Jedro

Brez konkretnih navedb o tem, za katera kazniva dejanja in katere prekrške je bila stranka pravnomočno obsojena, kdaj in na kakšne kazni in brez, da bi organ navedel razloge za svojo odločitev, ni mogoče šteti, da je odločba, izdana na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu, obrazložena v smislu 3. odstavka 209. člena ZUP. Odločba je nezakonita tudi zato, ker je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in sodišče zato ni moglo rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 4.2.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po navedeni zakonski določbi, toda, ker je večkratni storilec kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir, tožena stranka ocenjuje, da so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona in sicer zadržek nevarnosti za javni red. Sklicujoč se na diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena tega zakona tožnikovo vlogo zavrača. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je nevaren za javni red. V vinjenem stanju je sicer res napravil nekaj prekrškov, vendar to po njegovem mnenju ne more biti razlog za odklonitev državljanstva, še zlasti, ker ima stalno prebivališče, družino in zaposlitev v Republiki Sloveniji. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi ko je upravni organ pooblaščen odločiti po prostem preudarku, mora pred tem popolno ugotoviti dejansko stanje v zadevi ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku, ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 ter 2. in 3. odstavek 209. v zvezi s 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Po mnenju sodišča tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenimi pravili postopka. Dejansko stanje v zadevi je ostalo pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno, zato je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe zelo pomanjkljiva in pavšalna, kar smiselno ugovarja tudi tožnik. Tako navedbe glede odločilnih okoliščin, da je tožnik večkratni storilec kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir, niso konkretizirane z navedbo, zaradi katerih kaznivih dejanj je bil tožnik obsojen s pravnomočno sodbo in zaradi kakšnih prekrškov zoper javni red in mir je bil kaznovan s pravnomočno odločbo. Vse to pa bi tožena stranka morala ugotoviti, saj je tožnik navajal, da je bil le disciplinsko kaznovan v podjetju in da je v vinjenem stanju storil nekaj prekrškov, med poslanimi spisi pa se tudi nahaja le pravnomočna sodba Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Sežani, s katero je bil tožnik obsojen na kazen dveh mesecev zapora, pogojno za dobo enega leta zaradi kaznivega dejanja poškodovanja javnih naprav po 4. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ SRS. Brez konkretnih ugotovitev zaradi katerih kaznivih dejanj, kdaj in na kakšne kazni je bil tožnik pravnomočno obsojen, oziroma za katere prekrške, kdaj in kakšne kazni so mu bile pravnomočno izrečene, pa tudi ni mogoča ocena nevarnosti za javni red in s tem tudi ni mogoča presoja zakonitosti sporne odločitve, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik.

Ker torej v upravnem postopku dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe navedenega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).