Jedro

Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave.

V Republiki Sloveniji je upravljanje malih avtorskih pravic z zakonom prenešeno na kolektivno organizacijo (tožečo stranko).

V repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela domačih in tujih avtorjev. Zato je uporabnik (tožena stranka) tisti, ki je dolžan dokazati, da je predvajal avtorsko nevarovana glasbena dela.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 151,83 EUR nadomesti z zneskom 93,28 EUR.

III. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

IV. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95538/2010 z dne 11. 7. 2010 v prvem odstavku izreka za znesek 1.058,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2009 do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 40,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe za glavnico 132,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2009 do plačila je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo (III. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 151,83 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka (zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev) in tožena stranka (zoper ugodilni del in stroškovno odločitev). Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi vztraja na stališču, da bi moralo sodišče avtorski honorar obračunati po Pravilniku 2006 in ne po Pravilniku 1998. Pravilnik 2006 namreč ni uvedel nove tarife, temveč je le revaloriziral tarifo iz Pravilnika 1998. Pravno podlago za revalorizacijo tarifnih zneskov predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki je tudi po spremembah ZASP ostal v veljavi. Zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif. Stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 160/2011, da normativni del Pravilnika 1998 ni bil sestavni del skupnega sporazuma, je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-149/98. Ker sodišče ni uporabilo 11. člena Pravilnika 1998, je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je arbitrarno in neustavno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. Če sodišče ugotovi, da je podzakonski akt neustaven ali nezakonit, mora v skladu s 125. členom Ustave RS odločitev opreti na zakon in ne na podzakonski akt. Opozarja, da je njen uspeh v pravdi 80 %, saj je glede temelja uspela v celoti. To pomeni, da ni uspela le v nesorazmerno majhnem delu, zato je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov.

4. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da lahko tožeča stranka na ozemlju RS uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela tujih avtorjev, ki so v repertoarju kolektivnih organizacij, s katerimi je tožeča sklenila recipročne sporazume. Sodišče tega ni upoštevalo, temveč je pavšalno zaključilo, da je dokazno breme, da so se avtorji odpovedali svojim avtorskim pravicam in da predvajana glasbena dela ne spadajo v repertoar zaščitenih del tožeče stranke, na toženi stranki ter da slednja tega ni dokazala. V zvezi s tem opozarja na spremembo ZASP iz leta 2004, ki je omejila obseg upravljanja avtorskih pravic na avtorska dela v repertoarju kolektivne organizacije. Sklicuje se na dokument Evropske komisije št. MEMO/08/511 in stališče Urada za intelektualno lastnino, do katerih se sodišče ni opredelilo. Na tožeči stranki je bilo torej dokazno breme, da dokaže upravičenost zastopanja tujih avtorjev glasbenih del, saj ji te zakon ne daje avtomatično, temveč šele podpisani recipročni sporazumi, ki pa jih tožeča stranka ni predložila. Zaradi neupoštevanja pomena repertoarjev in recipročnih sporazumov sodišče ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Sodba zato tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno ocenilo dokazno vlogo listin, s katerimi je tožena stranka prvenstveno dokazovala, da je predvajala glasbena dela, ki niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum in ne direktno da so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Ker glasbeno delo tujega avtorja, ki se je odpovedal materialnim avtorskim, ni v repertoarju nobene od kolektivnih organizacij, dokazovanje odpovedi pravicam tega avtorja ni bilo potrebno. Zato je napačen zaključek sodišča, da tožena stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena. Mnenja je, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 182. člena ZASP, ki napotuje na avstrijsko pravo. Graja izračun honorarja in navaja, da je sodišče pri izračunu za restavracijo S. B. prekoračilo tožbeni zahtevek. Za restavraciji S. B. in I. K. je potrebno upoštevati 30% znižanje tarife, saj gre za obrata s popolno gostinsko ponudbo. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo nagrado za izvršilni postopek všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji, enako pa velja tudi za sodno takso. Opozarja, da je tožeča stranka za zastopanje pooblastila odvetniško pisarno izven območja sedeža sodišča, zato ni upravičena do potnih stroškov za pristop pooblaščenke na narok. Sodišče bi moralo upoštevati, da so bili naroki v večih zadevah opravljeni isti dan zaporedno, zato so stroški za pristop na narok nastali le enkrat. 5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče odmeriti nadomestilo za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika 2006 (1) in ne po tarifi Pravilnika 1998 (2), ni utemeljen. ZASP-B (3), ki je veljal ob sprejemu Pravilnika 2006, je določal, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Tožeča stranka je Pravilnik 2006 sprejela v nasprotju z zakonom (brez soglasja reprezentativnih združenj uporabnikov), zato ne more imeti pravne veljave. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je odklonilo uporabo tarife Pravilnika 2006 (exceptio illegalis) in se oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobila moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil (26. člen ZASP-B). Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 160/2011 zavzelo jasno stališče, da ima moč skupnega sporazuma le tarifni del Pravilnika 1998 in ne tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki določa valorizacijo tarif (4). Tožeča stranka se tako ne more sklicevati na 11. člen Pravilnika 1998, saj ta ne predstavlja veljavne pravne podlage za spremembo tarif. Odločitev sodišča o uporabi Pravilnika 1998 temelji na zakonu, zato je pritožbeni očitek arbitrarnosti neutemeljen.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati uspeh strank ločeno po temelju in po višini. Ločeno vrednotenje uspeha glede temelja in glede višine pride v poštev tedaj, ko nastanejo posebni stroški pri ugotavljanju temelja in pri presoji višine, kar pa ni primer v tej zadevi. Tožeča stranka je v postopku uspela s 60 %, zato ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP (5), za kar se zavzema pritožba.

9. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

10. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, zato je pritožbeni očitek bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v Republiki Sloveniji upravljanje malih avtorskih pravic z zakonom prenešeno na kolektivno organizacijo (tožečo stranko) in da je zato uporabnik (tožena stranka) tisti, ki je dolžan dokazati, da je predvajal avtorsko nevarovana dela (6). Tožeča stranka na podlagi zakona dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodišči in drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev (1. člen in 2. točka 2. člena Pravilnika 1998, enako Pravilnik 2006) (7). Novela ZASP iz leta 2004 v tej zvezi ne prinaša nobenih sprememb, saj je vsebina repertoarja varovanih del določena v pravilniku. Dokument Evropske komisije in stališče UILRS pa pravno nista zavezujoča in se tožena stranka nanju ne more sklicevati. Pritožbeno stališče, da lahko tožeča stranka upravlja z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le pod pogojem, da jo za to pooblastijo sestrske organizacije, tako ni pravilno in ni združljivo z načelom enakega obravnavanja domačih in tujih avtorjev (176. člen ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (8)).

11. Upoštevaje navedeno je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna dokazati svoje trditve, da je v poslovalnicah predvajala avtorsko nevarovano glasbo. Tožena stranka je zatrjevala, da so se avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar svojih trditev ni dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se nanjo sklicuje. Tudi listine, ki jih je predložila tožena stranka in na katere opozarja v pritožbi (seznam predvajanih del, Zapisnik z dne 14. 3. 2012, dopis avstrijske družbe R. in S.) zatrjevane odpovedi avtorjev ne izkazujejo.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za obravnavano zadevo skladno s 182. členom ZASP merodajno avstrijsko pravo. Da se lahko uporabi 182. člen ZASP je treba dokazati, da priobčitev javnosti poteka s strani RTV-organizacije, ki je v Republiki Sloveniji registrirana kot medij in vpisana v razvid medijev, česar pa tožena stranka ni dokazala.

13. Sodišče prve stopnje je nadomestilo za uporabo varovanih avtorskih del izračunalo na podlagi predloženih podatkov v skladu s tarifo Pravilnika 1998. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Za restavracijo in trgovino S. B. je tožeča stranka zahtevala skupaj 81,77 EUR, z izpodbijano sodbo pa ji je bilo iz tega naslova priznanih 80,62 EUR. Ostale navedbe, s katerimi tožena stranka graja izračun nadomestila, pa so pritožbene novote, ki po prvem odstavku 337. člena ZPP niso dopustne.

14. Utemeljena pa je pritožba glede odločitve o pravdnih stroških. Po tar. št. 3100 ZOdvT (9) se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Sodna taksa za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa se v skladu s tar. št. 1111 ZST-1(10) všteje v takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka upravičena do nagrade za postopek v višini 81,78 EUR (113,10 EUR – 26,10 EUR + DDV) in do povračila sodne takse v višini 114,00 EUR (150,00 EUR – 36,00 EUR). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 373,70 EUR, upoštevaje 60 % uspeh pa 224,22 EUR. Po medsebojnem pobotanju s priznanimi stroški tožene stranke, ki niso predmet pritožbenega izpodbijanja, je sedaj tožeča stranka upravičena do povračila 93,28 EUR pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbena graja stroškovne odločitve neutemeljena. Pooblaščenka tožeče stranke je pristopila na narok za glavno obravnavo, zato je upravičena do povračila potnih stroškov. Razdalja med krajem sedeža sodišča in odvetniške pisarne namreč ni tolikšna, da bi morala tožeča stranka prevozne stroške pooblaščenke kriti sama. Trditev o tem, da naj bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo potne stroške za pristope na več narokov, ki naj bi bili opravljeni zaporedno, pa tožena stranka ni izkazala.

15. Glede na navedeno se pritožbi tožene stranke v stroškovnem delu delno ugodi in se sodba ustrezno spremeni (358. člen). Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu sodba potrdi (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo. Enako velja za toženo stranko, ki je s pritožbo uspela le v manjšem delu in to le glede odločitve o pravdnih stroških. Pravdni stranki z odgovorom na pritožbo nista pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški odgovora niso bili potrebni in jih stranki krijeta sami.

(1) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006)

(2) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998 in nasl.)

(3) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/2004)

(4) Sklicevanje pritožnice na odločbo pritožbenega sodišča, sprejeto pred navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS, tako ni relevantno. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-149/98 pa vprašanja veljavnosti Pravilnika 1998 ne obravnava.

(5) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(6) V ZASP je predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, pri čemer kolektivna organizacija avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe za avtorjem (147. člen in 151. člen ZASP).

(7) Primerjaj odločbe II Cp1495/2012, II Cp 1628/2011, II Cp 3674/2010, I Cp 3219/2011, II Cp 1356/2012, II Cp 1126/2012. (8) Ur. l. SFRJ, MP, št. 14/75, 4/86; Ur. l. RS, št. 24/92. (9) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. št. 67/2008 in nasl.)

(10) Zakon o sodnih taksah (Ur.l. RS, št. 37/2008 in nasl.)