi zakonca B. (to je tožnik in B. B.) ustvarila skupno nepremično premoženje, zato tudi deležev pravdnih strank na nepremičnem premoženju sodišče ni določalo. Pri ugotavljanju denarne terjatve B. B. zaradi vlaganj v tožnikovo (tam toženčevo) nepremičnino je pravilno upoštevano, da je bil v trajanju ekonomske skupnosti zakoncev B. kredit odplačan v višini 9.535,00 EUR (za polovico te vrednosti je tožnik - tam toženec obogaten); ne celoten kredit, najet za rekonstrukcijo toženčeve nepremičnine (42.400- EUR). Sodišče prve stopnje se je o tem razumljivo izreklo v 27. in 28. točki obrazložitve, zato je neutemeljen očitek, da odločitve ni mogoče preizkusiti.

23.Tudi pritožbena graja 30. točke izpodbijane sodbe ni utemeljena. Pritožba tudi v tem delu izhaja iz nepravilne predpostavke, da je bilo v pravdi P 1560/2012-II odločeno o obsegu skupnega nepremičnega premoženja in deležev na njem. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je B. B. svoje posebno premoženje vložila v tožnikovo (tam toženčevo) premoženje in (tudi) zato uspela z obligacijskim zahtevkom. Pritožnik izpostavlja trditve B. B., ki so se nanašale na primarno uveljavljan zahtevek ugotavljanja skupnega nepremičnega premoženja, ki je bil zavrnjen. Tožnik je obogaten zaradi sredstev posebnega premoženja B. B., porabljenih za pridobitev upravnih dovoljenj za adaptacijo nepremičnine (8.270,48 EUR), in povečanja vrednosti njegove nepremičnine z gradbenimi deli in vgrajenim materialom3. Adaptacija v ožjem pomenu besede je bila izvedena s sredstvi, ki sta jih zakonca B. ustvarila v trajanju ekonomske skupnosti in vložila v toženčevo nepremičnino (30.635,00 EUR). Pritožbeno stališče, da je vložek B. B. upoštevan dvakrat, torej ni sprejemljivo. Pritožnik nepravilno izpostavlja, naj bi nepremičnina v preteklosti imela status skupnega premoženja. Nepremičnina je bila in je tožnikova; nikoli ni sodila v skupno premoženje zakoncev B. Zaradi vlaganj B. B. v to (tožnikovo) nepremičnino je tožnik obogaten.

24.Takó sodišče prve stopnje kot pritožba izpostavljata v praksi uveljavljen obogatitveni princip vračanja; to pomeni, da je obogateni dolžan vrniti le doseženo korist. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je ta ugotovljiva po stanju, ko so bila vlaganja zaključena in je B. B., ki je zaradi vlaganj prikrajšana, prenehala uporabljati tožnikovo (tam toženčevo) nepremičnino; iz nepremičnine se je izselila oktobra 2007, novembra 2008 sta se zakonca B. razvezala. Okoliščine, ki bi terjale drugačno vrednotenje (npr. porušenje zgradbe ali na drug način izgubljena tožnikova korist), očitno niso bile zatrjevane. Zato je z na ta način ovrednoteno obogatitvijo odpravljena nepravičnost oz. bo (je) sanirana s plačilom. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da revizija tudi glede načina vrednotenja obogatitve ne bi bila uspešna. V zvezi s tem vprašanjem se je sodišče prve stopnje opredelilo do sodne prakse, izkazane z odločbama II Cp 2159/2015 in II Ips 64/2015; katere odločbe naj bi spregledalo in kakšna stališča so v spregledanih odločbah zavzeta, pa pritožba ne navaja. Zato je nepreverljiv očitek o selektivnem oz. pristranskem postopanju sodišča pri obravnavi sodne prakse. Stališče, da je B. B. po izselitvi obdržala lastniško posest je nesprejemljiv, ker lastnica nepremičnine nikoli ni bila.

25.Pritožbeno sodišče soglaša, da z revizijo zoper odločbo II Cp 401/2017 v zvezi z odločbo II P 1560/2012 ne bi bilo reševano pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Gre za spor o delitvi skupnega premoženja ter vlaganju skupnega in posebnega premoženja enega zakonca v nepremičnino drugega zakonca, kakršni se dnevno obravnavajo na prvi in drugi stopnji sojenja. O uporabi prava v tovrstnih zadevah zato obstaja obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča. Statistični podatki o številu dopuščenih in uspelih revizij sodnih odločb niso relevanten prikaz možnosti uspeha s konkretno revizijo.

26.Ker škoda, ki jo je - zaradi civilne odgovornosti zavarovanke tožene stranke (odvetnice) - dolžna kriti tožena stranka, ni ugotovljena, tožnik nima interesa za uveljavljanje ničnosti zavarovalne pogodbe, sklenjene med odvetnico in toženo stranko. Pritožnik se na ničnost zavarovalne pogodbe sklicuje zaradi s pogodbo predvidene zavarovalne vsote in odbitne franšize. Ker škoda ni nastala, obseg zavarovanja - ali zavarovalnica krije vso škodo ali pa le njen del - ni nepomemben.

27.Z zavarovalno pogodbo so dogovorjeni zavarovalni riziki, pred katerimi je odvetnica zavarovana, in obseg zavarovanja. Gre za odškodnino, ki bi jo bila dolžna plačati odvetnica, če svoje odgovornosti ne bi zavarovala (prvi člen Splošnih pogojev za poklicno zavarovanje odvetnikov). Pritožnik ne navaja materialne podlage za svoje stališče, da zavarovanje vključuje tudi riziko vračila odvetniških stroškov zaradi neustrezno opravljene storitve. Za zahtevek za vrnitev odvetniške nagrade zaradi nepravočasno opravljene storitve tožena stranka ni pasivno legitimirana.

28.Predlog za izločitev razpravljajoče sodnice je bil utemeljeno zavrnjen. Sodno oblast izvaja sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom (drugi odstavek 23. čl. Ustave). Sodnika imenuje in razrešuje Državni zbor; sodna funkcija je trajna (129., 130. in 132. čl. Ustave RS). Ustava prenehanje sodniške funkcije predvideva tudi na podlagi zakona - če nastopijo razlogi, ki ji določa Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Ni trditev, da razpravljajoča sodnica ni bila izvoljena oziroma imenovana za izvajanje sodne oblasti v skladu z zakonsko določeno pristojnostjo okrožnega sodišča. Ne zatrjuje se, da bi bila razrešena sodniške funkcije, ali da bi obstajal kateri od zakonsko določenih razlogov, ki povzročijo prenehanje sodniške funkcije na podlagi zakona; niti da bi tekli postopki za razrešitev oz. ugotavljanje razlogov z prenehanje sodniške funkcije. Razlogi, ki povzročijo prenehanje sodniške funkcije so našteti v 74. čl. ZSS, njihov obstoj pa ugotavlja sodni svet. Sodniku sodna funkcija preneha zgolj v primerih in pogojih, kot jih določata Ustava in Zakon o sodniški službi (5. čl. ZSS). Z izvajanjem sodne oblasti in s pogoji za opravljanje sodniške funkcije neprimerljivi so položaji, v katerih nastopajo pooblaščenci, in pogoji, ki jih morajo le-ti izpolnjevati za zastopanje na okrožnem, višjem in vrhovnem sodišču (postulacijska sposobnost). Sodna praksa v zvezi s pravniškim državnim izpitom, na katero se pri tovrstni primerjavi sklicuje pritožnik, zato ni uporabna. Predlog za izločitev razpravljajoče sodnice je bil utemeljeno zavrnjen. O zahtevi za izločitev sodnice je - skladno s prvim odstavkom 73. čl. ZPP - odločal predsednik sodišča.

29.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------

1Postopek na prvi stopnji obravnavan na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 1560/2012-II, na Višjem sodišču v Ljubljani pa pod opr. št. II Cp 401/2017: tožnica B. B., toženec tukajšnji tožnik, zaradi določitve in delitve skupnega premoženja, ugotovitve obstoja solastninske pravice na nepremičnini in plačila.

2Razlogi, vsebovani v 33. točki prvostopenjske sodbe, so odveč. V 14. točki tega sklepa je pojasnjeno, da hipotetičen uspeh revizije, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje, ni odvisen od pričakovanj tožnika in odvetnice ob vlaganju predloga za dopustitev revizije.

3Celotno investicijo - vključno s pridobitvijo gradbene dokumentacije - je mogoče označiti kot adaptacijo v širšem pomenu besede; rezultate izvedenih del po pridobitvi upravnih dovoljenj pa kot adaptacijo v ožjem pomenu besede.