Jedro

Ker izpodbijana plačila toženi stranki niso bila izvršena izven časovnih mejah ugotovljene poslovne prakse med pravdnima strankama, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na neizkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti, saj je tožena stranka na osnovi navedenih dejanskih ugotovitev uspela izpodbiti zakonsko domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je izpodbijala učinek treh plačil toženi stranki s strani tožeče stranke, ki so bila opravljena v trimesečnem roku pred uvedbo stečajnega postopka, s katerim so bile poravnane opravljene gostinske storitve tožene stranke tožeči stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo zneska 605,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 157,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predpostavke za izpodbojnost pravnih dejanj stečajnega dolžnika, izvedenih v obdobju izpodbojnosti, so določene v 1. odstavku 271. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika morata biti kumulativno izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti. Tožeča stranka se je glede obeh pogojev izpodbojnosti sklicevala na zakonske domneve iz 272. člena ZFPPIPP. Tako je objektivni pogoj izpodbojnosti utemeljevala na dejanski okoliščini, da je tožeča stranka svoje obveznosti poravnala potem, ko je tožena stranka opravila storitve za tožečo stranko in ko so že iztekli roki zapadlosti, navedeni v računih, s katerimi so bile te storitve obračunane tožeči stranki (domneva iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Subjektivni pogoj izpodbojnosti pa je stranka utemeljevala na domnevi iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP to je, da so bila plačila izvršena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

Domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP lahko upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je s tem v zvezi v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožeča stranka svojih denarnih obveznosti do toženca praviloma nikoli ni izpolnjevala v roku, tožena stranka pa je glede na njuno uspešno poslovno sodelovanje tolerirala plačila znotraj dveh mesecev po zapadlosti posameznega računa. Sodišče prve stopnje je v tej smeri na podlagi izvedenih dokazov pritrdilo toženi stranki, da je tožeča stranka plačilo izvedla v roku, ki je po praksi, ki se je razvila med pravdnima strankama veljal za običajen rok izpolnitve obveznosti. Gre torej za dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi utečenega poslovnega sodelovanja tožena stranka akceptirala kot običajen rok izpolnitve tudi plačilo z dvomesečnim časovnim zamikom od navedene zapadlosti na posameznem računu. Na takšno dejansko ugotovitev v sodbi, izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče vezano. Ker izpodbijana plačila toženi stranki niso bila izvršena izven časovnih mejah ugotovljene poslovne prakse med pravdnima strankama, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na neizkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti, saj je tožena stranka na osnovi navedenih dejanskih ugotovitev uspela izpodbiti zakonsko domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na neskladnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede običajnega roka plačila med pravdnima strankama z dokazi, ki jih je ponudila tožeča stranka, predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Če je pritožbene navedbe s tem v zvezi glede pomanjkljivosti razlogov v izpodbijani sodbi razumeti kot uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi pojasnilo, da dokazno oceno s tem v zvezi utemeljuje na izpovedbi tožene stranke in priče J. M..

Ker tožeča stranka tako ni uspela izkazati objektivnega pogoja izpodbojnosti, se tako izkažejo kot nerelevantne pritožbene navedbe v delu, s katerimi izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že na podlagi neizkazanega objektivnega pogoja izpodbojnosti, se tako izkažejo njegove ugotovitve o drugem pogoju kot neodločilne. V posledici navedenega se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati do navedenih pritožbenih navedb (1. odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.