Jedro

Opredelitev obstoječega objekta in njegovega bistva, kot ga razlaga organ, torej temelji na značilnostih obstoječega objekta in nameravane gradnje, ki je opisana v vlogah tožnikov in ostalih podatkov spisa, zato že iz tega razloga ni mogoče reči, da je organ pojem obstoječi objekt in bistvo objekta opredelil arbitrarno, kot dodatno pa sodišče še pripominja, da je obstoječa lesena konstrukcija tudi po njegovi oceni nedvomno bistvo objekta, saj če je ni, potem sploh ni mogoče govoriti o takem objektu kot je obravnavani, tj. pomožnem kmetijsko-gozdarskem objektu.

Pojem rekonstrukcije neločljivo veže na obstoječ objekt. Če tega objekta ni več, rekonstrukcija ni več mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - rekonstrukcijo kmetijskega objekta, na zemljišču parc. št. 5379, k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je organ po preveritvi pogojev iz prvega odstavka 74c. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter pregledu priložene dokumentacije ugotovil, da gre pri obravnavanem posegu za odstranitev starega dotrajanega objekta in gradnjo novega objekta in ne rekonstrukcijo. Iz same vloge namreč izhaja, da se obstoječa lesena stanska konstrukcija - lesene sohe in podeskanje nadomestijo s konstrukcijo iz butane gline, ostrešje se rekonstruira v enaki obliki, kot je obstoječe, tako, da bo streha dvokapnica naklona 45 stopinj. Tudi iz dopolnitve vloge izhaja, da gre za spremembo konstrukcijskih elementov in izvedbo izboljšav, ker je obstoječa konstrukcija dotrajana, uničena in neustrezna ter nevarna. Glede na opredelitev pojma rekonstrukcije (točka 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1) v primerih, kadar se objekt odstrani v njegovih bistvenih elementih, brez katerih ne more obstajati in funkcionirati, ne gre več za rekonstrukcijo. V tem primeru se obstoječi kmetijski objekt v celoti odstrani in se na njegovem mestu zgradi novi kmetijski objekt v nekoliko manjših gabaritih, Gre torej za gradnjo novega objekta v smislu točke 7.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Pogoje gradnje na tem območju določa Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Gornji Petrovci (v nadaljevanju PUP). V 20. členu PUP je predpisano, da se morajo stanovanjski objekti v naseljih in zaselkih graditi ob cesti, ostali objekti (gospodarski objekti, pritiklin in pomožni objekti) pa v notranjosti parcele. Iz prikaza lege objekta izhaja, da je predvidena gradnja pomožnega kmetijskega objekta glede na dostop na parcelo v njenem ospredju, kar ni v skladu z 20. členom PUP. Prav tako poseg ni v skladu z 21. členom PUP, ki določa odmike od parcelnih mej in razmik med objekti. Najmanjši odmik od parcelne meje je 1,00 m, najmanjši predpisani odmik med objekti na sosednjih parcelah pa ne sme biti manjši kot znaša maksimalna višina sosednjih objektov. Predvideni objekt bi bil odmaknjen od JZ parcelne meje 0,86 m, razmik od sosednjega obstoječega objekta pa je minimalen, ker je slednji tik ob meji, pri njegovi višini 7,70 m. Ker predvideni poseg ne izpolnjuje predpisanih pogojev, je organ zahtevo za izdajo dovoljenja zavrnil. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in še dodal, da gre v tem primeru brez dvoma za novogradnjo (npr. sodba naslovnega sodišča I U 714/2014), v zadevi pa ni pravno pomembno niti postopno izvajanje po delih objekta, niti postopnost časovnega vidika tega izvajanja. Bistveno je, da po izgradnji novega objekta, ''obstoječi'' na terenu ne bo več stal, kar že po logiki stvari pomeni, da ne bo rekonstruiran, saj ga ne bo več. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da bo nov objekt povsem identičen obstoječemu.

3. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta že v upravnem postopku pojasnila, da objekt ne bo odstranjen in na novo zgrajen, temveč podzidan in ne bo popolnega porušenja. Objekt bo ves čas obstajal in se bodo postopoma zamenjali tisti njegovi deli, za katere je to potrebno. Objekt bo po rekonstrukciji v mejah dovoljenih sprememb glede velikosti, gre pa za manjšo pomožno lopo, torej nezahteven objekt. Tožnika vztrajata, da vprašanje rekonstrukcije nima zveze s tem, ali se rekonstruira bistvene ali nebistvene dele. Tako tudi sodna praksa (I U 917/2010). Po tej sodni odločbi pojem rekonstrukcije izrecno zajema tudi posege v konstrukcijske elemente. Zakon celo predvideva spremembo konstrukcijskih elementov in gabaritov do 10 %, kadar se na objektu opravljajo izboljšave. Smisel rekonstrukcije je popravilo nečesa, kar je dotrajano. Rekonstrukcija celo po gramatikalni razlagi pomeni primarno ''ponovno narediti'' oziroma sestaviti oziroma obnoviti (SSKJ, slovar tujk). Ker pa je objekt nezahteven, konstrukcijski elementi ne predstavljajo bistvene lastnosti objekta. Gre le za zagrajen prostor, ki je obdan s stenami in stropom ter tako zaščiten pred vremenskimi vplivi. Ne gre za statično zahtevno konstrukcijo. Bistveni del objekta je stena, ki se skladno z zakonom nadomesti oziroma podzida pod obstoječo strešno konstrukcijo. Tožnika sta izbrala tehnologijo butane gline stene kot tehnologijo, ki je v okolju avtohtona, tradicionalna in omogoča boljšo zaščito pred zunanjimi vplivi kot lesena lopa. Tožnika se sklicujeta še na I U 1678/2013. Pri opredelitvi obstoječega objekta gre za pravni standard, ki mu mora praksa v vsakem primeru dati pravi pomen. Organ pa je to določbo uporabil arbitrarno, zato je bila kršena pravica do enakega varstva pravic in pravica do pritožbe tožnikov. Argumenti organa nimajo podlage v razlagi zakona, temveč le v lastnem prepričanju. Tožnika bi lahko vložila nekaj zaporednih zahtevkov za rekonstrukcijo in tako postopno zamenjala elemente objekta. Odločitev ostaja arbitrarna tudi zato, ker organ ne pojasni, kaj je ''konstrukcija objekta v najosnovnejšem delu''. Tožnika bi torej uspela, če bi najprej vložila zahtevo za rekonstrukcijo prve polovice objekta (npr. sten ali določenih sten), nato pa v nadaljevanju še rekonstrukcijo preostale polovice ali dela objekta. V tem primeru bi šlo za dve upravni zadevi in bi en del objekta ostal enak. Tožnika sta zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne organu v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka.

4. V pripravljalni vlogi sta tožnika še dodala, da sta se udeležila ustne obravnave v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo počitniškega resorta ..., na kateri je prvi tožnik povprašal uradno osebo o pojmu rekonstrukcija in je ta dejala, da je poseganje v konstrukcijske elemente pri že obstoječem objektu dovoljeno. Torej je bil znotraj istega državnega organa ta pojem diametralno drugače interpretiran. To pa tudi pomeni, da je bila tožnikoma kršena tudi pravica enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave). Ob tem gre za sosednji zemljišči. 5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi zahteve tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja. Organ je namreč presodil (in temu tožnika ugovarjata), da sta tožnika vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo, kar je utemeljil z razlago določb ZGO-1, zaradi česar za izdajo dovoljenja niso izpolnjeni pogoji po PUP.

8. Po 7. 1. točki 2. člena ZGO-1 je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Po 7.2. točki istega člena zakona pa je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kot 10 %.

9. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zavrnil izdajo dovoljenja za nameravani gradbeni poseg, ki jo je organ opredelil kot novogradnjo, zato, ker pri njem niso bili upoštevati pogoji (lega in odmiki od parcelnih mej), ki jih prostorski akt - v tem primeru PUP - predpisuje za novogradnje (gospodarski objekt, pritikline in pomožni objekti) v 20. in 21. členu. Kot razloge, da je gradbeni poseg, za katerega sta tožnika zahtevala gradbeno dovoljenje, novogradnja in ne rekonstrukcija, je navedel naslednje: da iz vloge tožnikov izhaja, da se bo obstoječa lesena stenska konstrukcija - lesene sohe in podeskanje nadomestila s konstrukcijo iz butane gline in da se obstoječe ostrešje rekonstruira v enaki obliki, kot obstoječe, tako, da bo streha dvokapnica naklona 45 stopinj, iz dopolnitve vloge tožnikov pa še, da je obstoječa konstrukcija dotrajana in uničena ter kot taka neustrezna in celo nevarna, zato se spremenijo konstrukcijski elementi in izvedejo izboljšave. Iz navedb tožnikov v vlogah, danih v postopku, je organ tako zaključil, da gre za odstranitev starega objekta in gradnjo novega, saj se bo obstoječa lesena konstrukcija, ki je uničena in neustrezna, v celoti nadomestila s že navedenimi gradbenimi elementi. Opredelitev obstoječega objekta in njegovega bistva, kot ga razlaga organ, torej temelji na značilnostih obstoječega objekta in nameravane gradnje, ki je opisana v vlogah tožnikov in ostalih podatkov spisa, zato že iz tega razloga ni mogoče reči, da je organ pojem obstoječi objekt in bistvo objekta opredelil arbitrarno, kot dodatno pa sodišče še pripominja, da je obstoječa lesena konstrukcija tudi po njegovi oceni nedvomno bistvo objekta, saj če je ni, potem sploh ni mogoče govoriti o takem objektu kot je obravnavani, tj. pomožnem kmetijsko-gozdarskem objektu.

10. Sodišče se z zgoraj povedanim zaključkom organa strinja. Kot je tožnikoma pojasnil tudi že upravni organ, se glede na zakonsko besedilo pojem rekonstrukcije neločljivo veže na obstoječ objekt. Če tega objekta ni več, rekonstrukcija ni več mogoča. Tako tudi Upravno sodišče sodišče v sodbi, I U 917/2010 (na katero se sicer v tožbi sklicujeta tudi tožnika). Res je v tej sodbi sodišče pritrdilo tožeči stranki, da ''pojem rekonstrukcije celo izrecno zajema tudi posege v konstrukcijske elemente, pri čemer zakon ne izključuje možnosti, da bi bili ti posegi bistveni'', s čimer tožnika v obravnavanem primeru utemeljujeta opredelitev nameravanega posega kot rekonstrukcije, kar pa glede na zgoraj povedano ni bistveno. Prav tako pa tudi ne gre pritrditi tožnikoma, da ker gre za pomožni objekt, poseg v konstrukcijske elemente niti ni možen, saj ne gre za vprašanje vrste objekta. Bistveno pa tudi ni (in kar je tožnikoma tudi že pojasnil upravni organ), da bo objekt ostal enake velikosti (oziroma, da bo celo malo manjši), da gre le za spremembo tehničnih značilnosti objekta, da bodo dela potekala po fazah s postopno menjavo njegovih delov, saj je za pravno opredelitev rekonstrukcije le obseg (nameravanih) del (op. sod.: glej sodbo, I U 917/2010).

11. Prav tako tudi ni bistveno, da bi bilo po mnenju tožnikov mogoče vsako od nameravanih del posebej šteti za rekonstrukcijo, temveč, da celota nameravanih del predstavlja novogradnjo (op. sod.: I U 917/2010). Za tak obseg nameravanih del pa v tem primeru nedvomno gre. Zato se sodišče tudi ne more spustiti v vprašanje, ali bi z vložitvijo zahtev po posameznih gradbenih delih tožnika uspela z zahtevami za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, saj to ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

12. Tožnika se sklicujeta še na sodbo Upravnega sodišča I U 1678/2013, iz katere naj bi po mnenju tožnikov izhajalo, da se je sodišče opredelilo, da gre v primeru zamenjave sten objekta in za zamenjavo celotne strešne konstrukcije za rekonstrukcijo in ne novogradnjo, kar pa ne drži. Sodišče se namreč do tega vprašanja sploh ni opredelilo oziroma je izpostavilo, da ta presoja niti ni odločilna, saj je bilo bistveno vprašanje v tej zadevi vprašanje morebitnega vpliva na pravice ali pravne koristi tožeče stranke kot lastnika zemljišča v vplivnem območju gradnje. Zato pa tudi ni mogoče pritrditi tožnikoma, da je obravnavani primer v bistvenem enak oziroma podoben.

13. Na drugačno odločitev pa v tej zadevi tudi ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da je v drugem primeru (gradnja počitniškega resorta ...) isti upravni organ drugače razlagal pojem rekonstrukcije, ko je kot dovoljen poseg v okviru te vrste gradnje (tj. rekonstrukcije) opredelil tudi poseg v konstrukcijske elemente. Sodišče namreč ugotavlja, da sta te navedbe tožnika podala šele v pripravljalni vlogi, vloženi po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (28. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) in jih sodišče zato že iz tega razloga ne more sprejeti in obravnavati. Iz enakega razloga zato tudi ne bo sledilo predlogu tožnikov za pribavo zapisnika ter vpogleda v navedeni zadevi.

14. Sodišče je zato tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.