Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.G. in je svojo odločitev tudi razumljivo obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ocenilo, da izvedba tega dokaza za pravilno razsojo ni potrebna. Tako stališče sodišča prve stopnje je pravilno, ker je storilec s tem dokazom želel dokazovati le trditve o tem, koliko alkoholnih pijač naj bi spil pred samo vožnjo motornega vozila v cestnem prometu, kar pa ni relevantno dejstvo za presojo, ali je storilcu dokazana storitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola. Stopnja alkohola v organizmu se namreč ugotavlja le s tehničnimi sredstvi, to je elektronskim alkotestom ali etilometrom oziroma strokovnim pregledom, ki obsega zdravniški pregled ter odvzem telesnih tekočin krvi in urina, ne pa na podlagi trditev o tem, koliko alkoholnih pijač naj bi voznik zaužil pred vožnjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 165,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... z dne 10. 3. 2020 kot neutemeljeno ter storilcu naložilo plačilo sodne takse za postopek z zahtevo za sodno varstvo v višini 110,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek o prekršku ustavi oziroma vrne zadevo v ponovni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom, ki ga storilec izpodbija v predmetnem postopku z zahtevo za sodno varstvo, je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 2. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki ga je storil s tem, ko je 10. 3. 2020 ob 18.55 uri vozil osebni avtomobil v naselju Griže v javnem cestnem prometu pod vplivom alkohola, saj je preizkus z elektronskim alkotestom pokazal rezultat 0,38 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel v organizmu najmanj 0,33 miligrama v litru izdihanega zraka. Izrečena mu je bila globa v višini 600,00 EUR ter stranska sankcija 8 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo oporekal ugotovljenemu dejanskemu stanju in navajal, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti sicer podpisal, vendar v zmoti, ker je takrat mislil, da je policija postopek izvedla pravilno in ugotovila 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ter da ga policist ni opozoril, da 15 minut prej ne sme piti alkohola in pet minut prej ne sme kaditi, kar je problem, ker je takoj, ko je spil pivo, zapustil gostilno, v kateri se je nahajal. Glede na take navedbe je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca ter priči policista R. B. in N. E. ter prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo storilčev zagovor ter izvedene dokaze in ugotovilo, da je postopek oprave preizkusa z elektronskim alkotestom bil izveden v skladu s predpisi in navodili proizvajalca, saj je v nasprotju s trditvami v zahtevi za sodno varstvo storilec bilo upoštevano, da preizkušanec 15 minut pred preizkusom ne sme piti alkohola in da 5 minut pred preizkusom ne sme kaditi. Storilec je namreč pred opravo preizkusa izjavil, da je pil alkohol v zadnjih 15 minutah, zaradi česar se je počakalo z opravljanjem preizkusa, kar izhaja iz zapisnika o alkoholiziranosti, kot tudi iz izjav zaslišanih prič. V zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti je namreč navedeno, da je preizkus alkoholiziranosti opravljen ob 18.55 uri, storilec pa je bil ustavljen že ob 18.40 uri, kot izhaja iz opisa dejanskega stanja, to pa sta potrdili obe zaslišani priči, ki sta skladno in prepričljivo izpovedali tudi, da je storilec med čakanjem na opravo preizkusa jedel kruh in pil vodo in da je bil med postopkom živčen. Navedbe, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal v zmoti, ker ni pravilno razumel policista, koliko naj bi bil rezultat, ki ga je pokazal elektronski alkotest, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene na podlagi ugotovitev, da je storilec pred podpisom zapisnika bil seznanjen z rezultatom preizkusa, ki mu je tudi bil pokazan. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobenih pomislekov v to, da se je storilec zavedal, kaj podpisuje, da glede njegovega strinjanja z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom ter samega podpisa zapisnika ni nobenega dvoma. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi, da je storilcu bil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom odrejen zakonito in da je preizkus tudi bil opravljen strokovno in zakonito in da pri tem ni prišlo do kršitev materialnih določb v ZPrCP in je štelo za dokazano, da je storilec s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne zakonske znake prekrška po 2. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP.

6. Ker sodbe o zahtevi za sodno varstvo glede na določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na povzete ugotovitve vezano. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, da je dejstvo, da mu je policist, ki je opravljal postopek, rekel, da napihal 0,24 miligrama; da je zaradi tega podpisal zapisnik in odšel domov; da je šele doma videl, da piše v zapisniku 0,38 miligrama; da je policistka E. priznala, da mu je policist omenjal vrednost 0,24 miligrama, ampak to obrazložila povsem zavajajoče, ker je s tem želela izvleči kolega zaradi zavajajoče informacije, ki jo je dal njemu; da sodišče naivno sledi izpovedbam policistov, ki sta v ... odvzela vsaj 150 izpitov, na način, ki ni bil vedno zakonit in da bi sodišče moralo upoštevati, da je bil preprosto res zaveden, saj mu je policist rekel, da je napihal 0,24 miligrama alkohola, kar se mu je vseeno zdelo veliko glede na to, da je popil le eno pivo, a je kljub temu podpisal zapisnik, da bi lahko šel, policist pa mu je še rekel, da naj avto pusti in odide peš, ker je na meji z alkoholom. S temi navedbami namreč storilec napada verodostojnost izpovedb zaslišanih policistov in izpodbija dokazno oceno, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v presojo dejanskega stanja pa se pritožbeno sodišče ne more in ne sme spuščati. Sicer pa so po oceni pritožbenega sodišča take trditve tudi neprepričljive, saj se v primeru, ko rezultat preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ne preseže dovoljene meje alkohola v organizmu voznika, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti sploh ne izpolnjuje, prav tako pa v takem primeru storilcu tudi ne bi bil izdan plačilni nalog, niti ga policist ne bi imel podlage napotiti domov peš oziroma odrediti, da naj vozilo pusti na kraju, kjer je bila opravljena kontrola.

7. S pritožbenimi navedbami, da sodišče ni razčistilo dejansko stanje, da ni preverilo navedbe policista v nobeni smeri in da ni zaslišalo edine priče, ki bi lahko sodišču pojasnila, koliko je spil pred vožnjo, saj ni izvedlo zaslišanja edine priče, ki jo je predlagal v svojo korist, to je A.G., in da je zaradi navedenega bil postopek nepošteno izveden, storilec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da taka kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.G. in je svojo odločitev tudi razumljivo obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ocenilo, da izvedba tega dokaza za pravilno razsojo ni potrebna. Tako stališče sodišča prve stopnje je pravilno, ker je storilec s tem dokazom želel dokazovati le trditve o tem, koliko alkoholnih pijač naj bi spil pred samo vožnjo motornega vozila v cestnem prometu, kar pa ni relevantno dejstvo za presojo, ali je storilcu dokazana storitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola. Stopnja alkohola v organizmu se namreč ugotavlja le s tehničnimi sredstvi, to je elektronskim alkotestom ali etilometrom oziroma strokovnim pregledom, ki obsega zdravniški pregled ter odvzem telesnih tekočin krvi in urina, ne pa na podlagi trditev o tem, koliko alkoholnih pijač naj bi voznik zaužil pred vožnjo. Po tem, ko je rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom pokazal rezultat 0,38 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, je imel storilec možnost pravilnost tega rezultata izpodbijati le tako, da bi izrazil nestrinjanje s prikazanim rezultatom v posledici česar bi mu policist odredil strokovni pregled, s katerim bi se natančno ugotovila stopnja alkohola v storilčevem organizmu. Ker pa je izrazil strinjanje z ugotovljenim rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, se je s tem postopek preizkusa alkoholiziranosti končal in je na ta način dobljen rezultat preizkusa tudi zakonita podlaga za ugotovitev storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola in odmero sankcij za ta prekršek.

8. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za angažiranje izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotovil, ali je glede na trditve o količini zaužitega alkohola rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom bil pravilen, saj je tudi ta dokaz za ugotavljanje storilcu očitanega prekrška neprimeren in nepotreben. Sodišče namreč v predmetnem postopku ne ugotavlja, koliko alkoholnih pijač je zaužil storilec pred vožnjo, temveč koliko je pokazal preizkus z alkotestom in ali je storilec izrazil strinjanje s prikazanim rezultatom, ne more pa ocenjevati, ali je alkotest deloval pravilno na podlagi trditev storilca o tem, koliko alkoholnih pijač naj bi zaužil pred vožnjo.

9. Ob zgoraj povzetih ugotovitvah, da je storilcu na zakonit način dokazano, da je izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška, je utemeljeno zaključilo tudi, da je pri tem ravnal z direktnim naklepom, saj se je kot voznik z opravljenim vozniškim izpitom nedvomno zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana in da lahko ima v organizmu največ 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je storilec potrdil tudi v svojem zagovoru, pa se je kljub zavedanju, da je pred vožnjo užival alkoholne pijače in da lahko stopnja alkohola v njegovem organizmu preseže še dovoljeno količino, odločil, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu. Nadalje pa je v okviru preizkusa izrečenih sankcij za storjeni prekršek pravilno ugotovilo, da sta tako globa kot stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu s plačilnim nalogom storilcu bili izrečeni v predpisanem znesku oziroma v predpisanem številu in da tudi v tem oziru plačilnemu nalogu ni mogoče očitati nobene pomanjkljivosti.

10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka o prekršku in da je napačno uporabilo materialno pravo ter ga neupravičeno kaznovalo. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 165,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa.