Jedro

Tožena stranka drugih konkretnih pripomb na mnenje ni imela. Zgolj pavšalno opozarjanje, da gradbena knjiga (za katero ni sporno, da jo je tožeča stranka sestavila naknadno, „na mah“ in da je med gradnjo ni vodila, kot to zahtevajo predpisi) ne more biti podlaga izvedenskemu mnenju in ne more omajati zgoraj ugotovljenih dejstev, predvsem, da je izvedenec podatke iz „gradbene knjige“ preveril z dejanskimi količinami, kot se je največ dalo, preverjal jih je tudi pri nadzornemu organu (ki ga je imenoval toženec) in šele na podlagi preverjenih podatkov izdelal svoje mnenje. V čem konkretno naj bi bilo mnenje nepravilno, tožena stranka niti pri vprašanjih izvedencu niti v pritožbenih navedbah ne pojasni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v A. delno v veljavi, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 16.237,14 EUR (3.891.068,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2001 dalje (od vložitve predloga za izvršbo), stroške izvršilnega postopka in nadaljnje stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 3.142,47 EUR. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Izvedenec je ugotovil, da so bila med strankama dogovorjena dela pretežno izvedena v skladu s projekti in kvalitetno ter da so bila obračunana dejansko izvedena dela. Razlika med izvedenimi in obračunanimi ter še neplačanimi deli znaša 16.237,45 EUR. Obveznost tožene stranke pa je zapadla v plačilo šele z vložitvijo izvršilnega predloga, saj prej tožeča stranka ni predložila ustreznih obračunov. Pri odločitvi se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, ki je prepričljivo.

Zoper sodbo se v ugodilnem delu in zoper odločitev o stroških zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in iz pritožbenega razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno presodilo predložene dokaze, predvsem izvedensko mnenje izvedenca M.S.. Izvedenec namreč mnenja ni izdelal na podlagi dejanskega stanja same gradnje, ampak na podlagi razgovora s tožečo stranko in pregleda njene dokumentacije, vključno z obračunom del ter primerjal z gradbeno knjigo. Četudi je izvedenec iz navedenega gradiva morda izdelal pravilen zaključek, pa bi moralo sodišče kritično oceniti podlago njegovega mnenja. Tožena stranka je ves čas ugovarjala verodostojnosti gradbene knjige, saj ne vsebuje podpisa nadzornega organa in je bila napisana „na mah“. Izvedensko mnenje, izdelano na podlagi take gradbene knjige, zato ne more služiti kot argument sodišču glede utemeljenosti in višine tožbenega zahtevka. Izvedenec je sledil obračunu in ne dejansko izvedenim delom. Drži, da je glede na situacijo, ko je gradnja že v V. gradbeni fazi, mestoma težko ugotoviti, kakšen in koliko materiala je bilo dejansko vgrajenega v stavbo. Prav zato utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče v v celoti izkazati zgolj z izvedencem. Sodišče bi v zvezi s tem moralo sklepati na podlagi dokaznega bremena. Poleg tega je tožeča stranka strokovnjak, ki se ukvarja z gradbeništvom in bi zato morala poskrbeti za ustrezne evidence in listine, s katerimi bi dokazovala svoj zahtevek. Napačna je tudi odločitev o obrestih, saj situacija še ni bila izstavljena, na kar je tožena stranka opozarjala, sodišče pa se o tem ni izjasnilo. Glede na povedano je napačna tudi odločitev o stroških. Predlaga razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Večji del pritožbenih navedb se nanaša na izvedensko mnenje. Prvostopno sodišče je v skladu z določbami 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) imenovalo izvedenca, mu postavilo vprašanja, v zvezi s pripombami pravdnih strank zahtevalo dopolnitev mnenja in na koncu izvedenca tudi zaslišalo (253. člen ZPP). Izvedenec je na vsa vprašanja, oziroma pripombe toženca tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno odgovoril. Tako je že v dopolnitvi mnenja pojasnil, katerega materiala, ki ga je dobavil toženec, pri ugotovitvi vrednosti še neplačanih del ni upošteval (točki 3.0. in 3.1. dopolnitve), pojasnil je, da je sicer vzel kot osnovo evidence, ki mu jih je dal tožnik, vendar je na objektu preveril 85 % podatkov z dejanskimi količinami, preverjal pa jih je tudi pri nadzornem organu. Priznal je tiste postavke, ki jih je na obračunu s svojo parafo potrdil nadzorni organ. Tožena stranka drugih konkretnih pripomb na mnenje ni imela. Zgolj pavšalno opozarjanje, da gradbena knjiga (za katero ni sporno, da jo je tožeča stranka sestavila naknadno, „na mah“ in da je med gradnjo ni vodila, kot to zahtevajo predpisi) ne more biti podlaga izvedenskemu mnenju in ne more omajati zgoraj ugotovljenih dejstev, predvsem, da je izvedenec podatke iz „gradbene knjige“ preveril z dejanskimi količinami, kot se je največ dalo, preverjal jih je tudi pri nadzornemu organu (ki ga je imenoval toženec) in šele na podlagi preverjenih podatkov izdelal svoje mnenje. V čem konkretno naj bi bilo mnenje nepravilno, tožena stranka niti pri vprašanjih izvedencu niti v pritožbenih navedbah ne pojasni. Res je zato, ker tožeča stranka ni vodila gradbene knjige in ker je tožena stranka z gradnjo med tem časom že nadaljevala, težko ugotoviti vsa odločilna dejstva, vendar to ne pomeni, da jih sodišče, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja, ni zanesljivo ugotovilo (zato pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP ne pride v poštev). Mnenje je namreč konkretno, s konkretnimi količinami in cenami in ob le pavšalnih pripombah tožene stranke je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je izvedenec ustrezno ocenil izvedeno delo in odkrite napake, svoje ugotovitve podal dovolj strokovno in prepričljivo, vse nejasnosti pa so bile odpravljene z zaslišanjem izvedenca. Izvedensko mnenje zato izpolnjuje vse pogoje po ZPP in je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno pravilno in popolno. Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi odločilo glede teka obresti. V obrazložitvi sodbe je tožencu že pojasnilo, in na to obrazložitev se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, da glede na dejstvo, da tožeča stranka ni izstavila končne situacije in predložila gradbene knjige v skladu s predpisi, tožena stranka res ni bila dolžna plačevati izstavljenih računih na datume, določene na računih. Vseeno pa je treba razloge za to, da prevzem ni bil opravljen, pripisati pretežno toženi stranki, ki je bila nedosegljiva za pozive tožeče stranke o končnem pregledu del. Tem dejanskim ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Ker je krivda, da do formalnega prevzema ni prišlo, na tožencu in ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z deli na objektu nadaljevala, da je torej objekt dejansko prevzela, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da je obveznost zapadla v plačilo najkasneje ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in je zato odločitev glede teka zamudnih obresti pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je bil uspeh v pravdi pravilno ugotovljen.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).