Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, med katerimi je tudi prepustitev stanovanja, v zaščiti žrtve, ki naj si v času veljavnosti ukrepa poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Gre namreč za poseg v lastninsko pravico lastnika stanovanja, ki je v tem primeru očitno nesporno nasprotni udeleženec. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo načelo sorazmernosti, torej potrebo po tehtanju vseh pravic, ki v življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. V konkretnem primeru ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III., IV. in V. točka).

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca in ukrepe za preprečevanje nasilja, ki jih je izreklo s sklepom 27. 11. 2018, omejilo na čas štirih (4) mesecev (I. točka izpodbijanega sklepa). Z omenjenim sklepom je nasprotnemu udeležencu naložilo, da za šest (6) mesecev predlagateljici prepusti stanovanje v L. v izključno uporabo ter da se dvanajst (12) mesecev ne sme približevati predlagateljici in njuni mladoletni hčerki A. na razdaljo, krajšo od 200 m, in z njima kakorkoli navezovati stike. V preostalem delu je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo (II. točka). Zavrnilo je tudi predlagani izrek denarne kazni zaradi kršitve izrečenih ukrepov ter predlog za napotitev nasprotnega udeleženca na ustrezen program (III. in IV. točka) ter odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka (V. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, predlaga njegovo spremembo tako, da naj se ugovor nasprotnega udeleženca zavrne, temu izreče denarno kazen in se ga hkrati napoti na program zdravljenja odvisnosti od alkohola. Predlaga, da se mu naloži tudi povrnitev njenih pritožbenih stroškov, ki jih opredeljuje. Opisuje nasilni dogodek 28. 9. 2018 in navaja, da se je počutila tako močno ogroženo, da je bila 10 dni odsotna iz dela. Navaja, da je tudi v preteklosti prihajalo do nasilja in da to ni bil edini dogodek. Opozarja na poročilo CSD, ki je ocenil, da obstaja visoka stopnja njene ogroženosti. Sodišču očita, da je verjelo nasprotnemu udeležencu, pa mu ne bi smelo. Očita tudi, da ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala in ki bi lahko izpovedale o nasilju nasprotnega udeleženca nad njo. Navaja, da bi sodišče moralo zaščititi žrtev, kamor spada tudi reševanje njene stanovanjske problematike, pri tem pa bi moralo gledati tudi na koristi otroka, ki je tudi žrtev in se bo moral izseliti iz skupnega stanovanja. Zato meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo načela sorazmernosti. Očita, da je skrajšanje izrečenih ukrepov na štiri mesece odstop od sodne prakse v podobnih primerih. Opozarja, da je bila v pravdnem postopku IV P 2374/2018 izdana začasna odredba o stikih nasprotnega udeleženca s hčerko pod nadzorom in očita, da sodišče tega ni upoštevalo. Nato navaja, da nasprotni udeleženec izvaja tudi ekonomsko nasilje. Nasprotuje oceni sodišča, da ni dokazala, da ima nasprotni udeleženec težave s prekomernim uživanjem alkohola, saj mu je bilo denimo zaradi vožnje pod vplivom alkohola odvzeto vozniško dovoljenje. Zato meni, da je napačna zavrnitev njenega predloga, da se ga napoti na enega izmed programov.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se predlagateljičine navede o njegovem nasilju nanašajo na dogodke izpred 15 let in se niso izkazale za resnične. Zanika, da bi izvajal ekonomsko nasilje in da bi on povzročil predlagateljičin desetdnevni bolniški stalež. Navaja, da si s predlagateljico ne želi nikakršne komunikacije in da do otroka ni bil nikoli nasilen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče ni kršilo predlagateljičinih procesnih pravic, ko ni zaslišalo številnih prič, ki jih je predlagala. Obrazložilo je, da to ni bilo potrebno, ker je bil dogodek nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico 28.9.2018, ki je bil razlog in povod za izrek ukrepov nasprotnemu udeležencu, dovolj zanesljivo dokazan že na podlagi izvedenih dokazov, listin (ovadbe in odredbe o prepovedi približevanja) ter zaslišanj obeh udeležencev. Nasilje, ki ga predlagateljica opisuje v letih 2012, 2015 in 2017, ni bilo predmet dokazovanja, ker izrek ukrepa za preprečevanje nasilja zadošča že enkratni nasilni dogodek, in to je bil očitno in nedvomno ta iz septembra lanskega leta.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo poročila CSD, v katerem se ta izreka o stopnji predlagateljičine ogroženosti. Sodišče je ukrepe za preprečevanje nasilja izreklo in jih zaradi ugovora nasprotnega udeleženca le časovno nekoliko bolj omejilo, skrajšalo za dva meseca. Ogroženost predlagateljice je torej ugotovilo tudi sodišče. 7. Ne drži, da bi sodišče ne pazilo na koristi mladoletnega otroka in da ga ne bi posebej varovalo, saj je nasprotnemu udeležencu izrecno prepovedalo približevanje tudi otroku, prav tako pa se izrečen ukrep prepustitve stanovanja tiče tudi otroka in ga varuje, saj živi skupaj s predlagateljico, svojo materjo.

8. Nadalje pa materialnopravno ne drži, za kar se zavzema pritožnica, da mora namreč sodišče v tem postopku upoštevati rešitev stanovanjskega vprašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, med katerimi je tudi prepustitev stanovanja, zaščita žrtve, ki naj si v času veljavnosti ukrepa poišče trajnejše varstvo oz. si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oz. nasilnežem. Gre namreč za poseg v lastninsko pravico lastnika stanovanja, ki je v tem primeru očitno nesporno nasprotni udeleženec. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo načelo sorazmernosti, torej potrebo po tehtanju vseh pravic, ki v življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. V konkretnem primeru ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.1 Pritožnica ne navaja, da bi v tem času, torej v času veljavnosti izrečenih ukrepov, v tej smeri kakorkoli ukrepala in da bi ji dva meseca, za katera je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom skrajšalo čas njihove veljavnosti, pri tem kaj bistveno pomagala.

9. Očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo začasno odredbo, po kateri ima nasprotni udeleženec stike s hčerko pod nadzorom, ni utemeljen. Ni namreč videti razloga oz. povezave, zaradi katere bi to dejstvo narekovalo daljše trajanje izrečenih ukrepov.

10. Tudi očitano ekonomsko nasilje nasprotnega udeleženca ne izpodbije izdanega sklepa. Za preprečevanje ekonomskega nasilja (zatrjevano prenehanje plačevanja šolskih stroškov za hči in telefona) ukrep prepovedi približevanja in prepustitve stanovanja ni primeren.

11. Tudi če drži, da nasprotni udeleženec zlorablja alkohol, to ni argument zoper izdani sklep o skrajšanju izrečenih ukrepov. Nasilje, ki je bilo podlaga in razlog za izrečene ukrepe, je bilo nedvomno zagrešeno in izkazano, vendar ga v času po izdanih ukrepih niti predlagateljica ne zatrjuje. Zato je pravilno zavrnjen tudi predlagateljičin predlog za izrek denarne kazni zaradi kršitve ukrepa ter za napotitev na ustrezen program.

12. Ukrepi, ki jih sodišče lahko izreče zaradi preprečevanja nasilja v družini, so časovno omejeni, in sicer jih sodišče lahko izreče za največ 12 mesecev (3. odst. 19. čl. Zakona o preprečevanju nasilja v družini; ZPND). Res sodišča izrekajo takšne in podobne ukrepe, kot v obravnavanem primeru, tudi za dalj časa kot za štiri mesece. V zadevi, na katero se sklicuje pritožnica, VSL IV Cp 1630/2018, jih je sodišče denimo izreklo za osem mesecev. Res je v danes obravnavani zadevi izrečen ukrep za krajše časovno obdobje. A bistveno je, kar je bilo že omenjeno, da predlagateljica v času veljavnosti ukrepov ni izkazala kakršnegakoli ukrepanja v smeri trajnejše rešitve, niti ponovnega nasilja ali kršitve izrečenih ukrepov.

13. Na podlagi navedenega je bilo treba predlagateljičino pritožbo zavrniti in potrditi sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je prav tako pravilna in zakonita, in tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 8. tč. 22.a čl. ZPND: Sodišče v postopkih po tem zakonu odloča o stroških postopka po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ni razlogov, zaradi katerih bi nasprotnemu udeležencu naprtilo plačilo predlagateljičinih pritožbenih stroškov, zato je odločilo, da jih krije sama.

1 Glej več Vuksanović I., Institut prepustitve stanovanja v skupni uporabi v ZPND, Pravna praksa, 2008, št. 44, str. 6-7.