Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka nima pravnega naslova za uporabo celotne kleti, ki pripada skupno stanovanjema obeh pravdnih strank, tožnica kot solastnica ne more zahtevati izročitve dela skupne kleti v izključno uporabo, temveč bi lahko zahtevala zgolj izročitev solastne kleti v souporabo. Stvar v solastnini namreč ni razdeljena, razdeljena je le lastninska pravica (65. člen SPZ). Vsak od solastnikov je upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju s svojim deležem. Dokler med solastniki ni sporazuma o uporabi solastne stvari, posamezni solastnik ne more zahtevati posesti točno določenega obsega nepremičnine. Tak tožbeni zahtevek ni sklepčen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka tožnici dolžna izročiti v neposredno posest kletni prostor v izmeri 14 m2, ki se nahaja v večstanovanjski hiši, Cesta T. 4, in je sestavni del nepremičnine - posameznega dela stavbe št. 1 v stavbi št. 335, z ID znakom 000-355-1 in z ID ... Tožnici je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 500,32 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica. Opozarja, da iz podatkov zemljiške knjige in odločbe Geodetske uprave izhaja, da k tožničinemu stanovanju, v neto tlorisni površini 83,71 m2, sodi tudi kletni prostor v izmeri 13,99 m2. Priča M. S. je navedla, da so v postopku vzpostavitve etažne lastnine sodelovali vsi tedanji solastniki nepremičnine in skladno z njihovimi zahtevami je v elaboratu kletni prostor št. 1 prikazan skupaj s kletnim prostorom št. 8, ki ga ima v uporabi toženka. To ne vpliva na lastniško stanje in upravičenost zahteve tožnice, da uveljavlja izročitev kletnega prostora v neposredno posest. Neizvršljivost zahtevka ni razlog za njegovo zavrnitev. Toženka za zasedbo kletnega prostora tožnice nima pravnega naslova. Enaka situacija kot v kletnem prostoru tožnice je tudi v kletnem prostoru, ki pripada stanovanjema pod številko 3 in 6. Neutemeljen je zaključek sodišča, da bi tožnica morala predhodno izdelati dopolnitev etažnega načrta, da bi lahko svojo lastninsko pravico uspešno uveljavljala. To bi lahko bilo predmet izvršilnega postopka, če toženka tožnici ne bi izročila posesti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvena je v pritožbi neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stavba na naslovu Cesta T. 4, etažirana in v kataster stavb vpisana tako, da je razdeljena na 10 posamičnih delov, pri čemer deli od 1 do 9 predstavljajo posamezna stanovanja, posamezni del stavbe s št. 10 pa del v skupni rabi. Ta del je razdeljen na posamične kleti, pri čemer stanovanjema 1 in 8, ki ju uporabljata pravdni stranki, pripada skupni kletni prostor, enako skupni kletni prostor pripada tudi stanovanjema pod št. 3 in 6. 5. Pritožba ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je kletni prostor za stanovanje 1 in 8 nerazdeljen, to pa pomeni, da ne gre za individualno odmerjen prostor kot samostojno funkcionalno celoto, temveč na njem obstaja solastnina etažnih lastnikov posameznih delov stavbe, ki jim pripada (18. člen SPZ). Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka nima pravnega naslova za uporabo celotne kleti, ki pripada skupno stanovanjema obeh pravdnih strank, tožnica kot solastnica ne more zahtevati izročitve dela skupne kleti v izključno uporabo, temveč bi lahko zahtevala zgolj izročitev solastne kleti v souporabo. Stvar v solastnini namreč ni razdeljena, razdeljena je le lastninska pravica (65. člen SPZ). Vsak od solastnikov je upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju s svojim deležem. Dokler med solastniki ni sporazuma o uporabi solastne stvari, posamezni solastnik ne more zahtevati posesti točno določenega obsega nepremičnine. Tak tožbeni zahtevek ni sklepčen, na kar je tožnico v postopku opozorila že tožena stranka. Ne gre namreč zgolj za vprašanje neizvršljivosti sodbe, temveč nerazdeljenosti solastnine, pri čemer je toženka zgolj najemnica in ne solastnica kleti, ki jo uporablja, ter torej ni legitimirana za sklenitev dogovora o razdružitvi skupnega dela stavbe.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

7. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).