Jedro

Presoja obstoja okoliščin iz 58. člena ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ukinitev služnostne pravice hoje in voženj v korist zemljišč tožencev R. in M. K., I. in E. K., E. J. in S. S. po tožničinem zemljišču, parcela št. 803 in 804, vložek št. 88 k.o... v skladu z narisom mapne kopije. Istočasno pa je zavrglo tožbo glede nadaljnjih tožbenih zahtevkov na ugotovitev, da toženci nimajo nobene druge služnosti kot za gospodarske potrebe voženj v korist omenjenih njihovih parcel in v breme tožničinih parcel, na ugotovitev, da toženca M. J. in I. D. nimata služnosti voženj po sodbi opr. št. P 438/84, na ugotovitev, da tožencem ne pristoji nobena služnost voženj po parceli št. 804/4 k.o. .., na ugotovitev, da tožencema I. D. in E. J. služnost voženj v korist njunih parcel za izvajanje gospodarskih potreb pripada služnost po parceli št. 801 k.o..., ki je v lasti tožnice, na ugotovitev, da je dogovor z dne 08.05.1983 med tožnico ter toženci M. in R. K. in I. in E. K. neveljaven, neveljaven pa tudi sklep poravnalnega sveta KS N. z dne 12.10.1983 in na ugotovitev, da so toženci dolžni plačati tožnici zaradi izvrševanja služnosti odškodnino. Pritožbo tožnice proti takšni odločitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi, sprejeti pred sodiščem druge stopnje, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvami, sprejetimi v sodbah nižjih sodišč, da še vedno obstoji gospodarska potreba za izvrševanje služnosti po njenih zemljiščih. Meni, da bi bilo treba služnost prisoditi tudi toženemu D. in toženi J. Izpodbijani sodni odločbi, v zvezi s sodno odločbo sodišča prve stopnje, revizija očita tudi vrsto procesnih napak. Tako naj bi bila storjena procesna napaka, ker je sodišče prve stopnje o stvari odločalo po sodniku posamezniku, čeprav je bil za odločanje po določbah Zakona o pravdnem postopku pristojen senat. Poleg tega štirje od tožencev niso prejeli vabil, zaradi česar jim je bila vzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Izvedenca (geodet in agronom) nista opravila zahtevanega dela, tožnica pa ju je kljub temu morala plačati. Predvsem pa je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker je del tožbe zavrglo, ne da bi poprej tožničine vloge poslalo v popravo.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lahko lastnik služne stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Ugotovljeno je, da tožnica kot služnostna zavezanka s tožbo od tožencev kot služnostnih upravičencev zahteva ugotovitev, da je prenehala služnost hoje in voženj v korist njihovih (v tožbi označenih zemljišč) po njenem zemljišču s parcelo št. 803 in 804 (sedaj 804/2 in 804/4) ter po poti s parcelo št. 797, vse k.o... Služnost je bila ustanovljena s sodbo opr. št. P 438/84 prvega sodišča, ki je postala pravnomočna dne 07.05.1987. Na strani tožeče stranke je bilo breme dokazovanja, da so se od ustanovitve služnosti gospodarske ali druge razmere tako spremenile, da je služnost mogoče ukiniti. Vendar pa sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da tožnica tega ni dokazala. Z ogledom in sodelovanjem dveh izvedencev je bila trditev o spremenjenih razmerah zavrnjena. Presoja, ali je določbo 58. člena ZTLR o prenehanju služnosti mogoče uporabiti, je sicer pravne narave, vendar temelji predvsem na dejanskih ugotovitvah, ki so v izpodbijani sodbi s stališča dokazne ocene izčrpno opisane, in ki ne morejo spremeniti pravnega sklepanja o neobstoju okoliščin, ki bi sicer pogojevale ukinitev služnosti. Revizijske trditve pa v tej smeri grajajo dejanske ugotovitve in dokazno oceno, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po presoji revizijskega sodišča pa je pravilna tudi procesna odločitev o zavrženju tožbe v njenem nadaljnjem obsegu. Sodišče prve stopnje je sicer delno nejasne tožbene navedbe presodilo tudi kot tožničino željo, da se razbremeni s sodbo opr. št. P 438/84 ustanovljene služnosti z zahtevkom, da ta ne obstoji. Pri tem pa je tožnica res zašla na področje prepovedi razpravljanja o že razsojeni stvari (drugi odstavek 333. člena ZPP), kar ima za posledico zavrženje tožbe. Pravilnosti razlogov izpodbijanja sodne odločbe v tej smeri ni treba še posebej pojasnjevati. Služnost, ki obstoji, je namreč mogoče ukiniti samo v pogojih, določenih v 58. členu ZTLR, kar pa po povedanem ni podano.

V reviziji tožnica tudi ponavlja že v pritožbi uveljavljani obstoj procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje že obrazloženo in pravilno odgovorilo. Glede toženih D. in J. se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodne odločbe, da tožnici ni mogoče priznati pravnega interesa na vložitev zahtevka na ugotovitev, da jima pristoji služnost vožnje v korist tožničinih parcel. Ob dejstvu, da želi svoje zemljišče razbremeniti služnosti, nima pravnega interesa, s katerim bi služno stvar še dodatno obremenjevala. Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 109. člena ZPP in tožnico pozivalo k popravi vložene tožbe, je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo. Iz podatkov spisa sledi, da je sodišče prve stopnje tožnico pozivalo k opredelitvi tožbenega zahtevka, vendar ta zahtevam sodišča ni ugodila. Glede na določbo 99. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) so okrajna sodišča med drugim pristojna tudi za sojenje v sporih glede služnosti, pri čemer pa po določbi 100. člena tega zakona pri okrajnem sodišču vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik. Zato v postopku ni bila storjena v reviziji vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Slednje velja tudi za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ne glede na to, da iz podatkov spisa sledi, da so vse tožene stranke bile pravilno vabljene na glavno obravnavo in da so bili podani pogoji za sojenje v odsotnosti nekaterih od tožencev, pa tožnica v tej smeri za uveljavljanje takšne procesne kršitve niti nima pravnega interesa. Morebitnih nepravilnosti v postopku s postavitvijo izvedencev tožnica pritožbeno ni izpodbijala. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pa je mogoče revizijo vložiti le z uveljavljanjem tistih kršitev, ki naj bi bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Izpodbijani sodni odločbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (373. člen ZPP).